V dneh, ko vse se bohoti

od velikih besed
in dobrih želja,
naj le tiste iskrene
in tople dotaknejo
se srca...
Sorodne misli
spletajo brvi
onkraj časa,
premagujejo minljivost,
ki le-ta jo prinaša...

Mirne praznike v naročju Ljubezni in veliko trenutkov ne-minljivosti v prihajajočem letu!

Če....

Če bi obstajal neviden vzvod, s katerim bi lahko samodejno prenesla svoje misli iz glave kam drugam, tale blog gotovo ne bi sameval toliko časa, kot je. Če bi bili dnevi nekoliko daljši in zaloge moje energije malo večje, tudi ne. Če bi zmeraj našla prave besede, bi vmes ubesedila trenutke, spomine, občutke, ki so vznikali v meni v minulih mesecih. Če bi imela čudežen dotik, bi z njim presegla oddaljene bližine in le-te se nikdar ne bi poglabljale. Če bi se kdaj za kratek čas lahko vrnila v določen trenutek, bi se tja vračala in jih podoživljala vedno znova. In če bi imela zares široko srce, bi v njem domovali sami svetli spomini in prav takšni občutki do vsega in vseh, kar/ki me obdaja(-jo)......Tako pa...Tako pa je vmes vzšlo in zašlo poletje, poraja se jesen, moja (prva) porodniška gre počasi h koncu, vmes smo si ustvarili dom na drugem koncu in življenje je kljub svoji razsipni radodarnosti včasih prav ušivo žalostno... A lepo po vrsti; poletje, torej. Letos sem ga pričakovala malo z mešanimi občutki: dnevni red+spremembe okolja? Hm. Vendar je bilo lepo. Zelo. Čeprav je bila en teden gneča in delno deževno vreme. A prav v tistem času smo imeli obisk, tako da je bilo zelo prijetno. Še lepše je bilo opazovati našega malega nadebudneža, ki je veselo odkrival morsko vodo; na najino veselje je navdušen. :) Sicer pa sem zmeraj oboževala morje in priznam, da si težko predstavljam poletje brez dopusta nekje ob obali. Aromatičen morski zrak, prepleten s šumenjem valov in kriki galebov v daljavi...Neskončna modrina, v kateri se lahko dobesedno ali preneseno vsakič znova izgubiš. Čistina vode, iz katere se poraj vse življenje. Upočasnjen ritem korakov, s pridihom poletja v bokih, ki vabijo v drugačne ritme, kot jih narekuje vsakdan. V kozarcu dobro rdeče vino, v ozadju počasi toneč sončni zahod, topel veter v laseh, običajno prehitevajoče se misli upočasnjene na hitrost morske plime...Je lahko še kaj lepšega? Če te potem po licu še poboža mehka dlan Ljubezni, si človek več res ne more želeti....

Odkar me ni...

....na tem blogu, namreč, se je življenje spet premaknilo v nove, drugačne sfere. Odkar me ni kje drugje? Hm, kako dolgo me že ni? Dovolj, da je moja odsotnost prešla brez večje škode in hujših pretresov in sem s tem celo pomirjena. Celo? Pomirjena? Na nek neopredeljivo trpko-melanholičen način čutim,  da se je neka vrzel v času, ki je za dolgo obstal, zacelila, se zlila z novim časom in ostala nekje pri dnu kot daljni, zamegljen, nedotakljivo nežen, lebdeč spomin....A vsaj včasih bi bila rada ubežna misel, ki vzbrsti iz zasipanih kotičkov srca in dahne: "kaj pa, če......"

Odkar te ni

Odkar te ni,

je svet še zmerom isti:
iste tarejo ljudi skrbi,
isti begotni vzgib srca
v njih srečo prebudi.
Iste so minute, ure,
isti dnevi in noči,
v enakem ritmu
naš čas v neznano hiti...
In čeprav navzven se vse spreminja,
čeprav čas obrusi
čustva in ljudi,
pod povrhnjico sprememb
vsakdo in vse svoje bistvo
tiho dalje živi...
A kjer si ti,
ni ne sprememb
ne časa
ne minljivosti
in ne skrbi.
Kjer koli že si -
spomin nate
z nami in v nas
dalje živi...
Res;
vse je isto.
Le tebe več ni....

Danes je 4 leta, odkar te več ni....A še vedno si. Moj oče. Tak, kot si bil. Včasih nemogoč, včasih vsemogoč. Upam, da te čuvajo angeli...In da si našel mir, kjer si, če ga že z nami nisi (z)mogel....Rada te imam....

http://www.youtube.com/watch?v=ML_-d-UFOkg

Pomladna

Nič ne zveni
kot ptičji ščebet,
v pajčevine krošenj ujet.. .
Nič ne zeleni
kot prvi poganjki trav,
ki pomladni jih veter
v rast je pognal...
Nič ne cveti
kot v soncu regratov cvet,
ki z od sonca pijano čebelo
se stiska objet...
Nič ne vabi
kot pomlad
v razprto naročje svojih dišečih trat...
Nič ne diši
kot pomlad.
Nič.
Razen kože nekoga,
ki imaš ga rad.

(Slikca je z neta)

(A.F.)

