Rituali

Od nekdaj sem izrazit človek ritualov. Takih za vsak dan, za posamezni del dneva, celo, in takih za posebne dni. Zlasti slednjih se posebej veselim in jim tudi namenim veliko pozornosti. Recimo ob božiču. Zame se rituali povezani z božičem začnejo precej hitro. Z izdelavo adventnega venčka oz. več venčkov, ki jih potem razdelim med družinske člane. Ta ritual spremlja obvezna nabava potrebščin in umetniško izživljanje ob primerni glasbi. Včasih sicer nisem delala venčkov, ampak se spominjam, kako smo s sestro in z očetom (ko sem bila še majhna) hodili hitro v začetku decembra po Pohorju, po zasneženem gozdu, v zimskem mrazu in iskali primerno božično drevesce (v gozdu kmeta, ki je to dovolil, da ne bo pomote). Kmalu po tem sledi nabava božičnih darilc. Letos sem imela s tem sicer nekaj težav, ker se mi ni najbolj sanjalo, kaj podariti komu v "novi" družini in sem zato prekršila enega svojih imperativov - da nikoli ne kupujem daril v zadnjem hipu. No, letos sem jih. V predzadnjem, sicer, ampak tokrat res zadnjič. Darila potem lastnoročno in z užitkom zavijem. Ni lepšega, kot so lično zavita darilca pod smrečico. Apropos smrečica - letos sem prekršila še enega svojih načel in sem drevesce okrasila prej. Toliko o načelnosti. :) Ampak v sivini letošnji brezsončnih, meglenih, mrkih decembrskih dni se mi je ideja o malo hitrejši okrasitvi stanovanja zdela sila pametna rešitev za dvig razpoloženja. Ki je tudi pomagala. :)
Še eden meni ljubih decembrskih ritualov je pisanje (in običajno tudi izdelava) voščilnic. Sploh za slednje si vzamem čas, veeeeliko časa, in posamezna voščila čim bolj personaliziram. Tega sem se uspela držati tudi letos. Tako da je moj bodoči nekajkrat prišel v kabinet preverit, da me niso slučajno ugrabili marsovci ali me ni neslišno izsrkala kakšna neznana sila. :)
Prav tako zame ni decembra brez domačih keksov. In sem pekla. Veliko. Raznoliko. Dišeče, tako da je stanovanje kar nekaj dni dišalo po cimetu, klinčkih, čokoladi.
Letos sem se tudi znova lotila priprave božčne večerje. Naredim malo skomin? Česnova kremna juha s profiteroli. Njoki v smetanovi gobovi omaki. Telečji file z mladim korenčkom in kuskusom. Rižota s tuninim filejem. Motovilec z mocarelo in balzamičnim kisom. Pisana solata iz stročnic. Za posladek kocke Rigo Jancsi. Zveni dobro? :) Lahko se pohvalim, da je tudi bilo, posebej pa sem bila vesela, da sem razbremenila mamo, ki bi se sicer trudila s kuhanjem za 6 oseb.

Eden več ali manj stalnih ritualov pa so sveče. Prižiganje sveč. Ena meni najljubših oblik ustvarjanja intimnosti ter mehkega, prijetnega vzdušja. In ne, ni me ne izučilo ne minilo, da tega ne bi več počela, čeprav sem na prejšnjem naslovu že imela bližnje srečanje s pozabljeno gorečo svečo. Tako je zdaj stanovanje polno sveč, ki jih v večernem mraku z največjim veseljem prižigam in se prepuščam nežnosti njihove svetlobe...

Obdarovanja


Prazniki so čas obdarovanja. Ne tistega potrošniškega, hektičnega, zaradi katerega so nakupovalni centri odprti dolgo v večer in zaradi katerega ljudje izgubljajo glavo, ko ne vedo, kaj podariti. Mnogo bolj pomenljivo je vse tisto, kar v teh dneh povemo, izrečemo, naredimo ali podarimo od srca. V minulih dneh je bila moja najpogosteje izrečena beseda povedala "hvala". In tudi današnji zapis ima lahko podnaslov "zahvala".
Ko so je včeraj pri večerji zbrala družina, sem kljub utrujenosti čutila samo hvaležnost. Da jih imam - mamo, sestro, nečaka. In seveda "moža". Da jih lahko razvajam s svojo kuhinjo, da lahko obsedim ob njih v soju prižganih sveč, ob spremljavi glasbe v ozadju in sem preprosto in čisto enostavno hvaležna, da sem. Da sem dobila drugo, novo priložnost. Za življenje, za ljubezen....


Danes me je v jutro prebudil sneg. In kot otroku mi je zaigralo srce. Ni lepšega, kot je bel božič. Sledilo je prijetno popoldne v krogu moje nove razširjene družine. Na trenutke se mi še vedno zdi vse tako nenavadno - v najboljšem pomenu besede, a vendar. Zdi se mi, kot bi se poznali že od nekdaj, a temu ni tako. In še zmeraj je nenavaden občutek, ko vem, da sem na mestu nekoga, ki je bil prej tam 10 let. In obratno, seveda. Da je ob meni nekdo drug ... A sem - znova - le hvaležna, da je tako. In če ne zveni prenapihnjeno, se počutim v takšnih trenutkih naravnost blagoslovljeno.. Da čutim pristno bližino ljudi; da čutim, kaj pomeni družina. Lahko človek sploh želi še več?


