Pogum za spremembe
Sem za spremembe. Verjamem, da so zdrave, nujne in neizbežne. Večinoma se jih veselim. In večinoma se jih tudi bojim. Priznam. Ker prinašajo negotovost in neznano. In včasih težo dvoma o pravilnosti odločitve za spremembo.
Preden se je v mojem življenju kaj spremenilo, me je bilo tega na smrt strah. Da bom naredila napako. Da se mi bo Vesolje ali Bog ali kdo že maščeval za predrznost in bom obžalovala vse, kar sem hotela spremeniti. Čeprav sem bila nesrečna, me je bilo enostavno strah kar koli spremeniti. Bilo me je strah, kako se bom soočila z biti sama. Kako se bom soočala z ljudmi, ki so bili vajeni, da delujem v paru. Kako bom zmogla čisto vsakdanje, navidezno banalne stvari. Kdo mi bo pomagal, če mi bo crknil avto. Kdo mi bo pomagal, če bo zaribal računalnik. Kdo bo, kako bo.... Kup vprašanj, dvomov, strahov, ob tem pa še tisti glodajoči, če sploh delam prav. Dolgo časa sem o tem dvomila. Potem sem bila celo prepričana, da ne delam prav. Potem sem bila prepričana, da bom za to vse življenje plačevala obresti. Potem pa......So se stvari začele spreminjati. Strahovi, dvomi, bojazni, občutki lastne nesposobnosti so počasi, res počasi bledeli. Počasi sem začela verjeti in občutiti, da so spremembe res neizbežbe in navkljub prvotnemu črnogednemu stanju - dobre.
Ampak predvsem je težko narediti korak, ki pripelje do spremembe. Zlasti v partnerstvu. Dolgoletnem. Ko smo ujeti v nesrečni partnerski odnos, se nam pogosto zdi, da ni izhoda. Vse je črno, nesmiselno, prazno. In človek je poln dvomov, kako naprej. Če bo zmogel sam. Kako se raziti, kako razdeliti, kar je skupnega. Kako razložiti otrokom. Kako urediti življenje, da ne gre ves skupni čas in skupno ustvarjanje v nič....
Ko vidim, kako se ljudje vrtijo v takem peklenskem krogu, si želim, da bi bila dobra vila za kak dan. Da bi jim povedala, nekam tja v uho srca, da to mine. Bolečina, jeza, občutek nemoči in poraza. Da je lahko konec priložnost za nov začetek. In da so rešitve navideznih problemov lahko tako zelo enostavne. Če le lahko stopimo korak nazaj in pogledamo na sitiuacijo iz drugega zornega kota. Ni enostaven, tako vpogled, a je neprecenljiv. Ampak žal nisem dobra vila. In četudi vidim in vem, kako bi lahko nekomu pomagala - vsaj z nasvetom - , mu ne morem, dokler sam tega ne vidi. Tako zdaj ponovno spremljam trganje nekih partnerskih spon. In si nadvse, srčno želim, da bi lahko pomagala. Pa seveda vem, da ne morem. Lahko samo stojim ob strani. In iščem načine, da obema vpletenima povem, kako bi bilo zelo enostavno rešiti nastalo zmešnjavo. Je pa vsa ta godlja dobra (če lahko to vzameme kot nekaj dobrega) vsaj za nekaj - da naju je zbližala s sestro. Ona je namreč tista, ki trenutno potrebuje pogum. Veliko poguma za veliko spremembo.
