Indijansko poletje

...in to v najpopolnejšem pomenu te besede...je namreč pred vrati...oz. celo počasi odhaja...ne morem se nagledati vseh teh barv...je bila jesen vedno tako lepa?...šele zdaj, ko sem na svojem, začenjam zares živeti...prej sem bolj brlela...in zdaj mi tudi postaja jasno, zakaj toliko lukenj v mojem spominu...zakaj so cela poglavja enostavno izbrisana...to mi postane jasno vsakič, ko se vrnem "domov"...in najsrečnejša sem, ko se lahko odpeljem od tega istega "doma" in pridem zares domov...nisem fatalist, a nekatere stvari so nam verjetno res usojene...čeprav je od nas odvisno, kaj potem s tem naredimo, a vendar - družine si ne moremo izbrati...kar je škoda, ker nas tisto, kar se dogaja ali ne dogaja, ko smo majhni, spremlja vse življenje...pa pustimo zdaj to...

indijansko poletje, torej...v četrtek sem se ga napila do pijanosti vse čutov...imeli smo športni dan in spet sem med sopihanjem na vrh Pohorja (jap, priznam - kondicija je v riti, čeprav še vedno boljša od tiste mojih kolegov in naših devetošolcev:) ) začutila, kako zelo potrebujem ta stik z naravo....kako sem ga pogrešala...imela domotožje po "mojih" smrekah, "mojih" travah, "mojem" šumeju vetra...po moji tišini...občutek, da sem bel oblaček na sinjem nebu...da se zlato-rumene in rdečkasto-zelene barve prelivajo vame in me napolnjujejo z mirom in nekim nepopisnim občutkom enosti, povezanosti z vsem, kar me obdaja...res je bilo lepo...moram reči, da sem uživala kot že dolgo ne...in čeprav že dolgo nisem bila čisto na vrhu Pohorja, kar pomeni, da sem vedno "zašvinglala" tisti najhujši breg od "Lukeja" do vrha, sem si rekla, da bom prišla na vrh...zanimivo je bilo, kako je moje "hribolazenje" vplivalo na naše učence..."če lahko učitl'ca, bom pa še jaz!"...tako so skoraj vsi prilezli na vrh....:)...najbolj pa mi je bilo všeč, da sem prehitela našega Gregeca...nečimrnost, ime ti je ženska...:))
sicer kar ne morem verjeti, da je spet prvi november..skoraj, no...da je spet tukaj tista meni nerazumljiva evforija tekanja po grobovih in razkazovanja nove garderobe, razkošnih aranžmajev ali česa tretjega...letos ne grem nikamor...sveče prižigam takrat, ko se spomnim na umrle...nagrobne promenade pa imam dovolj...spominjam se, kako je bil prvi november včasih takšna družinska priložnost za obiske sorodnikov...naša vrla familija se je zbasala v avto, obiskali smo grobove (potem ko smo se skozi nepopisno gnečo prebili do njih), nato pa po vrsti križarili med vso številno žlahto, tako da smo se domov zmeraj vračali pozno zvečer...kot otrok sem v tem uživala, saj je bila to redka priložnost, da vidim svoje sestrične in bratrance, s katerimi se sicer nisem veliko družila...danes sem med mnogoštevilnimi gospodinjskimi radostmi razmišljala o tem, kako hitro se vse spreminja...kako hitro mineva čas (spet fraza, a je res!)...ni dolgo, kar sem sama skakljala po obiskih, danes pa sem imela polno hišo obiskov, krmarila sem med kuhinjo in dnevno sobo, vmes še aranžirala nekaj za mojo sestro (btw: resno razmišljam o prekvalifikaciji :)), malo prej pa sem za zaključek dneva končala z likanjem posteljnine...jaz, pa likanje posteljnine?!...se spomnim, kako sem nekoč prišla na obisk k prijateljici in je njena mama ravno likala posteljnino...sem si mislila "halo! Je s tabo vse v redu, ženska? JAZ pač nikoli ne bom likala posteljnine!" ...and look at me now!.....edino vprašanje je, če deluje name kak Bree Van De Kamp-ovski sindrom popolne popolnoma desperate housewife, ki je posledica gledanja celotne sezone ali dejstvo, da najina meni tako všečna posteljnina ne izgleda prav lepo naravnost iz pralnega stroja na postelje ali pa ima jesen name kak poživljajoč učinek.. edino, kar še manjka je, da si zaželim, da se otroška soba napolni z njej namenjenimi bolj ali (manj začasnimi) stanovalci...kar se ob in po druženju s tremi navihanimi bolj ali manj majhnimi nagajivci niti ne zdi tako slaba ideja...:))

