2

Danes je 2 meseca, odkar je v najino življenje vstopil najin angelček. Kar ne morem verjeti, da je "že" toliko star. Prvi mesec je bil mesec mnogih dvomov, malo spanja, precej solz - tako utrujenosti in izčrpanosti kot skrbi - in še več dela prepolnih ur. Vmes so se stvari že precej uredile/umirile. Moj mali sonček prido raste in ima že konkretnih 6 kg. V tem kratkem času me je naučil že mnogih lekcij o sami sebi.


Prvič spoznavam ne samo radosti materinstva in pomena čiste brezpogojne ljubezni, ampak tudi sebe v drugi luči. Otrok te brezkompromisno sooči z lastno ranljivostjo, z lastnimi pokopanimi bolečinami, dvomi, slabostmi.... Ob Juriju odraščam tudi sama; vse tisto, kar je bilo včasih samo moje (recimo določen prosti čas), je za vedno odšlo. Vendar proti pričakovanju tega ne pogrešam, ker so trenutki s sinkom postali tako dragoceni, da jih ne bi zamenjala za nič na svetu. Ni lepšega, kot je njegov nasmeh zjutraj; ves obrazek mu zažari v prešerni sreči, da se je prebudil, da se ga dotaknem, da me čuti in vidi. Najlepši je, ko se ves zadovoljen preteguje v mojem naročju na dojki in se potem z blaženim nasmehom zakoplje globoko v moj objem ter drema, vmes pa občasno pogleda naravnost navzgor, če sem še ob njem. :) Imeti otroka je res čudež. Naporno? Hudičevo. Vredno? Brez sence dvoma. :) Zdaj še bolj obvladam multitasking.:) Kar v praksi izgeda tako, da z eno roko pestujem malega, z drugo vlačim za seboj sesalec, vmes pristavim kaj za kuhanje, izpraznim/napolnim pralni stroj, brišem prah, obenem že gledam na uro, kdaj bova šibnila ven, ob tem pa že delam načrte, kaj še moram narediti. K sreči imam dobrega moža in Juri atija, da nama v času, ko je doma, veliko pomaga. A ne glede na to, koliko moški pomaga ženski, je le-ta še vedno v 90% "obremenjena" z otrokom. Narekovaji zato, ker to ni težko, pač pa sladko breme. Čeprav moram priznati, da je bil prvi mesec res bolj podoben grozljivki - vsaki dve uri dojenje, previjanje, podiranje kupčka, včasih do naslednjega dojenja prenašanje v naročju, sicer je bil jok...Bilo je res pestro. A je minilo. In ko gledam malega sončka zdaj, kako lepo spančka v svoji zibelki ob meni in tu in tam nekaj "posesa" v prazno med spanjem ter se včasih nasmehne, sem najsrečnejša na svetu. :) Hvaležna sem vsem silam Ljubezni okoli nas, da so me obdarile s takšnim otrokom; da je zdrav, zadovoljen, zvedav, nasmejan, nežen. Da je po večinskem mnenju podoben meni (mami se ponosna muza) - čeprav slednje sploh ni pomembno, a meni je vseeno všeč, poleg tega pa mislim, da res drži, če tako pravi še moževa mama. :) Srečna in hvaležna sem, sploh zadnje dni, ko nam uspe prespati večino noči in se mali zbudi le za dojenje. Kako se obrne življenje.....Hvala zanj v vsej pestrosti...