Inventura&zaobljube

Ne, ne bo klasičnega pregleda minulega leta. Niti ne bo spiska "da"-jev in "ne"-jev za prihajajoče. Vendar temu minulemu dolgujem besedo ali dve, ker nekako ne more samodejno zdrsniti v spomin, ne da bi ga vsaj preletavajoče podoživela. In tudi letošnje se ne more prav začeti, ne da bi od njega (oz. boljše - od sebe) kaj pričakovala...


2009. Leto sprememb in premikov. Novih, neslutenih izkušenj in spoznanj. Nepozabno leto. Pomlad v znamenju nosečnosti in poroke. Prva nežnost in vznesenost, ko sva prvič zaslišala bitje srca najinega nerojenega otroka. Kot iz pravljice ukraden poročni dan, tako preprost in v tej preprostosti lep do presežnikov. Pozna pomlad in poletje v znamenju poročnega potovanja in vedno bolj očitne nosečnosti. Navdušenje ob prvih premikih dojenčka v mojem trebuhu. Pozno poletje in zgodnja jesen v znamenju službene pogodbe za nedoločen čas in napredovanja. Uživaška visoka nosečnost brez službenega stresa. Nato porod. Prvi sladki trenutki, ki so bili tako prečudoviti kot zasrašujočl, polni negotovosti ter začetniške nerodnosti. Prvi dnevi in tedni doma, ki so bili zame skrajno naporni. Ni me sram priznati, da sem bila prvih 14 dni povsem obupana, prepričana, da sem najslabša, najbolj nesposobna in neprimerna mama na svetu, ki nima pojma, kako slrbeti za otroka....Hormoni, kaj naj rečem. :) K sreči sem imela dovolj podpore, da sem tovrstno razmišljanje opustila. In vsa zahvala gre vsem, ki so pri tem pomagali, najbolj moj mož. In seveda Juri, ki je s svojimi nasmeški, zadovoljnim pretegovanjem, rastjo in pridobivanjem teže dokazal, da vendar ne delam čisto vsega narobe. :) Vmes skrb za mamo. Leta znajo bili tako neusmiljena in ko jo opazujem, kako jo včasih mučijo večje in drugič manjše težave, se mi srce skrči v velikost oreha ter prosim vse višje sile, da jo čuvajo in pazijo na njeno zdravje.....
In zaključek? Leta, namreč. Prvi božič v krogu najine družinice, pospremljen z razširjeno družino. Tvegam malo patetike na tem mestu, a vendar: včasih (velikokrat, pravzaprav) pomislim, kako zelo sem srečna, da sem našla to svojo novo družino. Ali da so oni našli mene. Da sem skratka tukaj, kjer sem in ne kje drugje. Potem pa te misli hitro pospravim v srčni žep, da ne prikličem česa slabega, kar bi skalilo to obdobje sreče. Ampak - saj ljudje smo lahko srečni, ali pač?
Novo leto?
Veselim se odraščanja najinega sina. Prvega kobacanja, čebljanja, odkrivanja sveta...Komaj čakam, da bo pomlad in bomo lahko bolj sproščeno uživali zunaj. Da bo poletje in gremo na morje. Veselim se leta, ki ga bom preživela zgolj in predvsem v eni nalogi/službi/vlogi - kot mama. Zaenkrat se mi zdi nov zaključek leta taaako daleč, a vem, da bo naenkrat naokoli in ko bo, si bom verjetno res želela, da ne bi tako hitro minilo. Čeprav - proti hitremu minevanju neprespanih noči nimam prav nič. :) In od novega leta si želim, da bi jih bilo čim manj. Da bi bil najin sinko zdrav, ješč, speč, zadovoljen in ga ne bi nič mučilo. Smešno, kako se spremenijo naše želje, ko postanemo starši, mar ne?