World gone mad...(?)

po naravi nisem ravno pesimistka, vendar se zadnje čase vse bolj sprašujem zgornje retorično vprašanje...je svet znorel?...kaj se dogaja z njim, torej z nami, ljudmi, ki na njem živimo?...nismo kar naprej v tehnološkem, kulturnem, medicinskem, znanstvenem in ne-vem-kakšnem-še vzponu?...in ni potem logično, da bi se morala naša mati Zemlja zavoljo tega počutiti zmeraj boljše in prosperirati?..dogaja pa se ravno nasprotno...ljudje so nezadovoljni, polni nestrpnosti, nerazumevanja za sočloveka, brez sleherne empatije in naravnost kruti...pred kratkim sem brala o tem sindromu naše družbe . kdor ne uspe, je osebno kriv za to...kdor ni takšen, da bi lahko uspel, je tudi sam...prav tako vsakdo, ki je (netrendovsko) drugačen..tako ali drugače neuspeli ljudje so "cokla na vozu življenja" (dobri stari Cankar) in vse, kar mora naša družba narediti je, da se jih čim bolj učinkovito in po hitrem postopku znebi...brala sem polemike o materinskem domu v Mariboru...in komentarji na moj komentar so me dokončno ozdravili želje po nadaljnem sodelovanju na forumu...dovolj zaskrbljujoče je, da sploh kdo razmišlja tako kot tamkajšnji uporabniki...da pa so to povrh vsega še mladi "moški" (moški v narekovajih zato, ker anatomski privesek med nogami iz človeka še ne napravi moškega), ki verjamejo v neko kvazi zaroto ženske populacije, ki je je sama zabitost, iskanje "prascev" in podobne nebuloze, pa je že prav perverzno paranoično...očitno ima gospod Ruglej malce sprevržene in nadvse selektivne privržence...
danes je tak dan...ko imam tega zares pokvarjenega sveta vrh glave...pa me ne daje PMS...in ob pogledu na prečudovito pozno indijansko poletje mi igra srce kot otroku...in včeraj sem do pijanosti uživala v zvenjenju tišine, božanju dreves, nežnosti barv...spet sem se začutila celovito in srečno, da sem...in žal mi je ljudi, ki nikoli ne vidijo lepote okoli sebe...ker so njihova srca prepolna cinizma, skepse in strahu...pred biti dober, kar je vendar (uf, kako patetična beseda) plemenitejše od biti cinik, ki preživi svoje življenje na preži za trenutkom, ko lahko vzklikne "saj sem vedel, da imam prav!"...torej - čeprav je svet (beri: naša "razvita" kapitalisična družba) na najboljši poti, da sama sebe požre, zavračam možnost biti cinik in pesimist...zavračam možnost, da obrnem glavo stran, ko na cesti srečam berača...zavračam možnost, da ignoriram plakate ob cesti, s katerih nekdo prosi za pomoč...zavračam brezbrižnost in mišljenje "sam(-a) si je kriv(-)"...raje sem naiven optimist, ki misli in verjame, da je z drobnimi dobrimi deli mogoče spremeniti svet vsaj za odtenek...ne vsega sveta, ampak vsaj katero od nesrečnih življenj za vsaj kak trenutek ali dva...kar pa se tiče mračnjakov in pravičnikov - upam, da jim kdaj sonce, tisto pravo, na sinji modrini zgoraj, seže do srca...in da mogoče vsaj kdaj namesto: "Kako sem jaz super, ker sem uspešen, pomemben, poln keša in ni šanse, da kdaj pristanem med luzerji; kdor pa to je, je pa itak sam kriv!" pomislijo: "Mogoče pa bi bilo le dobro pomagati - saj smo vsi ljudje"...vsi smo le ljudje....

