Visoke pete, granitne kocke, "painkillers", delovna terapija in rojstni dan

Kaj imajo skupnega?
Verjetno nič.
Razen tega, da so zaznamovali minuli teden.

1. Visoke pete in granitne kocke...
....definitivno niso ustvarjene za sožitje. Kar sem zelo slikovito in boleče ugotavljala v petek popoldan, ko sem kolikor se je dalo (in dalo se ni sploh!), spodobno korakala z enega konca mesta na drugega po zgoraj omenjeni podlagi. V petah seveda (nečimrnost, ime ti je ženska!). Začelo se je sila obetavno - z zmenkom za kosilo s prijateljico. Zapletlo se je pri odhodu iz službe - kljub svoji siceršnji točnosti sem iz službe odšla skoraj pol ure kasneje, kot sem sprva načrtovala. Kar je seveda pomenilo, da se je na cesti že nabrala gneča. In se mi je mudilo. In seveda (Murphy in to) ni bilo blizu nobenega prostega parkirišča. In da je ironija popolna - ko sem prišla (zelo počasi in previdno po preklemanskih kockah, grrrr) do dogovorjenega lokala, sem ugotovila, da se nisva razumeli in sva pravzaprav zmenjeni v drugem lokalu. Do katerega sem seveda spet morala po granitnih kockah. Se je kdaj že kdo vprašal, zakaj senzorna adaptacija traja tako dolgo, ko te kaj reeeees boli? No, vključila se je pravočasno, da sem potem nalašč šla še po trgovinah. Ko sem prišla do avta, sem se pred vstopom sezula. Če me je kdo videl, si je mislil....Kaj vem, kaj. Me ne zanima. Vem le, da naseldnjič ko je na sporedu hoja po mestu, obujem teniske.

2. "Painkillers"
Obstaja več načinov sproščanja frustracij, težav, napetosti, celjenja srčnih (in drugih) ran. O nekaterih sem že pisala, a obstajajo še drugi "painkillerji". Pa ne mislim tistih farmakoloških, na katerih so posebne oznake in jih je dovoljeno jemati pod zdravniškim nadzorstvom. Ne; med ženskami (mogoče tudi med moškimi) so priljubljeni tudi drugi načini, od nakupovanja, do gledanja solzavih filmov, pisanja dnevnika in/ali pesmi (pri tistih najbolj pogumnih), tolaženja s hrano in - delovne terapije. Tisto z nakupovnajem mi osebno ni blizu. Nimam rada zapravljanja ne časa ne denarja (reče nekdo, ki je sobotno popoldne preživel s sestro v Europarku :)). Čisto zares: ugotovila sem vsaj to, da ni pametno v šoping, ko nimaš kaj boljšega početi ali ko te kaj muči. Ker premosorazmerno z dolgočasjem in/ali težavami, naraščajo blagajniški zneski. Ostaneta torej tolaženje s sladkarijami in delovna terapija. Zadnjič sem po dolgem času zavila v trgovino, ki ima ugodne cene in veliko ponudbo sladke "junk-food". Ko sem doma vse zložila iz vrečke, sem ugotovila, da me nekaj hudo žre, če mislim požreti vso tisto šaro (k sreči so bili vmes na sporedu obiski in sem se nekatetih zadev že znebila, del zaloge pa vztrajno kopni). Zadnji izmed "painkillerjev" , ki je celo koristen in dobrodošel, je delovna terapija. Kar pri meni izgleda tako, da se vržem v kakšno pametno delo in ne neham, dokler skoraj ne padem okoli od utrujenosti. Ta vikend (kolikor ga je še ostalo) bo v znamenju izdelave adventnih venčkov. I know.....ne bom sploh nič dodala. :)))

3. Rojstni dan
Mojega sončka...Ki bo kmalu prerasel to oznako, ker je obrnil svojo prvo okroglo (ob)letnico. Desetko. Moj nečak. Včasih se šalim, da bi ga kar posovojila, takšnega "že izdelanega". Nobenih plenic, kolik, dojenja, navajanja na kahlico itd. Čeprav sem bila pri njem ob vsem tem zraven. Bila sem prva, ki ga je čuvala. Ga previjala, vozila na sprehode, se z njim ukvarjala, igrala in zadnje čase učila. Vesela sem, da je tak, kot je, obenem pa se (vsej patetiki navkljub) zavedam, da prav pri otrocih najbolj opažamo, kako hitro mineva čas in kako malo ga pravzaprav imamo v tem svojem življenju....