To je torej to...

...bi lahko zapisala za konec letošnjega dopusta. Sicer je bil uradni konec že prejšnjo nedeljo, saj sem minuli teden pridno oddelala delo nadomestne tajnice - ki mimogrede sploh ni tako slabo - , ampak čisto zares se končujejo "učiteljske počitnice" z jutrišnjim ponedeljkom. Za začetek nas čaka celodnevno izobraževanje in tudi preostanek tedna je enako časovno naporen, kar je svojevrstna prognoza preostanka šolskega leta. Preostanka? Hmmm, letos to zame pomeni nekaj več kot mesec službenih obveznosti, nato pa nastop druge, mnogo bolj fleksiiblne "službe". :) Po včerajšnjem obisku porodnišnice me je spet zagrabila nestrpnost, da bi že končno sama videla najinega otročka. A do novembra je še čas, ki ga bo zagotovo premalo, sploh glede na vse, kar je še ppotrebno pripraviti preden pride najino sonce. Do takrat pridno nabiram moč in se trudim nabrati čim več spalnih zalog, čeprav vem, da bodo do takrat zagotovo skopnele.

Poletje je bilo takšno, kot sem ga načrtovala. Umirjeno, v duhu branja (tako dojenčastih kot vseh ostalih knjig), počivanja, potepanja. Uradno sem postala zasvojena z morjem, saj ugotavljam, da pod 14 dnevi ob morju dopust zame sploh ni dopust. Pretiravam, ampak res sem ugotavljala, kako hitro se ljudje navadimo na razkošje - najsi bo to čas, materialne dobrine ali kaj tretjega..Kakor koli -  nekaj posebnega je bilo plavati s trebuhom in opazovati, kako vidno, iz dneva v dan, iz tedna v teden raste ter se na njegovi površini vedno bolj izrazito vidijo gibi otročka v njem. Zdaj ima najino dete že svoje navade in svoj ritem. Najbolj brca zvečer, najlaže ga do tega pripravim, če se obrnem na hrbet; ko brca ali se obrača - razlika je občutna - pa se takoj pomiri, če jaz ali kdo drug poboža(m) trebuh. Očitno bo res čisto po mamici - samo, da se boža, pa je sreča popolna. :))