Ampak (vedno je nek ampak :)).
Vedno me ob praznikih stiska tudi nekakšna zoprna tesnoba. Ob misli na ljudi, ki so sami. Osamljeni. Ki so drug od drugega tako oddaljeni, da ne čutijo ne bližine in ne topline, ampak le praznino in hlad. Zanje mi je hudo. In če bi imela čarobno paličico, bi odčarala vse osamljene, neljubljene, samotne, žalostne, razdvojene ljudi in takšne občutke v njih...Zbližala bi odtujene družine, spodbudila potlačene občutke, da brez ostrih robov najdejo pot do drugih ljudi. Spodbudila bi ljudi, da spregovorijo, da si povedo, kar si zares, ne zaradi vljudnosti, želijo in da končno in resnično zaživijo. Kajti življenje je prekratko za kar koli drugega....


Namesto spevnih in lepozvenečih voščil in želja samo preprosta misel: naj vas spremlja ljubezen. Veeeeeliko ljubezni. Tudi kadar dvomite vanjo ali se vam zdi, da vas je zapustila, se vam izneverila, vas izigrala. Ljubezen je zmeraj v nas, spremlja nas, četudi od daleč. Z njo je mogoče vse; brez nje je prav vse nič(no)....

http://www.youtube.com/watch?v=pcpWQC9prm0

Mimobežno...

..nastaja tale zapis, ker sem zeeelo utrujena. Utrujena od naglice, od obveznosti in skrbi. Utrujena od hitrosti življenja, ki sem se ji pustila ujeti zadnje dni. A vendar - neizmerno srečna. To je tista vrsta utrujenosti, ki človeku daje vsaj toliko energije, kot je jemlje.
Srečna sem, ker sem izbrala poročno obleko. :) Ker je D-dan oz. P-dan (P kot poroka) določen. :)
Srečna sem, ker je za mano vikend, poln obilja in prazničnega vzdušja (je podatek o treh zvrhanih škatlah keksov in prazničnega peciva dovolj zgovoren? :))
Srečna sem, ker je za mano tudi prvi - sicer čisto majčken, a vendar - literarni večer.
Srečna sem (in ponosna nase), da sem lahko napisala pesmi, ki me razkrivajo. Da sem jih lahko prebrala. In srečna ter hvaležna sem zaradi vsega tistega, kar jih je rodilo in kar jih še zmeraj in vedno znova poraja.
Hvala, Življenje. :)
In hvala, Ljubezen. :)

Kje smo ostali?

Hmmm, nekje pri petku, se mi zdi. In danes je torek, lepo prosim! In če napišem, da sem vmes imela velike želje in celo načrte, da neprekinjeno nadaljujem s serijo posebnih pesmi, je odveč podatek, da je bila vmes res višja sila, ki je te načrte prekrižala. Recimo nujno kompenziranje pomanjkanja spanca v pozno sobotno jutro. Potem izdelovanje adventnih venčkov (je res že december?!?), popoldansko nakupovanje (ki je kljub gneči lahko prav prijetno) in zvečer praznovanje prijateljičinega rojstnega dne. Mimogrede - ko človeku ob nabijanju glasne glasbe predvsem odmeva po notranjih organih, je močno verjetno, da je morda prestar za take lokale. ;) In še drug mimogrede - ko sem se v zgodnji nočni uri vozila domov, sem se naenkrat znašla v zoni somraka. Dobesedno. Naenkrat ni bilo okoli mene ničesar, razen nepredirne megle. Kot da je vsa znamenja okoli mene nenadoma posrkala neznana, nevidna sila - ni se videlo ne ceste, ne obcestne osvetljave, ne osvetljenih hiš, ničesar. K sreči nisem veliko pila in sem sklepala, da je vse še tam, kjer mora biti. :)


Nedelja je naravnost odbrzela mimo - v znamenju obiska. Rada sem v vlogi gostiteljice, rada pripravljam pogrinjke, razmišljam o postrežbi in uživam, ko se ob dobri hrani razvije sproščeno vzdušje in najrazličnejše debate.

Tako sem se umetniško izživljala letos. Prva svečka je že pridno gorela :)

Sicer pa za danes izbiram pesem, ki se nekako ujema z mojimi nameni glede bloga v minulem tednu - niso (še) namreč doživeli "happy ending".. Tako kot ga včasih vsi mi ne. Pesem je všečna zaradi besedila. In tudi zato, ker jo poje Mika. :)

http://www.youtube.com/watch?v=Lsz2cZbwuGg

Brez srečnega konca
se mnoge ljubezni končajo.
Morda le s prehitro predajo
molče izzvenijo,
šepetaje izkrvavijo
in potem ločeno,
vsaka zase, po svoje živijo...

Brez srečnega konca
ostanejo mnoga poglavja,
ko nekdo še ljubi,
a drugi
se že med vrati poslavlja...

Brez srečnega konca
premnoge poti se razidejo.
Previsoko umerjene
za horizontom razočaranja
razcefrane zaidejo...
(A.B.)