Kdo?
Na starih fotografijah
vse isto se zdi;
iste barve, iste oblike, obrazi, nasmehi -
nemi pomniki pobeglih dni…
A čas neizbežno teče
in nekdo se zmeraj spremeni.
Zdaj drugačen si
in jaz še zmerom ista.
Morda pa isti si ti in
sem drugačna jaz...
Ali pa drugačen je le čas...
...
Mimobežno
Kot mehko usnula
narava se zdi;
udušeni glasovi,
skrite stezice, potke, poti....
V beli tišini le zrak
se zgane sem in tja
v ritmu,
ki zimska ga pravljica igra...
Ni komentarjev:
Objavite komentar