Thnigs that make you go :))))))))))))))))))

najprej sem hotela napisati nekaj strašno pametnega o tem, kako se vse vrti okoli tega, kaj imamo...kako nas to oddaljuje od tega, kar resnično smo...kar lahko postanemo...kako zaradi stvari postanemo nekdo drug...in kako zaradi stvari in njih lažnega sijaja prodamo svoje sanje za neke druge, navzven bolj bleščeče, a veliko manj prijazne sanje...ampak potem sem odprla mail in našla 20 neprebranih sporočil in naredila tisto, kar piše v naslovu: :))))))))))))))))))......očitno tale tehnični čas le ni tako slab...klik, klik in že si v bližini nekoga, ki ga imaš rad...in ki ima rad tebe...ki se te spomni kar tako; ker si to pač ti...zares so največje darilo (poleg ljubezni) prijatelji....:)

sicer me moja bolezen počasi mineva...kar ima svoje + in - ...plusi so to, da neham neprostovoljno hujšati in se lahko vrnem med ljudi...minusi pa prav to - da se vrnem med ljudi (beri: v službo)...očitno me je začeten entuziazem krepko zapustil, če se mi zdi odohod v službo problem...a se mi zares...ker je preveč situacij, ko se človek počuti v nenehni obrambi in pod stresom....zato posledično začne razmišljati o spremembi službe...čeprav je po drugi strani malce prehitro za to...bomo videli, kam me bo moja trmasta odločenost od(za)peljala...
ker sem torej nekaj dni na bolniški, si lahko privoščim ekstravaganco neomejenega gledanja DVD-jev...trenutno so to Desperate housewives...in poleg zabave je stranski učinek nenadna želja po čiščenju stanovanja...tako sem včeraj (z vročino, lepo prosim) generalno počistila kopalnico...kot Bree...:)))...s tem, da se kakršna koli podobnost med nama tukaj začenja in neha...me pa zanima, koliko takšnih "desperate housewives" je med nami...žensk namreč, ki za navidezno popolno masko še bolj popolne in brezmadežne družinske sreče skrivajo zevajočo praznino odtujenih odnosov....bi se našel kak tak primerek...ob čemer se sprašujem še nekaj: koliko so zares srečni ljudje, ki to kar naprej oznanjajo vsemu ljubemu svetu?...hmmmm...

Kako gre čas...

