Krompir in druge priloge

Imeti krompir pomeni imeti srečo. Imeti krompirjeve počitnice pomeni dvojno srečo. :) Ali pa vsaj veselje. Ves teden poležavanja do osme ali preko, potepanje, branje, še malo potepanja - skratka uživancija. Čeprav - da ne bi kdo mislil, da so te počitnice zastonjkarske - čakata nas dve delovni soboti, da nadoknadimo četrtek in petek, ampak danes in jutri smo vseeno doma.

V soboto sva po doooooooolgem času uspela priti do Senovega. Pa nisva šla na obisk k Rebeki Dremelj, ki je tudi od tam. :) Po poti sva se ustavila (čisto nenačrtovano, a take stranpoti so itak najboljše) v Podsredi in po najini dobri stari navadi šele tam ugotvoila, prevzeta nad razgledom z gradu ter prijazno urejenostjo le-tega in njegove okolice, da bi bilo mogoče dobro, če bi kdaj vzela s sabo fotoaparat. Sicer je po drugi strani mogoče tako še boljše - ne samo, da imava izgovor, da kraje, ki se izmuznejo mimo objektiva, obiščeva še enkrat; bolj sva v trenutku, ki ga doživljava. Grad v Podsredi vsekakor priporočam za kakšen bolj easy izletek v lepem vremenu.
Večer je je povozil popoldan in ko sva se vračala domov, so že vladale nočne ure.
V nedeljo se je moja vloga malo obrnila - iz gostje sem se prelevila v gostiteljico. Zadnje čase ugotavljam, da to sila rada počnem. Gostim priajtelje in sorodnike. Tako sem krstila wok in zganjala amatersko slaščičarko. Od dobrega kosila ni ostalo nič, niti dokaznega gradiva v obkliki slik ne, ker sta se najina (moj in Perin) navdušena fotografa po kosilu spomnila, da bi mogoče lahko kaj pofotkala. :) V ponedeljek sva se spet potepala, v torek uživala doma in izrezovala bučo. :) Sicer je bila ena sama, a letos doma ni zrasla nobena, kupovati se mi jih ni zdelo smiselno, tako da sem eno dobila od sosede.

V sredo sva bila pri mojih. Seveda ni manjkal obisk pokopališča. Občutki? Mešani. Vem, da se marsikdo zmrduje nad trivializacijo tega praznika; da ljudje prehitevajo drug drugega v kritiziranju komercializacije in snobovstva, ki sta vse bolj značilna za ta dan. In ko sem tako brala zapise na blogih v zvezi s prvim novembrom in vse silne kritike, sem nehote prišla do vprašanja: kdo je potem tisti, ki se hodi na pokopališče ozirati po drugih in razstavljati sebe? Če s(m)o vsi tako kritični in vzvišeni nad običajno ritualizacijo praznika? Opzazila sem, da je bilo na pokopališču veliko, ne - ogromno ljudi. Opazila sem, da so nekateri nosili takšno in drugačno cvetje ter drugo okrasje samih sebe. A kaj imam s tem jaz in moj spomin na umrle? Tovrstni semenj ničevosti me ne gane. Zato sem šla na pokopališče in z njega s povsem enakim občutkom kot zmeraj.
Po sredinem mrzlem in mokrem obisku pokopališča sva se pred dežjem skrila pod koc pred televizijo in si privoščila Casablanco. Zakaj ne snemajo več takih filmov? Čeprav .... Ko sem ga gledala prvič, mi je bilo tisto slovo na koncu bolj žalostno. But: "We'll always have Paris."

Včeraj sem bila nadomestna mama in ves dan smo se imeli z malima (malima? Ina letos končuje OŠ, Kevina še ni bilo na svetu, ko sva se z Bojčem spoznala) smrkavcema prav fajn. Več kot fajn. Tako da sem proti večeru že pomislila, da je tole že sumljivo - skoraj teden dni brez stresa, skrbi, sekiranja... In res: me pokliče kolegica, da je nek izvid vseeno zaskrbljujoč. Da bo treba na poseg. Potem še izvem nekaj cvet iz ostanka našega družinskega albuma in slika je popolna. Nehote se potem vprašam: kako se lahko človek distancira od stvari, ki ga bolijo, skrbijo in na katere povrh ne more vplivati? Life's a bicth and that's a fackt, ampak kako živeti s tem, če je človek tako klinčevo prekomerno butast kot jaz, da se sekira zaradi stvari, ki jih ne more spremeniti, je pa druga stvar.
Da ne kotalim dalje buč po ubogem blogecu (ki bo btw dobil drugo ime: psihoze in nervoze neke ženskice): evo, takšno smo imeli letos: