Sladoled in kostanj

...bi lahko bila kakšna nosečniška dieta ali pa (ne)posrečena kombinacija za tešenje nosečniških skomin, a sta po čudni igri vremena in letnih časov le malce nenavaden par za razvajanje v teh čarobno lepih dneh. Kostanj sem nabirala lastnoročno. Pravzaprav skoraj štirinožno/ročno. :) V zadnjem mesecu zelo povečan trebuh pač ni ravno olajševalni pripomoček za skakanje po gozdu. A se ne pritožujem; namesto tega se ob vsaki brci in premiku nasmehnem in sem vesela, da mi ni (bilo) potrebno mirovati med nosečnostjo in da vse poteka  b.p. Priznam, da si tega zadnjega trimesečja nisem tako predstavljala. Sploh si ga nisem, pravzaprav, ampak sem se prepustila dogajanju in naravnemu poteku dogodkov. Zdaj pa samokritično ugotavljam, da je včasih enostavno naporno. Predvsem zaradi omejenosti v gibanju. Prav to me zadnje čase najbolj obremenjuje. Da ne morem "štartati" na Pohorje. To je ena izmed stvari, ki jih najbolj pogrešam. Poleg - spanja. :) Ampak da ne bom spet samo "jamrala" - suma mumarum je, da je lepo. :)
Kostanjev je letos na moje veselje v obilju. Tudi pri nas doma, kjer so pogosto na jedilniku. Takoj za/pred sladoledom. :) Enega minulih lepih dni sem izkoristila za sprehodi po mestu - s sladoledom v roki, mimo "strička", ki peče kostanj. Sama ne pomnim, kdaj je bila nazadnje takšna jesen, da je človek lahko v kratkih rokavih užival v sladoledu, v zraku pa je plaval vonj po pečenih kostanjih. Narobe svet,  a dokler je narobe tako, kot je pri nas, sem sebično nad to narobnostjo navdušena.