Pada dež....
Včasih,
ko rosi poletni dež,
potiho,
nežno,
ko prši
na zrele trave in
medene cvetove
ob cestah,
ki v neznano gredo,
sem kot
težek žitni klas
globoko nad zemljo...
Včasih,
kot sredi poletja
črni oblaki
nebo zastro,
dohitijo me misli,
pokopane plitko...
Včasih,
ko škropi poletni
dež
in moči
razpokano zemljo,
od nekod globoko
privrejo kot
solze spomini
in z dežnimi kapljami
potiho odteko....
http://www.youtube.com/watch?v=wWNECEq1lUM
3 komentarji:
Alenka, draga,
naj danes zapisem le to, da sem prebrala pesem in tvoj prejsnji prispevek.
kot pada dez, odhajajo in prihajajo custva, spoznanja, dozivetja in ko zorimo, nam ni lahko, nikoli, nikomur.
le pisi pogumno naprej.
Objem, D
Pozdravljena, Dragica;
sem prebrala vpis na vajinem blogu, posvečen Neikovemu prijatelju. In sem se nasmehnila. Temu, kako podobne so naše misli, občutja, najgloblja spoznanja duše...Resda porojena iz različnih življenjskih preizkušenj, a vendar smo si blizu, podobno zaznamovani z izgubo, minevanjem, zorenjem....
Hvala za obisk in komentar in topel (pa ne zaradi poletja)objem,
Alenka
Hvala, prenesla sem tvoj komentar, Alenka, k neikkovi izpovedi.
Mislim, da ga bo osrecil.
Bodi lepo in naj otrocicek lepo brca:))))))))))
Objavite komentar