nedelja, maj 24, 2009
petek, maj 15, 2009
3-krat poročena in - zaljubljena :)
Nisem sicer (preveč) vraževeren človek, vendar se mi včasih vseeno zgodi kaj takega, da si rečem "pismo! če to ni secret message" Tako je s to mojo "trojno" poroko: "poročili" so me z očetom in obema bratoma. :) Namreč kamerman je na začetek DVD-ja napisal moje in tastovo ime, župnik je v župnijski list pomotoma napisal svakovo in moje ime in seveda na vse prave papirje so napisali pravi imeni. Tako se zdaj šalimo, da sem res poročena - če so me pa poročili kar z vsemi tremi moškimi družine. Pri čemer vsi trije nimajo enakega imena. :)
Zaljubljena? Razen v moža v - najinega 7,3 cm velikega otročička. :)
Včeraj sva imela merjenje nuhalne svetline. Do česar je prišlo še po enem scenariju "secret message", saj sem med poročnimi in poporočnimi peripetijami pozabila poklicati in se dogovoriti za termin, potem pa sredi Bohinja, v šoli v naravi, ugotovila, da bom naslednji teden najverjetneje prepozna za to preiskavo. Čeprav ni nujna in je še nekaj let nazaj bila bolj eksotika kot pravilo, mi je bilo neprijetno ob misli, da je ne bi imela. Zato sem začela klicati naokoli, kjer so mi ponujali vse (ne)mogoče termine - seveda vse v tem tednu, in to dopoldan. Potem sem klicala še eno številko, kjer pa se nihče ni javil. In zvečer doživela takšno presenečenje, da sem se skoraj razjokala od ganjenosti. Gospa, ki je nisem doklicala, me je namreč poklicala nazaj. Nepredstavljivo glede na moje prejšnje izkušnje, ampak nadvse lepo. Ob čemer sem pomislila dvoje - kako smo se ljudje odvadili prijaznosti ter kako žalostno je pravzaprav, da nas človečnost in preprosta prijaznost presenečata. Kakor koli - dobila sem (glede na razmere) več kot idealen termin, tako da je moj mož včeraj ob 12. prišel pome in sva del popoldneva izkoristila še za obisk Bleda. Zvečer sva prvič videla najinega sončka v akciji. Ko sem ga/jo videla na zaslonu, kako veselo plava v meni in steguje zdaj roko, zdaj nogo, sem se dobesedno stopila v kupček sreče. Seveda sem jokala. :) In mali/mala je pokazal(-a) high 5. :) Vseh pet prstkov ene roke. Kako nenavadno in čudežno dorbceni in ranljivi smo vsi - majhne krhke ribice, ki smo sprva veliki za 2 prsta, a že tako čudežno popolni.... Ima majhen srček, ki neumnorno hitro in glasno bije (sva ga slišala), ima možgane, trebuh, mehur, nogice, ročice, nos...Mali človeček, tako ranljiv v meni. Postalo mi je jasno, zakaj so mlade mamice tako zaljubljene v svoje otroke. Enostavno si ne moreš pomagati. :)) Ne znam pa si predstavljati, da kdo pričakuje otroka (nasilne ali zdravstvene ali druge izjemne okoliščine izvzete) in se tega ne veseli....
Kakor koli - do zdaj je moja nosečnost učbeniški primer zgledne nosečnosti. In čeprav sem to napisala že enih žnj-krat, bom še enkrat: neizmerno sem hvaležna, da vse poteka tako in nič drugače; da je vse v najlepšem redu z najinim sončkom. Ki je mimogrede zelo velik za svojo starost. :) In ki že zdaj uboga mamo, ker se je včeraj potem, ko sem ga božala in malo podrezala po trebuhu, lepo premaknil in poziral še z druge strani. Komaj čakam, da se bo premikal tako, da ga bom čutila. :)
Nisem sicer (preveč) vraževeren človek, vendar se mi včasih vseeno zgodi kaj takega, da si rečem "pismo! če to ni secret message" Tako je s to mojo "trojno" poroko: "poročili" so me z očetom in obema bratoma. :) Namreč kamerman je na začetek DVD-ja napisal moje in tastovo ime, župnik je v župnijski list pomotoma napisal svakovo in moje ime in seveda na vse prave papirje so napisali pravi imeni. Tako se zdaj šalimo, da sem res poročena - če so me pa poročili kar z vsemi tremi moškimi družine. Pri čemer vsi trije nimajo enakega imena. :)
Zaljubljena? Razen v moža v - najinega 7,3 cm velikega otročička. :)
Včeraj sva imela merjenje nuhalne svetline. Do česar je prišlo še po enem scenariju "secret message", saj sem med poročnimi in poporočnimi peripetijami pozabila poklicati in se dogovoriti za termin, potem pa sredi Bohinja, v šoli v naravi, ugotovila, da bom naslednji teden najverjetneje prepozna za to preiskavo. Čeprav ni nujna in je še nekaj let nazaj bila bolj eksotika kot pravilo, mi je bilo neprijetno ob misli, da je ne bi imela. Zato sem začela klicati naokoli, kjer so mi ponujali vse (ne)mogoče termine - seveda vse v tem tednu, in to dopoldan. Potem sem klicala še eno številko, kjer pa se nihče ni javil. In zvečer doživela takšno presenečenje, da sem se skoraj razjokala od ganjenosti. Gospa, ki je nisem doklicala, me je namreč poklicala nazaj. Nepredstavljivo glede na moje prejšnje izkušnje, ampak nadvse lepo. Ob čemer sem pomislila dvoje - kako smo se ljudje odvadili prijaznosti ter kako žalostno je pravzaprav, da nas človečnost in preprosta prijaznost presenečata. Kakor koli - dobila sem (glede na razmere) več kot idealen termin, tako da je moj mož včeraj ob 12. prišel pome in sva del popoldneva izkoristila še za obisk Bleda. Zvečer sva prvič videla najinega sončka v akciji. Ko sem ga/jo videla na zaslonu, kako veselo plava v meni in steguje zdaj roko, zdaj nogo, sem se dobesedno stopila v kupček sreče. Seveda sem jokala. :) In mali/mala je pokazal(-a) high 5. :) Vseh pet prstkov ene roke. Kako nenavadno in čudežno dorbceni in ranljivi smo vsi - majhne krhke ribice, ki smo sprva veliki za 2 prsta, a že tako čudežno popolni.... Ima majhen srček, ki neumnorno hitro in glasno bije (sva ga slišala), ima možgane, trebuh, mehur, nogice, ročice, nos...Mali človeček, tako ranljiv v meni. Postalo mi je jasno, zakaj so mlade mamice tako zaljubljene v svoje otroke. Enostavno si ne moreš pomagati. :)) Ne znam pa si predstavljati, da kdo pričakuje otroka (nasilne ali zdravstvene ali druge izjemne okoliščine izvzete) in se tega ne veseli....
Kakor koli - do zdaj je moja nosečnost učbeniški primer zgledne nosečnosti. In čeprav sem to napisala že enih žnj-krat, bom še enkrat: neizmerno sem hvaležna, da vse poteka tako in nič drugače; da je vse v najlepšem redu z najinim sončkom. Ki je mimogrede zelo velik za svojo starost. :) In ki že zdaj uboga mamo, ker se je včeraj potem, ko sem ga božala in malo podrezala po trebuhu, lepo premaknil in poziral še z druge strani. Komaj čakam, da se bo premikal tako, da ga bom čutila. :)
nedelja, maj 10, 2009
In...adijo, pas!
Doslej bi lahko potek svoje nosečnosti strnila v tri obdobja: prvi mesec = preverjanje, če sem res, ampak čisto res in zagotovo noseča, kamor šteje nakup enih 7 različnih testov. :) Saj vem, da so zanesljivi in to, ampak morala sem se res prepričati :) Šele po tem, ko je tudi ginekolog potrdil, da sem noseča, sem se tega res zavedla in tudi začela veseliti. Dokler mi ni bilo slabo. :) Čeprav to slabost še enkrat takoj vzmamem, saj je najboljša slabost v življenju. Srečo sem imela, da je bila vsaj večerna, ne jutranja. Malo manjša sreča je bila, da sem zaradi slabosti manj jedla in posledično ob ponovnem pregledu pri ginekologu imela dva kilograma manj. Potem je obdobje slabosti počasi izzvenelo (res počasi in me občasno še razveseli, da si ne bi kaj domišljala) in je nastopilo obdobje utrujenosti. Utrujeeeeeeeeenosti. Neverjetno, kako je lahko človek utrujen in zaspan. Koliko lahko prespi in bi še spaaaaaal. Tako mi ni problem prespati 10-12 ur ponoči in še pol toliko čez dan. Med tednom. :) Med soboto in nedeljo lahko k sreči spim "normalnih" 15 ur. :))
In tretje obdobje ali ugotovitev zadnjega tedna: izgubila sem pas. :) Dobesedno. Namreč tisti vitki pas, na oz. čez katerega sem lahko oblekla (skoraj) katero koli krilo ali hlače, pa nič ni gledalo čezenj ali oviralo zapiranja gumbov. Prisežem, da si nisem predstavljala, da se to zgodi tako grafično nazorno in nenadoma. Namreč tako, da se nekega jutra samo čudiš, zakaj ne gre zapreti gumb na nobenih hlačah, ki so doslej imele celo nekaj "rezerve". Ko ene končno uspeš zapreti, potem med dnevom ugotoviš, da te vse tišči in napenja. In ja - kjer je bil nekoč pas, je zdaj rahlo, lepo (najlepše) izbočen trebušček. :) Vem, da tako čutijo vse bodoče mamice, a vendar: vedeti, da v tebi raste malo bitjece, mali angelček, ki plava v tvojem telesu kot nasekončnem oceanu Življenja, varen, zadovoljen, edinstven, ker je samo tvoj, je nekaj najlepšega v življenju.
