Murphy or what?!

Danes popoldne.
Ker sem običajno zmeraj, ko kamor koli grem, prehitra (in poseldično seveda čaaaaaakam), se za spremembo odločim, da grem od doma točno. Ker je od doma (prejšnja adresa) do mesta približno 10 km, v dobri in naivni veri verjamem, da je pol urce dovolj. Z vkalkuliranimi semaforji vred. Ampak .... Saj je itak jasno, kaj sledi, ne? Povsod rdeča. Dosledno. Povsod (prav tako dosledno) pred mano nekdo, ki se mu za razliko od mene nikamor ne mudi oz. mu nikjer ni potrebno biti ob določeni uri. Semaforji in folk, ki se deva, torej. OK; preostane bližnjica. Ampak .... tudi tam je po novem semafor, ker je cesta razkopana. In spet čakam. Ura je že 16.40 - ob 16. 45 naj bi že sedela na svoji naj-ta-ljubšejši lokaciji: na zobozdravniškem stolu. Čeprav na tem mestu zahvala mojemu zobozdravniku, ki me je s svojimi (khm) strokovnimi prijemi pozdravil straha pred njim. Zobozdravnikom, namreč. :))
No; ker sem 5 minut pred naročeno uro še vedno vsa živčna (in čisto majčkeno vseeno pod stresom) v avtu, namesto v čakalnici, izgledam in izvenim približno tako Mumbly (če se ga slučajno spomnite). :)



Vsaj upam, da bo parking prost in da bo sprejem gotov 1-2-3. Wrong again! Parking na čist običajen dan in ob uri, ki tega ne sugerira, poln. Z enim mestom zame. Vsaj to. A na sprejemu zmedena in rahlo živčna "teta", ki ni kos koloni pred svojim okencem. Ura je seveda mimo mojega naročila in momljajoča v stilu godrnjača (glej sliko zgoraj) ter vdana v usodo pričakujem, da me bo kdo prehitel in bom čakala do bog ve kdaj, čeprav se mi mudi na naslednji "date". Ampak - čudeži se dogajajo: ravno ko mi "teta" s pretiranim make upom za sprejemnim okencem vrača kartico, zaslišim sestrin blagodejni glas, ki me kliče po zvočniku. Navsezadnje le nisem (pre)pozna!
Čez slabe pol ure nasmejana že odfrčim iz ordinacije in na parking - ki se je seveda vmes spraznil. In glej ga, zlomka! Na poti OD zobozdravnika so vsi semaforji (ampak res VSI, prisežem!) zeleni! In po radiu same lepe pesmi. Tako da obsedim pred trgovino v avtu z muziko na ful in ljudje, ki hodijo mimo, verjetno mislijo, da se mi je čist scufalo. Ampak mi je vseeno - in to popolnoma brez analgetikov! :) Drugi "date" pade v vodo in doma sem (očitno) sumljivo hitro. Ravno dovolj, da izkoristim večer za kakšno oslarijo (poleg bloga, seveda). :)