Are we there yet?

Glede na to, da je danes zjutraj neusmiljeno zazvonila budilka ob prav neusmiljeni uri, glede na to, da sem - čisto slučajno, seveda - uzrla novo gubico ob desnem kotičku levega očesa, in glede na to, da je tehtnica pokazala - kar sem ugotovila čisto po naključju - nekaj, (nekaj, lepo prosim - ne enega, ne dveh, ampak nekaj kilogramov več), so to nedvomno simptomi pristanka v novem letu. :) Bil je lep. Pristanek.Tokrat. Čeprav celo v isti obleki kot lani. Ko pristanek niti približno ni bil mehak. Kar dalje pomeni, da se tudi iz elegantne večerne obleke z bleščicami lahko odstranijo voščeni madeži. Kar pa nadalje spet pomeni, da trik s časopisom in likalnikom čisto zares in dejansko deluje (hvala, Vesna, za nasvet :)).
Kakor koli - novo leto je tukaj.
Kaj je ostalo od minulega?
Hmmmmm...
In še daljši hmmmmmmmmmmmmmmmmmm.......
Dogodkov, občutkov, čustev, misli, spoznanj za roman. Droben zvezčič sicer, vendar roman. Ali vsaj zajetno poglavje iz tega. Romana mojega življenja.
Nekateri odstavki so še zmeraj nedotaknjeni. Nekateri še zmeraj preveč živi in preveč blizu, da bi se jih dotikala. Ker se še zmeraj bojim, da bi me ranili. Spet drugi se zdijo življenja in oceane časov daleč. In tretji vse preveč lepi, da kdaj podvomim, ali jih nisem samo sanjala. A v vsakem izmed njih sem vsa in v celoti jaz. V vsakem se srečam s seboj, se prepoznam, razumem koščke sestaljanke in v prav vsakem izmed koščkov vidim del celote. "The big picture" bi rekli sosedje čez lužo. In glavno spoznanje minulega leta? Bilo jih je več. Eno najpomembnejših, da je potrebno pravočasno spregovoriti. Se pogovoriti, si prisluhniti - drug drugemu in samim sebi. Treba je biti iskren. Kar včasih svinjsko boli. In treba se je soočiti s svojimi odločitvami. Živeti z njimi. Četudi so včasih slabe ali celo napačne....
Po čem si bom zapomnila leto, ki je odšlo?
Po tem, da sem tudi sama odšla. Po bolečini, ki je ostala.
Po obupu, ki je sledil. Po milosti, da mi ni uspelo predčasno umreti.
Po spoznanju, da niti v najbolj črnem obupu nisem sama.
Po moči, veri in zaupanju, ki so se porodili v meni, ko sem se ponovno rodila.
Po sreči, ki me je objela, ko sem srečala moža.
Po veselju, ko sva zaživela skupaj in spoznala, da želiva iste stvari ob isti, skupni poti skozi življenje.
Po neštetih drobnih trenutkih, ko sem samo zaprla oči in mrmrala tiho zahvalo, da sem deležna takšne in tolikšne ljubezni. Po prvem skupnem dopustu. Pa po drugem. In tretjem. Po najinem neverjetno hitrem vzajmenem spoznavanju družin/prijateljev/sorodnikov. Po odločitvi, da se poročiva. Po prvem božiču. Prvem silvestrovanju. Po mnogih stvareh, ki so se zgodile že neštetokrat prej, a so šele z njim in ob njem zares oživele.
In - vse to je nekoč že bilo "prvič". V nekem drugem poglavju iz mojega romana. Tistem, ki je le še spomin. Dragocen in nedotaklljiv (nedotaknjen) spomin. A vendar - le še spomin. Ki je bil nekoč, davno (?) , še kako živ. Neomajno trden in prepričan, da nikoli ne bo minil. In čeprav se je to zgodilo, ta zadeva z minljivostjo in prehodom iz živosti med spomine, še vedno in le še bolj in globlje in bolj neomajno verjamem, da se da to isto zadevščino zaobiti, preslepiti, ostati trden in nepremagljiv pred svetom. Z Ljubeznijo (za Ljubezen) ob strani....

Res je:
http://www.youtube.com/watch?v=ymlt9FI-M8w&feature=related
Hvala. :)