Vmes - namreč veliko pred možem, poroko in nosečnostjo - je bilo obdobje, ko sem željo in misel na otroka odložila za nedoločen čas in na vse skupaj "pozabila." Tako to, da želim otroka, kot to, zakaj ga še nimam. Zadnjič pa sem ponovno brala svoj stari dnevnik in naravnost presenetilo me je, kako in koliko sem o tem že razmišljala par let nazaj. In priznam, da je to odprlo neke stare (očitno navidezno zaceljene) rane. Sploh zadnje čase veliko razmišljam o marsičem, kar se je zdelo predelano. Saj dejansko tudi je, a me je prijateljičina ločitev spomnila na moje ločitveno obdobje. Ki je - tako kot vsaka ljubezen - pri vsakem paru drugačno, a ima vsaj en skupni imenovalec - bolečino. Ne gelde na to, iz kako slabega ali neizpolnjujočega odnosa človek odide, zmeraj je pristona bolečina. Prava umetnost je dostojanstveno slovo, brez žaljivk, zmerjanj, žaljenja, brez podajanja žogice krivde naprej in nazaj. Ko so vmes otroci, je toliko težje. Ampak to je tuja zgodba, ki je "moja" le toliko, da sem ob njej podoživela svoj odhod. In se ob tem zavedla, da teorija o času oz. samem procesu prebolevanja zame vsekakor drži...Neke stvari človek predela, večino pa zgolj odloži nekam na oddaljene in večino časa nedostopne predele zavesti in o njih enostavno ne razmišlja. Sama se velikokrat zalotim, da me misli vlečejo kam, kjer nimajo kaj iskati. In dokler tipanje po tistih področjih še boli, te misli enostavno odrinem. Konča se vedno enako - da si rečem, kako sem lahko srečna, da sem toliko doživela in še bolj, da sem, kjer sem....
Neskončno sem hvaležna, da se je življenje obrnilo tako, kot se je; da lahko doživljam vse, kar se mi dogaja in šele zdaj, ko je prvih 12 kritičnih tednov mimo, s polnimi pljuči zares diham to veselje. Zdaj je najin otroček že zelo aktiven (sodeč po literaturi o nosečnosti in dojenčkih, ki jo že prebiram), saj ni nikoli pri miru dlje kot 15 minut; izteguje lahko prste, zeha (mi je že podoben, ker jaz tudi kar naprej :)) in celo sesa palec. :) In čeprav je klišejsko ter prastaro - vsako novo porajajoče se življenje je Čudež. In sama od nekdaj verjamem v čudeže. Zlasti take, po katerih čez noč izgine pas. :)
Doslej bi lahko potek svoje nosečnosti strnila v tri obdobja: prvi mesec = preverjanje, če sem res, ampak čisto res in zagotovo noseča, kamor šteje nakup enih 7 različnih testov. :) Saj vem, da so zanesljivi in to, ampak morala sem se res prepričati :) Šele po tem, ko je tudi ginekolog potrdil, da sem noseča, sem se tega res zavedla in tudi začela veseliti. Dokler mi ni bilo slabo. :) Čeprav to slabost še enkrat takoj vzmamem, saj je najboljša slabost v življenju. Srečo sem imela, da je bila vsaj večerna, ne jutranja. Malo manjša sreča je bila, da sem zaradi slabosti manj jedla in posledično ob ponovnem pregledu pri ginekologu imela dva kilograma manj. Potem je obdobje slabosti počasi izzvenelo (res počasi in me občasno še razveseli, da si ne bi kaj domišljala) in je nastopilo obdobje utrujenosti. Utrujeeeeeeeeenosti. Neverjetno, kako je lahko človek utrujen in zaspan. Koliko lahko prespi in bi še spaaaaaal. Tako mi ni problem prespati 10-12 ur ponoči in še pol toliko čez dan. Med tednom. :) Med soboto in nedeljo lahko k sreči spim "normalnih" 15 ur. :))
In tretje obdobje ali ugotovitev zadnjega tedna: izgubila sem pas. :) Dobesedno. Namreč tisti vitki pas, na oz. čez katerega sem lahko oblekla (skoraj) katero koli krilo ali hlače, pa nič ni gledalo čezenj ali oviralo zapiranja gumbov. Prisežem, da si nisem predstavljala, da se to zgodi tako grafično nazorno in nenadoma. Namreč tako, da se nekega jutra samo čudiš, zakaj ne gre zapreti gumb na nobenih hlačah, ki so doslej imele celo nekaj "rezerve". Ko ene končno uspeš zapreti, potem med dnevom ugotoviš, da te vse tišči in napenja. In ja - kjer je bil nekoč pas, je zdaj rahlo, lepo (najlepše) izbočen trebušček. :) Vem, da tako čutijo vse bodoče mamice, a vendar: vedeti, da v tebi raste malo bitjece, mali angelček, ki plava v tvojem telesu kot nasekončnem oceanu Življenja, varen, zadovoljen, edinstven, ker je samo tvoj, je nekaj najlepšega v življenju.