čisto tukaj je že..tako blizu, da jo čutim in diham in se izgubljam v njenih vlažnih sladko dišečih poljubih, ko gledam zlato-škrlatne liste na drevesih....jesen...včasih me je spravljala v depresijo...letos pa se je prvič veselim...kot da jo nanovo odkrivam...kar se nasploh dogaja z veliko stvarmi...dobivajo novo barvo, nov pomen in obliko...dihajo drugače, zvenijo, dišijo, celo šelestijo drugače...ker jih gledam z ljubeznijo skozi ljubezen...ker sem srečna...tako, čisto po otroško...ker se mi zdijo drobne stvari neznansko velike in dragocene in ker spet - tako se mi vsaj zdi - razumem, o čem veselo godrnja veter, ko šumi skozi krošnje dreves....kako preprosto je biti srečen, a kolikšno dramo in umetnost delajo(-mo) ljudje iz tega...vse, kar potrebujemo, je ljubezen...in ne morem verjeti, da bo kmalu 9 let, odkar se je tale najina ljubezen začela...ne morem verjeti, da je zdaj takšna, kot je...boljša, kot kadarkoli prej...sva res ista človeka?...kdaj je on postal to, kar sem iskala, in kdaj sem sama postala to, o čemer sem sanjala, a si nikoli nisem drznila tega uresničiti?...ali je bil (sva bila) to ves čas, le da sem ga sama tiščala stran in se krivala pred vsemi in vsem za podobo "an all together person"?...strah je bil tisti, ki mi je prišepetaval misli o begu...lahko je sanjati o nekom od daleč, a prekleto težko nekomu čisto blizu odpreti srce in se preprosto ter v celoti prepustiti...čeprav je pravzaprav čisto preprosto...
misli se mi zapletajo in prepletajo...preveč vtisov naenkrat škoduje...:)...
minuli teden je bil prav zanimiv...v torek me je čakal ognjeni krst - prvič sem sama organizirala in vodila ekskurzijo na Dolenjsko..čeprav dan prej nisem spala od treme in so morali vsi okoli mene pogumno prenašati moje smejalno-kuhalno-žgečkljivo-pospravljalne napade, je na koncu vse šlo kot po maslu...še več - ugotovila sem, da se imam prav fenomenalno fajn v našem kolektivu...da so otroci pač otroci, v glavnem pa vodljivi in simpatični ter celo pripravljeni na učenje...pa da je Dolenjska lepa..da je tak tudi Turjak in še marsikaj drugega...da pa je škoda, ker tega ne znamo dovolj vnovčiti..ne toliko v samem finančnem smislu kot toliko bolj v smislu ponosa na našo žepno deželico...
sreda je minila sumljivo mirno - očitno s(m)o bili učenci in učitelji pod vtisom celodnevnega potepanja naokoli...
četrtek - dan za kofetkanje...z mojo Perči v (po novem) "najini" kavarni...čeprav moja nova lokacija terja od mene določen trud, da se vrnem v "civilizacijo" (beri: 20 minutno vožnjo), mi na koncu ni bilo žal...Vaya con dios nekje v ozadju..dež, ki je rahlo rosil, topel kozarec vroče čokolade; vse to je v meni budilo malce patetike...čisto majčekno, dovolj, da sem se spominila na podobno situacijo, ko sem svojemu tedanjemu fantu povedala, da ga zapuščam...še zdaj mi je hudo, ko se spomnim njegovega pogleda...je pa zanimivo - oba sva iz istega mesta, a sva se od takrat videla in srečala le enkrat...
petek - službeno kosilo (družabno druženje) na čast našemu (učiteljskemu) dnevu...še en odštekan popoldan, poln pozitivnih vtisov, tako da sem zvečer odhajala spat z mislijo, da sem pravzaprav prava srečnica, da sem po čudežu božjem (recimo) pristala prav na tej in ne na kateri koli drugi šoli..
sobota - shopping day...ne tradicionalni, ne ekstravagantni, ne kakšen posebno hedonistnično obarvan...pač shopping zaradi konkretne potrebe...ob čemer me je spreletavala groza zaradi množice ljudi, ki je pobesnelo hitela v tega in druge trgovske centre...k(d)aj smo začeli živeti zato, da zapravljamo?...staro, mlado, vsi družbeni profili z najrazličnjejših koncev Slovenije in Hrvaške...v takem nakupovalnem vrvežu postanem živčna, zato se je zaravljalna turneja hitro zaključila...
nedelja - trgatev...doma in "doma"...na obeh naslovih skratka...letos sem celo obirala grozdje..in prav uživala v opazovanju jesenskih barv na listih in z biserno roso obloženih travnatih bilk...opoldne še klic tete, ki je postala babica...lepo in pogumno, da se ljudje odločajo za otroke...sama še niti približno nisem tako daleč...in bolj ko razmišljam o tem, bližja se mi zdi misel gospe, ki jo zelo cenim (namreč S.Makarovič): "ta svet še za mačke ni dovolj dober, kaj šele za otorke!"...
ponedeljek - obisk Polonce in njenega malega sončka...3 mesece starega sinčka....lepi so, krasni, navdihujoči, ampak ko pridem domov in imam svoj (egoistični) mir ter razkošje skrbi samo zase, sem vesela, da je tako...