Update

Ko sem bolj natančno pogledala datum zadnjega zapisa tukaj, sem se samo nasmehnila. Ne bom izpisala tistega o hitrosti minevanaj časa, a je več kot očitno res. :)
Vmes smo stari že dobre 4 mesece. Z izjemo čisto prvega, ki je bil res peklenski (sem tehtala, a ja, je ta beseda čisto ustrezna, saj sem bila takrat čisto povožena), je to obdobje eno najlepših, če ne sploh "the" najlepše mojega življenja. In povsem drži, da človek (mogoče pa samo ženske?) sproti pozablja, kar je pri materinstvu težkega in pomni samo ali predvsem lepe trenutke. Kakor koli - zdaj smo veliki že skoraj 70 cm in imamo 8700 g. Kar je zame izredno dobra telovadba, tako da so tisti nosečniški kilogrami - ki pa jih k sreči tudi ni bilo veliko - že čisto skopneli. :)

Strah pred spremembami

Spremembe imam rada, ker so znak evolucije, razvoja, premikanja naprej. Rada jih imam, ker brez njih življenj obmiruje in se sčasoma sesuje samo vase. Rada imam spremembe, ki premešajo zračne tokove, ki v nevidne pore dreves in trav poženejo neustavljivo silo življenja in rada imam spremembe v obliki in barvi oblakov, ki zmeraj plujejo visoko nad menoj, ko dvignem glavo. A so spremembe, ki se jih na smrt bojim. Bojim se naglice, s katero mineva čas. Bojim se naše krhkosti in minljivosti. Strah me je, ko vidim, kako venijo ljudje, ki mi pomenijo največ, in jaz lahko le nemo statiram ob strani. Ne maram odhajanja ljudi iz svojega življenja. Verjetno je s tem povezano, da jih relativno malo spustim čisto blizu....

Pogum za spremembe, drugič

...lahko bi zapisala tudi že tretjič, saj je tudi del moje zgodbe povezan s kančkom poguma, a je moja zgodba vendar iz drugačne knjige.
V vsakem odnosu pride trenutek, ko se nekaj spremeni in je potrebno nekaj narediti. Bodisi spremeniti, bodisi se vdati. Ljudje vse prevečkrat raje izberejo slednjo možnost, ker se zdi lažja in enostavnejša. Čeprav davek take odločitve potem še dolgo plačujejo. A nekaj je tudi takih, ki ob pravem času ne tiščijo (več) glave v pesek, ampak se soočijo s potrebo po spremembi. Spoznajo in priznajo spremembo v sebi, partnerju, odnosu in se odločijo, da želijo od življenja več in drugače. Eden takih ljudu je moja prijateljica, K.

Čarobno

Čarobni prvi hip,
ko na svojih prsih

začutila sem tvojega srca utrip.

Čaroben lahen stisk

tvojih drobcenih dlani,

ko tvoje telesce mi

v naročju leži.

Čaroben tvoj zlati nasmeh,

ki se ti razlije čez lička

in prižge sonček v očeh.

Čarobne tvoje majcene nožice,

ki neutrudno ubirajo nevidne še stezice.

Čaroben vsak trenutek s tabo,

ko ni konca čudežem ne sreči ne zahvali,

da mi te nebo je dalo.

(slikca je z neta)

Kdo?


Na starih fotografijah
vse isto se zdi;
iste barve, iste oblike, obrazi, nasmehi -
nemi pomniki pobeglih dni…
A čas neizbežno teče
in nekdo se zmeraj spremeni.
Zdaj drugačen si
in jaz še zmerom ista.
Morda pa isti si ti in
sem drugačna jaz...
Ali pa drugačen je le čas...

...

Mimobežno

Kot mehko usnula
narava se zdi;
udušeni glasovi,
skrite stezice, potke, poti....
V beli tišini le zrak
se zgane sem in tja
v ritmu,
ki  zimska ga pravljica igra...

Iskrenje

Na trepalnicah jutra še visijo strdki noči, ko rezek blisk kot krempelj razpara trebuh neba. Dan se drami z nevihto, ki je kot mačka. Sprva majhna igriva mucka, ki s svojimi šapicami po nebu sem in tja kotrlja puhaste oblačke, nato pa z divjim veseljem razpraska umirjeno površino neba tam zgoraj. Obožujem jutra, ki jih opere dež. Odprem okno in nastavim dlan, da nanjo skozi razparane oblake spolzi brez števila drobcenih kapljic. Ne vedoč, kam se spuščajo, polzijo čez mojo razgreto kožo in na njej puščajo drobne vlažne sledi. Zrak trepeta od nabreklega vonja po prebujanju zemlje.

To je vas, to je vas, morda zato...

...je del besedila iz Kreslinove pesmi Spet doma. Doma? Kje je dom? Tam, kjer je srce. Tam, kjer le-to utripa spokojno in v ritmu upočasnjenega koraka. Danes sem na sprehodu po ne več tako novem domačem kraju, ko je s smrekovih vej skozi sončne žarke drobno pršel snežni prah kot stresen z angelskih kril, prisluškovala v tišino tega kraja. Spokoj okoli mene in z menoj, slišalo se je le škripanje snega pod mojimi stopali...

2

Danes je 2 meseca, odkar je v najino življenje vstopil najin angelček. Kar ne morem verjeti, da je "že" toliko star. Prvi mesec je bil mesec mnogih dvomov, malo spanja, precej solz - tako utrujenosti in izčrpanosti kot skrbi - in še več dela prepolnih ur. Vmes so se stvari že precej uredile/umirile. Moj mali sonček prido raste in ima že konkretnih 6 kg. V tem kratkem času me je naučil že mnogih lekcij o sami sebi.

Inventura&zaobljube

Ne, ne bo klasičnega pregleda minulega leta. Niti ne bo spiska "da"-jev in "ne"-jev za prihajajoče. Vendar temu minulemu dolgujem besedo ali dve, ker nekako ne more samodejno zdrsniti v spomin, ne da bi ga vsaj preletavajoče podoživela. In tudi letošnje se ne more prav začeti, ne da bi od njega (oz. boljše - od sebe) kaj pričakovala...