Vmes - namreč veliko pred možem, poroko in nosečnostjo - je bilo obdobje, ko sem željo in misel na otroka odložila za nedoločen čas in na vse skupaj "pozabila." Tako to, da želim otroka, kot to, zakaj ga še nimam. Zadnjič pa sem ponovno brala svoj stari dnevnik in naravnost presenetilo me je, kako in koliko sem o tem že razmišljala par let nazaj. In priznam, da je to odprlo neke stare (očitno navidezno zaceljene) rane. Sploh zadnje čase veliko razmišljam o marsičem, kar se je zdelo predelano. Saj dejansko tudi je, a me je prijateljičina ločitev spomnila na moje ločitveno obdobje. Ki je - tako kot vsaka ljubezen - pri vsakem paru drugačno, a ima vsaj en skupni imenovalec - bolečino. Ne gelde na to, iz kako slabega ali neizpolnjujočega odnosa človek odide, zmeraj je pristona bolečina. Prava umetnost je dostojanstveno slovo, brez žaljivk, zmerjanj, žaljenja, brez podajanja žogice krivde naprej in nazaj. Ko so vmes otroci, je toliko težje. Ampak to je tuja zgodba, ki je "moja" le toliko, da sem ob njej podoživela svoj odhod. In se ob tem zavedla, da teorija o času oz. samem procesu prebolevanja zame vsekakor drži...Neke stvari človek predela, večino pa zgolj odloži nekam na oddaljene in večino časa nedostopne predele zavesti in o njih enostavno ne razmišlja. Sama se velikokrat zalotim, da me misli vlečejo kam, kjer nimajo kaj iskati. In dokler tipanje po tistih področjih še boli, te misli enostavno odrinem. Konča se vedno enako - da si rečem, kako sem lahko srečna, da sem toliko doživela in še bolj, da sem, kjer sem....
Neskončno sem hvaležna, da se je življenje obrnilo tako, kot se je; da lahko doživljam vse, kar se mi dogaja in šele zdaj, ko je prvih 12 kritičnih tednov mimo, s polnimi pljuči zares diham to veselje. Zdaj je najin otroček že zelo aktiven (sodeč po literaturi o nosečnosti in dojenčkih, ki jo že prebiram), saj ni nikoli pri miru dlje kot 15 minut; izteguje lahko prste, zeha (mi je že podoben, ker jaz tudi kar naprej :)) in celo sesa palec. :) In čeprav je klišejsko ter prastaro - vsako novo porajajoče se življenje je Čudež. In sama od nekdaj verjamem v čudeže. Zlasti take, po katerih čez noč izgine pas. :)
petek, maj 01, 2009
Poročeni ali en malo daljši zapis
Oziroma kaj pomeni....
....če se novopečena žena v poznih jutranjih urah vrača domov v moževih spodnjicah in spodnji majici, v samostoječih poročnih nogavicah, hlačah moževe priče, ogrnjena v relativno toplo spomladansko jakno in obuta v poročne čevlje....? :)
Lahko ima nenadno veselje do čudnih in popolnoma nemogočih kombinacij oblačil, lahko je tako alkoholno omamljena, da ji je čisto vseeno ali pa je imela tako raztreseno pričo, da je le-ta doma pozabila vsa oblačila za preobleči. In čeprav sta prvi dve možnosti bolj eksotični, je pri meni držala tretja: moja sestra/priča je od sile (beri:nervoze) doma pozabila čisto vse (razen jakne), kar sem si pripravila za preobleči. In potem smo improvizirali, ker bi v poročni obleki sredi nedeljskega dopoldneva izgledala še bolj čudno, kot sem v prevelikih hlačah na salonarjih. :)
Poroka? Na kratko: lepše, kot sem si predstavljala. S hvaležnostjo, da je tudi vreme več kot odlično odigralo svojo vlogo. :)
In na dolgo?
