Skrivnosti


So skrivnosti,
ki v laseh si vetra tkejo domovanje
in gredo neslišno mimo človeških ušes
in žužnjajo jih žeželke
pijanim cvetovom v krošnjah dreves.

Druge so take,
ki gnezdijo v svilnatih dlaneh
in njih so kurirji vroči poljubi
v poletnih nočeh.

Te so najslajše.

Globoko pod kožo skrite -
nedolžne, večne in čiste.
Pomenkujejo se same s sabo
in nas tiho povabijo medse,
ko se že zdijo pogreznjene v pozabo.


A.B.

I don't like mondays

1. Ker pomenijo konec vikenda.
2. Ker ura (vsaj moja notranja) nekako drugače deluje in sva čisto vsak ponedeljek pozna.
3. Ker mu sledi torek, ko sem na šoli praktično ves dan.
4. Že še zakaj (čeprav mi zgornji razlogi povsem zadoščajo).
5. Je pa dobro znamenje (menda?), da zjutraj v avtu najprej slišim pesem "Tell me why I don't like mondays", zaradi česar je ponedeljek malo bolj prijazen.

aja:
6., 7. in naslednjih nekaj točk: tokratni ponedeljek je še posebej zanimiv, ker je uvertura v nadvse pester teden...jutri sestanek 20 do 8, v sredo konferenca, v petek seminar....pa priprava učnih listov....pa iskanje gradiva za raziskovalno...pa sploh sem danes strašno (ampak RES strašno) ubogo bitjece...in hočem nočem grem sedaj lepo nad vse zgoraj omenjene radosti....jap, I definitely do NOT like mondays...:(

Zimske radosti in nerodnosti

Ljubim sneg.
Sovražim sneg.

Ljubim ga, ko zjutraj prvič pogledam skozi okno in so smreke ubogljivo upognjene pod njegovo težo. Ko tiho, najtišje naletava, a ga vseeno zaslišim in se zazrem skozi okno nad sabo, ki se počasi spreminja v belo odejo na hiši. Tudi takrat ga ljubim, ko napolni okolico s tisto posebno tišino, ki jo daje samo sneg; ko vse packarije, umazanije in smeti (dobesedne in tiste druge) izginejo pod nedolžno belino. Ljubim ga tudi takrat, ko prebuja nežnost v meni; ko je prispodoba za čas, ki prekriva (in končno prekrije) vse sledi. Pa takrat, ko diši po praznikih. Po bližini in toplini.
Posebej pa takrat, ko prebuja v meni otroka. Ko se v igri z njimi sama prelevim v enega od njih. Tako sem v petek delala snežake (kar ni šlo - malo zaradi suhega snega, malo zaradi drugih dejavnosti, ki so me motile), se lovila po snegu in kepala do onemoglosti. Ja, ljubim sneg. :)

Sovražim ga, ko obleži na cesti, po možnosti tako mojstrsko zvožen, da je prava drsalnica. Ko ga "pristojni" iz tega ali onega razloga ne očistijo. Grrrrr - takrat sem pa reeeeees besna!!!! Bi posadila gospoda Soviča (oz. Vogrina - odvisno, kje sem trenutno) v en majhen avtek, pa naj se skuša pripeljati z enega konca mesta na drugega! Groza!!! Da ne govorim o ljudeh, ki se dobesedno ustrašijo snega. In se potem od Lenarta do Mb-ja vozijo 40; 40,5; 50, moooogoče 60 km/h.
In pa seveda sovražim sneg, ko je tak dan, kot je bila včerajšnja sobota. Ko se čudežno ujame protestni shod v Ljubljani s količinami snega, ki v tem tisočletju še niso bile tolikšne v tako kratkem času (nakar me Bojč spomni, da traja to "tisočletje" le pet let in torej moja teorija, da že doooooolgo ni bilo takšne zime, naglo propada). No, in ker je v Lj protest, mora naš sosed, ki običajno spluži tiste ceste, ki jih občina ne, skupaj s sinovi na ta shod. In če k temu dodamo še podatek, da morava na praznovanje Aleksandrovega rojstnega dne (kar pomeni, da morava od doma, sicer bi bil mali škrat preveč razočaran), je moja sreča na tak dan neizmerna. Ker to pomeni, da moram lepo prijeti za lopato in veselo "kidati" sneg. Kar je sicer zelo simpatično opravilo, a to le takrat, ko človek ni pod časovnim pritiskom in ko sneg ni taaaaako hudimano težek, kot je bil včeraj. Zaradi česar ga čutim še danes (sneg, namreč). Sem že omenila, da v takih trenutkih sovražim sneg? :)

Kakor koli - če seštejemo pluse in minuse, trenutke jeze/veselja zaradi belega puhca zunaj, ugotovimo, da ga imam pravzaprav rada. Upam le, da ne bo jutri zjutraj preveč zagreto preizkušal te moje ljubezni, kajti ne bi rada kakšnih adrenalinskih podvigov na cesti.

Ples

Nalahno, tiho šelestenje
kot prvih sanj tipajoče gomazenje.
Potem opojni mir
kot počitek pred neznanim,
ki te podilo je v večni dir.
Noč se z zvezdami čez nebo razliva
kot prepolna reka sladkega vznesenega nemira;
brez števila hitijo v nevidnem vzorcu izpod neba
drobne filigranske nožice drobcenih snežink -
neumorno in brez takta plešejo v ritmu, ki ga zimska pravljica igra.

A.B.

Imeti versus biti

Nekje sem prebrala, da so se vse tegobe na svetu začele, ko so ljudje zamenjali besedi "biti" in "imeti"...ko je postalo bolj pomembno od tega, kar si, le to, kar imaš...ker sama v to filozofijo ne verjamem, sem zmeraj iskala primere, ki bi potrjevali nasprotno tezo...da nas to, kar imamo, ne določa....v zadnjem času pa vedno bolj opažam vedno več tovrstnega razmišjanja...ljudje resnično verjamejo, da jih bodo stvari osrečile...izpolnile tisto nekaj, kar jim manjka v življenju...

Včasih sem bila blazno obremenjena s tem, kaj imam in česa nimam...najbolj sem trpela v gimnaziji, kjer so bili vsi moji sošolci mestni otroci...večinoma sinovi in hčerke zdravnikov, odvetnikov, profesorjev...zdolgočasena mladina v najboljših blagovnih znamkah....in med njimi jaz...deklica, ki se je vozila od nekod iz predmestja, ki se ji ni sanjalo o blagovnih znamkah in najbolj "in" klubih v mestu, je pa zato vedno razumela knjige, ki smo jih brali in nasploh imela "zelo zrel pogled na življenje"...(kot je bilo zapisano v nekem posvetilu)....zanimivo in vse bolj očitno je postajalo nekaj: vedno bolj ko se je bližal konec gimnazije, vedno manj sem bila žalostna, ker nimam vseh stvari, ki jih imajo moji sošolci...oni pa so bili (nekateri seveda) vedno bolj jezni/nevoščljivi/zmedeni zaradi stvari, ki jih sama nisem posedovala, a sem jih vseeno imela....mogoče je bila to le moja prepričljiva kompenzacija...a sčasoma sem zares postala bogatejša...in sem še vedno takšna...čutim se bogato, čeprav nisem premožna...zadnijič sva z Bojanom debatirala o tem, če bi moji starši prodali parcelo in hišo, če bi jim sosed ponudil odkup...resnica je, da ne vem...vem le, da za večino ljudi stvari nimajo nobene vrednosti več....je le še cena, tržna vrednost, vrednost kot vrednota pa ne obstaja...sama vem, da naše hiše ne bi prodala...in je nikoli ne bom...čeprav je stara, med samimi novo zraslimi neugledna staromodna dama...a v njej sem se kalila in se naučila preživeti...zato ima zame neprecenljvo vredost...ker je simbol tega, da lahko preživim...in mogoče sem se prav zahvaljujoč naši hiši (in vsemu, kar zame predstavlja) naučila drugačne rabe besed "biti" in "imeti"...in sicer tako, da je prva od obeh pomembnejša od druge...in ko sem ravno danes zjutraj razmišljala, kako lepo je, če ima človek dobro izhodiščno pozicijo v življenju (beri: premožne starše, ki mu npr. kupijo stanovanje) ter o koristih obratne situacije (beri: smilila sem se sama sebi, ker pač nimam te sreče), sem takoj dobila lekcijo, ki me je spet spomnila na pomen obeh besedic...namreč: sila me je razveselil pogled skozi okno, pred katerim so se v zamolklo zeleni, rjavkasto-sivi travi pasle srnice v svojih neverjetno naravi podobnih kožuščkih, nedaleč stran od njih je na miš čakal sosedov muc, nad njimi so se spreletavale vrane...mar ni TO pravo bogastvo?...še ne povsem pomirjeno me je pozdravil eden mojih "babyjev"...moji babyji so moje rožice...:))...hibiskus z novim cvetom....:)...biti srečen in nositi srečo v sebi je zame največje bogastvo...and amen to that!...:))

