Ob koncu...

Kot hrbet tujca,
ki skozi komaj priprta vrata odhaja,
poslavlja se leto,
ki s časom preteklost postaja...
Prgišče uresničenih želja,
drobec doseženih sanj,
vpogled v globine srca
in za popotnico spoznanj...
Zneraj močneje se nas dotika,
zmeraj bolj nas dolbe in kreše
ter zmeraj hitreje hiti...
A v trenutkih, ko za nas
hipoma obstane, se v nas
zapiše z neizbrisnimi sledmi....
Čas.

Naj bo 2009 zapisano s čim več uresničenimi sanjami ter 2010 polno neizbrisnih trenutkov! Vse lepo!

Življenje po

Življenje po rojstvu otroka se spremeni. Popolnoma. In zna biti naporno. Kdor pravi drugače, bodisi laže bodisi je v tistem 0.0000001 % srečnežev, ki imajo popolnoma nezahtevnega otročička, ki samo spi in ki se ga da v dnevu "naštudirati". No, naš ni tak. Naš trenira, da bo pevec, ko odraste. Kar za nepoučene pomeni, da zna tudi (prepričljivo) jokati. Česar pa nikoli doslej ni pokazal izven doma - ne pri zdravnikih ne na obiskih. Tam samo spi. :) Tako da nama s P. sploh ne verjamejo, da zna biti pravi  mali kričač. :)

Nežnost

Zunaj počasi in tipaje poplesujejo snežinke. Kot bi imele mehke copatke, tiho drobencljajo izpod neba. Skupaj s snežinkami lega nad okolico mir, ki ga lahko pričara le zima. Spokojen, globok, čisti mir...Sinko mi drema v naročju, napol v spanju se smehlja in skoraj otipljiva nežnost se mi razliva skozi dušo in srce...

Čudež, 2. del

Glede na to, da je danes sobota, smo bili stari "že" en teden. :) Ki je bil, odkrito rečeno, precej naporen. Mamo so dajali hormoni, "ritem" hranjenja, nege in previjanja je bil utopija, pojavile pa so se tudi že kolike. Prvi dnevi so nekaj čisto neznanega, polnega negotovosti in skrbi. Doslej je za nami tudi ena "predežurana" noč in nekaj malega pomanjkanja spanja, vendar so trenutki, ko najin sinček varno počiva kot polhek v svoji košari ali pa zvedavo opazuje okolico, nekaj neprecenljivega. Presenetilo me pa je nekaj - da namreč sam porod sploh ni bil tako naporen, kot je za marsikoga, nam pa zato tile uvajalni dnevi dajo toliko več vetra. :)