"Gospa, vi pa lahko že kar rodite!"

Khm - kako, prosim?!
Tako, ja. Je rekel gospod primarij po današnjem UZ, ki je (ponovno) pokazal, da nosim velikega dojenčka. Tako velikega, da je že zdaj pravzaprav dovolj velik za prihod na svet, čeprav je do točnega "prihoda" še mesec dni od včerajšnjega datuma. Pa gremo lepo po vrsti....
Današnji dan se je začel - zgodaj. Kar spričo mojega legitimno dovoljenega vsako jutro neomejenega spanja pomeni malo pred sedmo. Začel se je s konkretno brco/obratom/premikom najinega nogo-/rokometaša, s katero je detece atiju nazorno demonstriralo, kako me animira ponoči, ko ta isti ati mirno spi. :) Potem ko sem se uspela približno "sestaviti" v za družbo primerno podobo, sem na svoje neizmerno veselje ugotovila, da moj prejšnji teden redno servisiran avto ne vžge. Nič. Niente. Nothing. Niti najmanjšega glasu. Niti zakašljati ni hotel. Kako že gre tisto o Murphyju? K sreči (v nesreči) je bil P. še doma in me je lahko odpeljal do bolnice, kjer sem celo pozitivno presenečena naletela na prijazno in točno osebje, tako da sem pregled opravila v neverjetno kratkem času. S čimer so se vsaj delno odkupili, da sem na pregled, za katerega sem se naročala en ves dopoldan, čakala slabe 3 tedne.
Med res kratkotrajnim sedenjem  v čakalnici sem diskretno opazovala, kako okrogla sem v primerjavi z drugimi nosečnicami in se nasmihala subjektivnemu dojemanju le-teh. Ene so tako "velike" kot jaz že zdaj, čeprav imajo termin februarja. Spet drge imajo rok približno takrat kot jaz, a jim res ne bi prisodil 8. meseca nosečnosti. Sama se zdim komu še prav "nič noseča" in tako poslušam, "ooo, saj pa še sploh nimaš velikega trebuha", kdo drug pa je presenečen, ko vidi, kako je iz žogice zrasla medicinka. :) Ker se s tistimi prvimi ugotovitvami, da še nisem "zelo noseča", ne strinjam, me je današnji rezultat UZ prav zabaval. Sicer dobro čutim, kako velik je otrok in vidim, kako se počasi premika v nižji položaj v trebuhu, a sem bila ob besedah, da je tako velik, da bi se lahko že rodil, vseeno presenečena. Najprej se mi je malce kolcnilo, saj je gospod primarij povedal tisto, da lahko kar rodim, s takim tonom, da sem pričakovala, kako bo kar poklical sestro in babico in anesteziologa in me bodo kar sprejeli. :) K sreči je bil to le komentar na velikost ploda, čeprav je rekel, da bi rad videl dojenčka, ko se bo rodil. K še večji sreči je dete b.p. in ni videti, da bi se mu že kamor koli mudilo iz zavetja maminega toplega trebuha. Kar je dobro iz več razlogov, med drugim čisto operativnih, saj sta posteljica in voziček še lepo v škatlah, predali v previjalni mizi pa so bolj prazni kot ne in šele čakajo, da jih napolnim z oblačilci. A razumem namig - res  ni več kdo ve koliko časa do rojstva in treba bo v zadnji stadij priprav, da ne bo potem kak zmeden ati skakal po otroških trgovinah, medtem ko bo mamica "veselo počivala"  po pordu v porodnišnici. :)
Nekaj najlepšega je videti, kako plava pod tvojim scem en drug, mali srček, ki metuljčasto utripa. Kako se premikajo tiste male nožice, malo ročice; kako izmuzljivo plava  v svojem navidezno neskončnem morju plodovnice, kako se upogiba hrbtenica in kako neumorno se po čisto drobnih žilicah pretaka kri....Res je čudež ta naš začetek in ponovno rojstvo, ko sami posta(-jamo)nemo starši.