Ljudje brez kompasa

v tem deževno-meglenem popoldnevu, ko uživam v škrebljanju dežja po okenski šipi, malce brskam po internetu...prebiram forume in razmišljam o problemih, ki jih imajo ljudje...ali vsaj mislijo, da jih imajo, ker nimajo poguma/srčnosti/čisto staromodnih dobrih starih "jajc", da bi se soočili z resnico...ne razumem, kako lahko ljudje vztrajajo ob/z nekom, ki ga ne ljubijo...kako lahko dihajo v taki zvezi...kako sploh živijo, ne da se jim od nezadovoljstva ne utrga?....
ljudje v glavnem nismo pripravljeni na svobodo...na odgovornost za same zase...na eni strani egoizem in na drugi konformizem na višku...mislim, da s(m)o ljudje vedno bolj zmedeni...po eni strani zavezani kultu sreče, po drugi prestrašeni in nesposobni reševanja (partnerskih) problemov...v glavnem pa smo vedno bolj osamljena bitja...živimo skupaj, a smo svetlobna leta daleč proč...tako berem razna pisma v stilu "on(-a) ne razme...odtujila sva se....čustva so zbledela....dolgčas mi(nama) je....čutim se utesnjeno(-ega)..ipd.".....ampak kaj se zgodi tam, kjer se vseeno pojavi kriza?...kdaj vztrajati in kdaj oditi?...verjetno ima vsak od nas za to drugčen, poseben kompas....moj je naravnan na ljubezen...kot je nekdo napisal: na ljubezen kot stanje duha, kot zavest...kdaj ostati?...ko presodiš, da je vredno....ko zmoreš toliko samokritike, da si upaš pogledati v srce in si priznati, zakaj si sploh z nekom...zmorem to sama?.....pred dvema letoma sem v mislih pakirala kovčke (čustvene, seveda) in si kot mantro ponavljala "stran, stran, stran"....in potrebovala sem precej časa, da sem ugotovila, od kod ta naravnost panična potreba po begu...ne bi razglabljala o tem, ampak danes lahko rečem dvoje: da vsak človek v še tako osrečujoči zvezi potrebuje čas zase, da lahko diha...in drugič: hitreje ko človek beži pred samim seboj, bolj ga dohiteva tisto, pred čemer beži...in še tretjič: vem, da sem za svojo srečo odgovorna res le sama...


ps: v soboto je bil na TV-ju vedno solze izvabljajoč in sladko žalosten Meet Joe Black...mogoče zato razmišljam o vsem tem......
"Love is passion. Obsession. Someone you can't live without. Someone you fall head over heels for. Find someone you can love like crazy, and will love you the same way back. Listen to your heart. No sense in life without this. To make the journey without falling deeply in love, you haven't lived a life at all. You have to try, because if you haven't tried, then you haven't lived."...how very true...:))))

