What's up, doc?

Saj ne, da bi bila posebej zabavno/otročje/nagajivo razpoložena. Niti se nisem med vikendom pretirano družila z najinimi nečaki in/ali gledala risank. Striček Bugs Bunny mi je pač šinil v glavo, ko sem izbirala med običajnimi naslovi današnjega bloga. Recimo Nov letni čas, iste (sive) misli. Ali preprosto po Shalespearu Spati, spati...nemara sanjati? A je "what's up, doc'" nekako bolj optimistično. Zavede človeka, da bo v nadaljevanju prebral kaj zabavnega in lahkotnega. In včasih je dobro, če človek zveni optimisitčno ter zabavno-lahkotno, četudi je optimističen zven (samo)prevara. Kajti če si človek kot mantro ponavlja, da je vse OK in lepo in rožnato, potem se to slej ko prej zgodi (a ne?).
Torej: kaj dogaja?
Nič pretresljivega.
Stvari niso tako črne in/ali depresivne, kot morda zvenijo (oz. kot zvenim jaz). Res ne. Daleč od tega. Le občasno se od nekod vame priplazi neprijetno razvlečen občutek, da sem nekako odveč. Tukaj na tem svetu. Da bi nekako zlahka shajal brez mene (in obratno). Svet, seveda. Malodušje, ki se je prikradlo s pozabljeno meglo? Verjetno. Utrujenost od vsega, kar je narobe, ko je tako malo potrebno, da bi bilo prav.... Očitno jing-jang principi delujejo zmeraj. Kot pravi naša Biserna: "Vesolje je popolno." Vedno bolj se mi dozdeva, da ima prav. Ko je na enem področju vse ok (in več kot to), se drugo prevesi na nasprotno stran tehtnice. In tako se gor-dol ziba naše življenje ter mi z njim in včasih od zibanja dobimo morsko bolezen, ker je zibanje tako lahkotno, da tega pravočasno ne opazimo.

Kakor koli - s Klaro je vse OK (česar sem vesela in obenem za to hvaležna). Moj običajni urnik je zaradi nadomeščanj malce bolj neobičajen, čeprav šele zdaj "normalen" in komaj čakam, da nekoč dočakam svoj tak urnik. Nič OPB-ja, nič popoldanskih "dežurstev". Čeprav sem trenutno v fazi dvomov o svoji poklicni poklicanosti. Poleg vsega lepega, kar prinaša učiteljski poklic, je tudi veliko (vedno več) manj lepega. Od nestrpnosti in nasilja do pomanjkanja norm in vrednot ter reševanja medvrstniških konfliktov, zaradi katerih bi človeku bolj pomagala psihološka kot pedagoška izobrazba (terapija?). Če k temu vsemu dodamo predloge in "vizije" raznih strokovnih skupin, ki se ukvarjajo s prihodnostjo našega šolstva, potem se človek res zamisli....

Med vikendom sva po (pre)dolgem času uspela priti do kina. Oz. celo vanj. :) Gledala sva Parfum. Hmmm.... Še vedno menim, da knjiga ni primerna za ekranizacijo. In strinjam se z deklicama, ki sta sedeli za nama ter ob koncu vzdihovali "kak'beden film!", kajti za gledalca, ki ne pozna knjige, zgodbe res hitro umanjka. Ni "akcije" oz. komunikacije, kar človeka potiska v nek čuden položaj. Na poti domov sem razpredala o tem, da ima pisanje veliko prednost pred filmom. Epska pripovedna širina je dosti bolj primerna za prikaz človekovih notranjih stanj, njegovih razmišljanj, vrednotenj, sodb. Težko je na filmu brez besed prikazati Grenouillov gnus na eni ter stisko na drugi strani. Knjigo navkljub rahlo temačni in tesnobni zgodbi (a mojstrsko napisani) priporočam, film pa lahko mirne duše izpustite. Čeprav pa sem nekaj koristnega od filma le potegnila: idejo za mojo novo barvo las. Pa ne Grenouillovih, ampak Laurinih. :))) Pogajanja že tečejo.

Dokler razmišljam o novi barvi las, svet vendarle še ni tako črn (si mislim :)). Čeprav o absurdnosti tovrstnega zaključka na tem mestu ne bi. :)

ps: moji dragi blogo-znanci: berem vas vse po spisku, a sem premalo motivirana (beri: prelena, kar je btw hudo nalezljiva bolezen mojih učencev), da bi pisala komentarje. Se bom poboljšala, obljubim. Vsaj pred konferenco, če prej ne. :))