Odkar me ni...

....na tem blogu, namreč, se je življenje spet premaknilo v nove, drugačne sfere. Odkar me ni kje drugje? Hm, kako dolgo me že ni? Dovolj, da je moja odsotnost prešla brez večje škode in hujših pretresov in sem s tem celo pomirjena. Celo? Pomirjena? Na nek neopredeljivo trpko-melanholičen način čutim,  da se je neka vrzel v času, ki je za dolgo obstal, zacelila, se zlila z novim časom in ostala nekje pri dnu kot daljni, zamegljen, nedotakljivo nežen, lebdeč spomin....A vsaj včasih bi bila rada ubežna misel, ki vzbrsti iz zasipanih kotičkov srca in dahne: "kaj pa, če......"



Odkar me torej ni na blogu, je vmes navrelo toliko časa, da je že pol leta, odkar smo prišli domov z malo rožnato štručko, ob kateri sem prve dni spala kar na raztegnjeni sedežni v dnevni sobi ob napol zasenčeni luči, da sem lahko vsak trenutek preverjala, če diha, spi, če kaj potrebuje, če me pogreša...Zdaj se naš sinko že veselo z glasom smeji, samostojno sedi, zvedavo opazuje svet okoli sebe in je vsak buden - ter speč - trenutek svojega čudovitega malega življenja moje največje bogastvo in najgloblja sreča hkrati. Včasih bi ga lahko samo opazovala; njegove drobne prstke, ki tipaje raziskujejo moj obraz; pa nožice, s katerimi se veselo odriva od podloge; njegove dišeče laske, kot smrekove iglice dolge trepalnice, pa privihan nosek, pa jamico v ličku, pa sladka majhna usteca, pa ljubke podplate, ki jih s poljubčki žgečkam, pa.....Sem zadnjič možu nekaj "jamrala", da imam včasih občutek, da nisem (še?) dovolj dosegla. Da se včasih počutim neproduktivno, a me je potolažil, da je najin sine moj največji dosežek. Presežek. Nisem oporekala. Včasih imajo tudi možje prav. :))
Sicer se v ukradenih trenutkih trudim ostajati tudi Alenka. Ne mama, ne žena, ne hči; prosta vseh razmerij in odnosov, sama samcata s svojimi milslimi in svobodna za hip ali dva, ko mi ni potrebno razmišljati o ničemer zastrašujoče resnem, ampak se lahko izgubim v svet knjig in poezije in - tišine. Vedno bolj razumem pomen le-te. Vedno bolj čutim, da potrebujem vsaj 10 minut čiste, neskaljene tišine na dan. Da se začutim, očistim hrupa zunaj in znotraj sebe, da se umirim in okrepim za preostalih 23 h, 50 min, ko sem vsem lahko vse. Vsem vse? Sem domišljava, če to napišem? Se zato v mojo sicer altruistično in radodarno naravo pirplazi senca zahrbtnega egoizma? Morda; a večino časa se zlahka razdajam - kolikor in kar kdo rabi. Utrujajo me druge stvari. Stvari, na katere nimam vpliva. Recimo zdravje mojih bližnjih. Zanje bi dala in naredila vse in včasih sem prav po otročje srdita, da vsa današnja medicina ne more narediti nič; kako je mogoče, da ne moreš pomagati ljubemu človeku, ampak lahko samo gledaš, kako mu je hudo?! Kako?! Prosim Angele in Boga za pomoč; za eno majčkeno, drobceno, čudežno itervencijo, ki bi pomagala mami. Eno drobceno, čisto majhno, prosim....
Alegorično sem tako nekje v vicah. Lepo je, da smo družina. Da smo del ljubeče razširjene družine, je še toliko lepše. Krasno je, da se vedno bolj otipljivo bližamo lastnemu domu. Oz. hiši, ki bo naš novi dom. Občutki? Mešani. Seveda prevladujoče srečni in navdušeni, a trezna mera skrbi vseeno obstaja, ker se pač nikoli ne ve, kam se bo odvrtel ta naš ljubi svet...
Dete zdaj že mirno spi in moj dnevni odmerek razkošne samosti - tokrat nekako sočasno z računalnikom, knjigo in TV-jem v ozadju - se je iztekel. Hvaležna sem zanj, še bolj pa za vse tisto, kar ta čas uokvirja. Ko je lepo vreme in Juri spi v vozičku, je moja sreča s knjigo v senci pod drevesom popolna. :))