Edie Britt

Je ena od junakinj iz Desperate housewives...ne meni najljubša ali najbolj všečna...zakaj je torej v naslovu tega bloga?...ker sem (za hec, seveda) reševala test na njihovi spletni strani in mi je kar trikrat pokazal, da sem najbolj podobna Edie Britt...halo?!....OK, no....recimo...pa ne da verjamem v tovrstne teste, sem pa začela razmišljati o naši (samo)podobi...koliko predalčkov, okvirčkov, vlog igramo in zapolnimo, ne da bi to sploh vedeli?...vsakomur, ki nas obdaja, sčasoma pripišemo neke lastnosti (bolj ali manj resnične) in potem podzavestno ljudje nosijo(-mo) to znamenje kot senco ob svojem imenu...recimo: vedno sem bila "pridna deklica"...in so potem nekatera moja dejanja povzročila tornado, ko sem ljudem porušila njihove predstave o meni...nič manj turboletno pa ni bilo, ko so ljudje porušili moje videnje same sebe v njihovih očeh...recimo mi je zadnjič rekla kolegica, ko je brala neke moje pesmi, da nikoli ne bi uganila, da sem bila JAZ nesrečno zaljubljena...ali da sem imela obdobje v življenju, ko je bila moja glavna miselna preokupacija najhitrejši in najučinkovitejši način samomora...ali da sem kdaj enostavno ranljiva in neučinkovita in nezadovoljna z opravljenim delom...da imam tudi jaz probleme....včasih sem res presenečena, kako me ocenijo....in potem šele čez čas rečejo "jaz pa sem mislila(-a), da si čisto drugačna"....kako že gre tisto, da videz vara?...

vsak izmed nas igra določeno vlogo...da ne rečem igro, ker zmeraj ne igramo...poosebljamo neko vedenje, nek tip človek...najsi bo to zavedno ali ne, namreno ali ne, hote ali ne...perfekcionistka, ki za nič na svetu ne prizna, da ji gre kdaj kaj na narobe...nesojena šefica, ki vsak trenutek porabi za dokazovanje svoje avtoritete...mama, ki pozablja, da poleg njenega otroka obstaja na svetu še kaj drugega....fatalka, ki živi za osvajanje moških...boem, ki (vsaj na deklarativni ravni) ne priznava družbenih norm in pravil...nesojeni don juan, ki svoje neosvojene ljubezni omalovažuje s tem, da niso bile "prave"...konglomerat vsega naštetega....vse te vloge (se) igrajo okoli nas...ljudje jih (verjetno) potrebujemo, da smo bolj varni v svoji ranljivosti...da zaščitimo svoje jedro...zato tudi jaz včasih igram...priznam...ampak (večinoma) to počnem namerno in z največjim užitkom...res postanem Edie Britt...(madonca, da ni na tistem testu vendar kaj resnice? :) )... ker je to takšna luštna vloga manipulacije in zapeljevanja....mogoče pa je to le ena plat moje sicer tako preproste in premočrtne osebnosti?...

Playing mom...

tak bi lahko bil naslov mojega današnjega dne...po nadvse prijetnem prebujanju brez pomoči budilke, srebanju kave ob opazovaju jate vran, ki so se spreletavale čez travnik pred oknom, so zdaj na vrsti zgoraj omenjene dejavnosti...na obisk prideta oba nečaka ....in bomo ves dan sami (ker nekatei pač nimajo sreče, da bi imeli počitnice kot jaz, he he)....komaj čakam....:)...očitno sem otročja, pa naj bo...škoda edino, da je bolj kislo vreme - nogomet in metanje frizbija verjetno odpadeta....
otroci....čeprav jih imam v službi včasih več kot samo dovolj, še vedno vidim lepoto v njih...v njihovem dojemanju sveta...v tem, da je zanje vse tako preprosto...da so še vedno polni raznih zakaj-ev....in ko poslušam kolegice, ki imajo še manjše otroke, kot so najini nečaki, ter njihova pripovedovanja, kako same s svojimi otroki ponovno odkrivajo svet, mi je jasno, zakaj se ljudje še vedno odločajo za starševstvo....čeprav sama dvomim, da se kdaj bom...
danes me torej čaka varovanje otrok...igranje z njimi...kuhanje...skratka - igranje mame za en dan...mogoče celo ugotovim, da mi je ta vloga naravnost pisana na kožo (kar bi nekoga zeeeeeelo osrečilo)....pustimo se presenetit..:)


ps: zvečer ob osmih se jima še ni mudilo domov, razgrajačema malima...imeli smo se super...očtino sem še dovolj otroka, da se s ta pravimi otroki dobro "štekam"....in če jih bom kdaj imela, definitivno ne bom imela samo enega...:)))