O tem, kako sem od "poroka, ne hvala" prišla do "poroka, vsaj mala" sem že pisala. Ob prvi zaroki sem razmišljala o manjši poroki, ker tudi s takratnim fantom nisva "pridelala" številčnega sorodstva. No, zdaj smo pristali pri 130 ljudeh, končno število je bilo 120. Zelo, zelo sem bila vesela, da so prišli vsi moji povabljenci, vsi sorodniki in prijatelji, ki sem si jih v tem dnevu želela ob sebi. In težko bi verjela, da je lahko na tako veliki poroki vzdušje prijetno, sproščeno, zabavno in kljub številčnosti intimno. Pa je bilo. :) Zato lahko (tako) poroko samo priporočam. Edino pravilo in nasvet, ki ga lahko dam po izpeljavi dogodka, je, da si je potrebno vzeti dovolj časa. Umirjenost in razkošje časa se vsekakor najbolj obrestujeta. Drug nasvet, ki je vsaj malo povezan s predispozicijami neveste (potencialno tudi zelo dobrih prijateljic/prič) je lastnoročna izdelava posameznih poročnih dodatkov. Lahko se pohvalim (in tudi se uradno hvalim :)), da sem sama naredila vse kotiljone, konfete, oblikovala vabila, okrasila prostor (razen svežega cvetja), poskrbela za okrasitev avtov (ki pa so jo res nameščali drugi)....Odveč je poudariti, da sem ob vsem tem zelo uživala.
Organizacija se je začela več kot pol leta prej, z angažiranjem ansambla. Tole bo reklama, a si jo zaslužijo. Igrali so nama Štajerski baroni, ki jih lahko samo najtopleje in z odličnimi referencami priporočam. Nekje 4 mesece prej sva rezervirala lokacijo; civilni obred na gradu Rače, ki ga prav tako lahko samo priporočam - lokacija nudi lahko dostopna parkirna mesta za svate, dvorana je lepa, prijetna, baročno okrašena, osebje prijazno, matičar - gospod župan - pa je bil nadvse prijetno presenečenje s svojim toplim, življenjskim in tudi zabavnim nagovorom. In - nisem se zmotila! Koncentracija je obrodila sadove in podpisala sem se s pravim priimkom. :)
Cerkev je bila drugo odkritje poroke - bila je sicer slivniška, ne prvenstveno izbrana, a prav takšna, kot so mi všeč - stara, mogočna, rahlo na hribu....Ob poročni koračnici, ko me je sestra spremila pred oltar, priznam, da sem nekje zelo globoko v srcu pogoltnila cmok ganjenosti, nežnosti in neke neotipljive melanholije ... Drugo (ali katero že po vrsti) odkritje poroke je bila obljuba zakona. Čeprav sem prejela »standardne« cerkvene zakramente, nisem vedela, da se dejansko poročita mož in žena; žena poroči moža in obratno; duhovnik je le priča in posrednik. Zaobljubo se seveda moraš naučiti na pamet. Kar načeloma ni težko, saj je kratka in enostavna. A ko ima človek tremo, je velika verjetnost, da kaj (vse?) pozabi. Zato duhovnik mladoporočencema ponudi napisano zaobljubo, ki jo je potrebno samo prebrati. »Samo« zato, ker sem odložila očala, leč pa si v soboto nisem uspela »namontirati«. Še sreča, da sem v tistem odstotku ljudi, ki se v sili spomnijo vsega, in ne obratno.
Gostišče sva rezervirala približno istočasno kot grad in cerkev in tudi tega lahko samo pohvalim, saj je bila hrana zelo okusna, sveža in dobra, postrežba vrhunska, sam ambient pa primeren tako za ples kot za norenje otrok zadaj na vrtu, kjer so se z največjim veseljem skrivali pred starši.
Bodočim nevestam absolutno in popolnoma priporočam nakup poročne obleke ter obenem odsvetujem izposojo pri najbolj znanem mariborskem poročnem salonu. Vzrokov za to je več: od oderuških cen do strankam neprijaznega poslovanja v primeru, da se le-ta kakor koli premisli glede obleke. Tako sem via http://www.vponsale.com/ naročila svojo »the« obleko, jo dobila v predvidenem roku, brez poštnine, narejeno po meri. In ne, še kar nekaj časa je ne bom prodala. :))
Zadnjo noč sem "prespala" doma. "Prespala" zato, ker sem šla spat ob 22.30 namesto ob predvidenih 21.00, prvič sem se prebudila okrog enih, potem pa nisem več štela do šestih, ko me je dokončno dvignila budilka. Ob 6.30 sem že sedela pri frizerki, točno ob 9.00 pa na stolu pri kozmetičarki, ki me je res lepo naličila. Kako je potem vse minilo do 11.30, ko so prišli svatje, muzikantje, fotograf, kamerman in seveda b.m., ne vem najbolje, ker sem bila rahlo nervozna. A le dokler ni prišel b.m.; potem sem bila praktično povsem umirjena in sem celo uspela pojesti en cel kanape! :))
Povzetek: bilo je lepo. Lepše, kot sem si kadar koli predstavljala. Nisem jokala. Skoraj nič, no. :)Komaj opazno, tu in tam, recimo ob govoru prič :) Je pa zato mama toliko bolj. :) Veliko sem plesala. Uživala sem v soncu in družbi in vsakem trenutku posebej. Bila neskončno in onkraj besed presenečena nad darili, ki so bila več kot velikodušna. In nad čestitkami vseh oblik, ki so bile ganljive in ob katerih sem porabila (skoraj) ves solzni kredit. Skoraj zato, ker sem enako solzno in razneženo razpoložena še zdaj, ko berem vse lepe želje, misli; nekatere izposojene, nekatere čisto izvirne in osebne… Ob vsem tem (čisto po moje, vem) razmišljam, kaj (in kdaj) lahko pride v življenju tako nepremostljivega, da ljudje nekega dne enostavno pozabijo ves zanos in pomen tega dogodka, vržejo puško v koruzo in odidejo….. Upam, da tega ne bom nikoli (več) izkusila…..