Sanje...

vsak človek ima sanje..nekoč...vsaj takrat, ko je (še) otrok...takrat, ko je človeško srce še naivno, nedolžno, neposredno ter pogumno...in potem pri nekaterih to zbledi...se izgubi...ljudje odrastejo in zanemarijo otroka v sebi...ubijejo ga in z njim svoje sanje...tiste, ki vedo, da je tako malo potrebno za preprosto človeško srečo...tiste, ki brez meja drsijo s pticami pod oblaki in ki kot drobne rečne žile utripajo v reki življenja...iz zagrenjenosti, ker so to naredili, skušajo uničiti še sanje drugih...in jih omalovažujejo, celo obsojajo...namesto, da bi sami zbrali pogum in jih uresničili, jih zagrebejo na dno svojih plitvih src in s strahom čakajo, da se ne bi slučajno uresničile komu drugemu...ne govorim na pamet - opazovala sem to levitev sanj pri meni ljubih ljudeh...njihove dvome...pomisleke...in strah...ki pa - zanimivo - se je kasneje vedno izkazal kot povsem neutemeljen....med minulimi prazniki naju je obiskal moj stric...taisti stric, ki je pred časom (leto in še več nazaj) hodil po svetu ves svi v obraz, na smrt nesrečen in vedno bolj bolan...razlog - nesrečen zakon...ironično pri vsej stvari je, da so ga vsi sorodniki po vrsti (beri: njegove sestre in bratje) tolažili, spodbujali, naj "potrpi" in mu sploh servirali neizmerno količino lepo zvenečih, dejansko pa praznih floskul...in ko se je človek končno odločil in naredil korak do odvetnika za ločitve - kaj se je zgodilo?...postal je izobčenec...isti sorodniki, čigar usta so bila polna tolažilnih in spudbudnih besed, so jasno in glasno izjavili, da se z njegovo odločitvijo ne strinjajo (da jo celo obsojajo) in da ni dobrodošel ne on ne njegova nova partnerka...pa mislim (oz. sem prepričana), da mu je zdaj za to prav lepo vseeno...človek je sledil svojim sanjam, da bo živel z nekom, ki ga ljubi in je te sanje uresničil...pa čeprav pozno (pri 60. letih!), pa čeprav navkljub neodobravanju ožje in širše družine, navkljub gnojnici, ki jo je po njem zlila (zdaj že bivša) žena....zato sem bila včeraj prav vesela, ko sta prišla na obisk in sta žarela kot zaljubljena najstnika...nič več ni bil tisti bled, siv, shujšan moški, ki je poosebljal zagrenjenost, ampak pomlajen in srečen moški...vesela sem zanju...:)
podobno zgodbo o odrivanih in zasmehovanih sanjah sem poslušala danes, ko sem se srečala s svojo mrzlo nečakinjo/sestrično (ne vem, kateri je pravi izraz za hčerko od sestrične)...namesto da bi jo njena družina podpirala, jo zasmehuje in ponižuje...marginalizira, ker sploh ima sanje....ker upa o njih spregovoriti...pa sploh niso ne vem kako odbite sanje...pri čemer je zanimivo, da se njene iste želje zdijo povsem sprejemljive in celo pohvale vredne, če jih sanja kdo drug...verjamem, da ji bo uspelo...

in moje sanje?...včasih se zalotim, da jih z zadnjim vlakonom začutim...kot nekaj živega, otipljivega...resničnega...postale so resničnost, medtem ko sem spala...:)...ne dobesedno...ampak nekako tako, kot je rekel John Lock v Lost: "The moment you stop looking, you find what you've been looking for."...