Končali smo okrog pol štirih zjutraj. Bila sem na smrt utrujena, zato mi je ta ura nadvse ustrezala. Po hitrem pospravljanju peciva in preostale ostale hrane sva z možem dobesedno obležala v postelji, utrujena, srečna, polna vtisov, ki se počasi sestavljajo v celoto.....
Hvala, Angeli, da je bilo tako, kot je bilo. :)
Oziroma kaj pomeni....
....če se novopečena žena v poznih jutranjih urah vrača domov v moževih spodnjicah in spodnji majici, v samostoječih poročnih nogavicah, hlačah moževe priče, ogrnjena v relativno toplo spomladansko jakno in obuta v poročne čevlje....? :)
Lahko ima nenadno veselje do čudnih in popolnoma nemogočih kombinacij oblačil, lahko je tako alkoholno omamljena, da ji je čisto vseeno ali pa je imela tako raztreseno pričo, da je le-ta doma pozabila vsa oblačila za preobleči. In čeprav sta prvi dve možnosti bolj eksotični, je pri meni držala tretja: moja sestra/priča je od sile (beri:nervoze) doma pozabila čisto vse (razen jakne), kar sem si pripravila za preobleči. In potem smo improvizirali, ker bi v poročni obleki sredi nedeljskega dopoldneva izgledala še bolj čudno, kot sem v prevelikih hlačah na salonarjih. :)
Poroka? Na kratko: lepše, kot sem si predstavljala. S hvaležnostjo, da je tudi vreme več kot odlično odigralo svojo vlogo. :)
In na dolgo?
O tem, kako sem od "poroka, ne hvala" prišla do "poroka, vsaj mala" sem že pisala. Ob prvi zaroki sem razmišljala o manjši poroki, ker tudi s takratnim fantom nisva "pridelala" številčnega sorodstva. No, zdaj smo pristali pri 130 ljudeh, končno število je bilo 120. Zelo, zelo sem bila vesela, da so prišli vsi moji povabljenci, vsi sorodniki in prijatelji, ki sem si jih v tem dnevu želela ob sebi. In težko bi verjela, da je lahko na tako veliki poroki vzdušje prijetno, sproščeno, zabavno in kljub številčnosti intimno. Pa je bilo. :) Zato lahko (tako) poroko samo priporočam. Edino pravilo in nasvet, ki ga lahko dam po izpeljavi dogodka, je, da si je potrebno vzeti dovolj časa. Umirjenost in razkošje časa se vsekakor najbolj obrestujeta. Drug nasvet, ki je vsaj malo povezan s predispozicijami neveste (potencialno tudi zelo dobrih prijateljic/prič) je lastnoročna izdelava posameznih poročnih dodatkov. Lahko se pohvalim (in tudi se uradno hvalim :)), da sem sama naredila vse kotiljone, konfete, oblikovala vabila, okrasila prostor (razen svežega cvetja), poskrbela za okrasitev avtov (ki pa so jo res nameščali drugi)....Odveč je poudariti, da sem ob vsem tem zelo uživala.
Organizacija se je začela več kot pol leta prej, z angažiranjem ansambla. Tole bo reklama, a si jo zaslužijo. Igrali so nama Štajerski baroni, ki jih lahko samo najtopleje in z odličnimi referencami priporočam. Nekje 4 mesece prej sva rezervirala lokacijo; civilni obred na gradu Rače, ki ga prav tako lahko samo priporočam - lokacija nudi lahko dostopna parkirna mesta za svate, dvorana je lepa, prijetna, baročno okrašena, osebje prijazno, matičar - gospod župan - pa je bil nadvse prijetno presenečenje s svojim toplim, življenjskim in tudi zabavnim nagovorom. In - nisem se zmotila! Koncentracija je obrodila sadove in podpisala sem se s pravim priimkom. :)
Cerkev je bila drugo odkritje poroke - bila je sicer slivniška, ne prvenstveno izbrana, a prav takšna, kot so mi všeč - stara, mogočna, rahlo na hribu....Ob poročni koračnici, ko me je sestra spremila pred oltar, priznam, da sem nekje zelo globoko v srcu pogoltnila cmok ganjenosti, nežnosti in neke neotipljive melanholije ... Drugo (ali katero že po vrsti) odkritje poroke je bila obljuba zakona. Čeprav sem prejela »standardne« cerkvene zakramente, nisem vedela, da se dejansko poročita mož in žena; žena poroči moža in obratno; duhovnik je le priča in posrednik. Zaobljubo se seveda moraš naučiti na pamet. Kar načeloma ni težko, saj je kratka in enostavna. A ko ima človek tremo, je velika verjetnost, da kaj (vse?) pozabi. Zato duhovnik mladoporočencema ponudi napisano zaobljubo, ki jo je potrebno samo prebrati. »Samo« zato, ker sem odložila očala, leč pa si v soboto nisem uspela »namontirati«. Še sreča, da sem v tistem odstotku ljudi, ki se v sili spomnijo vsega, in ne obratno.
Gostišče sva rezervirala približno istočasno kot grad in cerkev in tudi tega lahko samo pohvalim, saj je bila hrana zelo okusna, sveža in dobra, postrežba vrhunska, sam ambient pa primeren tako za ples kot za norenje otrok zadaj na vrtu, kjer so se z največjim veseljem skrivali pred starši.
Bodočim nevestam absolutno in popolnoma priporočam nakup poročne obleke ter obenem odsvetujem izposojo pri najbolj znanem mariborskem poročnem salonu. Vzrokov za to je več: od oderuških cen do strankam neprijaznega poslovanja v primeru, da se le-ta kakor koli premisli glede obleke. Tako sem via http://www.vponsale.com/ naročila svojo »the« obleko, jo dobila v predvidenem roku, brez poštnine, narejeno po meri. In ne, še kar nekaj časa je ne bom prodala. :))
Zadnjo noč sem "prespala" doma. "Prespala" zato, ker sem šla spat ob 22.30 namesto ob predvidenih 21.00, prvič sem se prebudila okrog enih, potem pa nisem več štela do šestih, ko me je dokončno dvignila budilka. Ob 6.30 sem že sedela pri frizerki, točno ob 9.00 pa na stolu pri kozmetičarki, ki me je res lepo naličila. Kako je potem vse minilo do 11.30, ko so prišli svatje, muzikantje, fotograf, kamerman in seveda b.m., ne vem najbolje, ker sem bila rahlo nervozna. A le dokler ni prišel b.m.; potem sem bila praktično povsem umirjena in sem celo uspela pojesti en cel kanape! :))
Povzetek: bilo je lepo. Lepše, kot sem si kadar koli predstavljala. Nisem jokala. Skoraj nič, no. :)Komaj opazno, tu in tam, recimo ob govoru prič :) Je pa zato mama toliko bolj. :) Veliko sem plesala. Uživala sem v soncu in družbi in vsakem trenutku posebej. Bila neskončno in onkraj besed presenečena nad darili, ki so bila več kot velikodušna. In nad čestitkami vseh oblik, ki so bile ganljive in ob katerih sem porabila (skoraj) ves solzni kredit. Skoraj zato, ker sem enako solzno in razneženo razpoložena še zdaj, ko berem vse lepe želje, misli; nekatere izposojene, nekatere čisto izvirne in osebne… Ob vsem tem (čisto po moje, vem) razmišljam, kaj (in kdaj) lahko pride v življenju tako nepremostljivega, da ljudje nekega dne enostavno pozabijo ves zanos in pomen tega dogodka, vržejo puško v koruzo in odidejo….. Upam, da tega ne bom nikoli (več) izkusila…..
Končali smo okrog pol štirih zjutraj. Bila sem na smrt utrujena, zato mi je ta ura nadvse ustrezala. Po hitrem pospravljanju peciva in preostale ostale hrane sva z možem dobesedno obležala v postelji, utrujena, srečna, polna vtisov, ki se počasi sestavljajo v celoto.....
Hvala, Angeli, da je bilo tako, kot je bilo. :)
Naročite se na:
Objave (Atom)