torek, oktober 28, 2008

Jesenitis in strahovi

V prvih megleno razvelečnih dnevih se me zmeraj loteva nek jesenitis: kombinacija melanholije, nerazumljive tesnobe in žalosti, na drugi strani pa prevzetost nad stoterimi šelestečimi barvami, ki ujete nekje pod tankimi sivimi koprenami komaj čakajo, da zažarijo v redkih sončnih žarkih. In v bližini praznika spomina na mrtve me zmeraj obiskujejo tudi spomini nanje, umrle, izgubljene ali zgolj odšle. Zmeraj drugačni, a vedno (bolj) tisti lepi spomini. Včeraj sem pospravljala svojo nekdanjo sobo, zadnjih nekaj mesecev predvsem odlagališče vseh mogočih stvari. Ki sem jih ob vrnitvi domov bolj odložila tja, nekje čisto globoko, s figo v srcu pa verjela, da je to samo začasno in jih bom kmalu spet selila nazaj. In sem jih res. Selila. Ne sicer nazaj, ampak drugam. A nekaj ostankov stare mene, staro-novega življenja je ostajalo tam. In - priznam - bilo me je strah lotiti se pospravljanja. Strah, da mi bodo spomini zadrgnili zanko okoli grla in okoli srca in odprli s plitvimi šivi zašite rane. Strah, da se bodo zaprla vrata za nekim obdobjem mojega življenja, ki je bilo dolgo edino življenje, ki sem ga poznala. Strah, da bom zaradi tega kar koli pozabila. Da bodo stvari, tisto celotno obdobje, vsa tista ljubezen izgubili pomen in veljavo in vsebino. Da se bom izneverila sama sebi, ko bom pospravila. Da bo vse zdrsnilo preko nevidnega risa pozabe in vsakdanjosti in bodo razglednice le razglednice, zapisi in CD-ji le CD-ji, slike le slike. Ampak...
Ampak včeraj sem prižgala računalnik ter ob spremljavi Malega piščeka in "malega" nečaka delala red. Odkrivala drobnarije, na katere sem že pozabila. Obujala spomine, o katerih dolgo nisem razmišljala. Shranjevala simbole in utrinke vsega lepega za čas, ko se bom vsega resnično spominjala samo s smehjajem na ustnicah, brez solze v očeh, brez strahu, prepustiti preteklost preteklosti in brez slabe vesti uživati v slehernem trenutku življenja. Prešinilo me je, kako podobna so vsa poslavljanja. Kako na začetku konca oz. slovesa čutimo potrebo, da o minulem/izginulem/umrlem govorimo. Ko s pogovori ne dopustimo, da bi kdo (mi sami?) pozabil na pomen tistega, kar je odšlo. Kako se vračamo med slike in spomine, da čutimo prisotnost tistega, česar več ni. Ko je umrl oče, sem velikokrat obiskovala grob, se v mislih pogovarjala z njim, razčiščevala, kar bi morala, dokler je bil živ, in gledala stare slike. Šele zdaj vem, da sem se tako poslavljala. In obenem sestavljala zaključeno podobo, ki je zdaj v mojem srcu in zaradi katere čutim, da mi je blizu, čeprav ga več ni. Da ga imam rada tam, kjer je. In - kar je zame najdragocenejše spoznanje - da ljubezen nič več ne boli. Zelo podobno sem se poslavljala od svoje bivše, velike ljubezni. Se sprehajala po galeriji minulih dni, skupnih doživetij, preizkušenj, smeha, solz, razočaranj in upov...Ter se potiho bala, da bom kak spomin prezrla, spregledala, pozabila ali izgubila.
A počasi in postopoma, brez strahu, da bi izgubila vrednost, ki jo ima zame, prepuščam preteklost preteklosti. Čutim, da nisem ničesar izgubila. Da je vse v meni, del mene. Da lahko brez strahu pospravim vse na svoje mesto, brez strahu zaprem vrata svoje stare sobe in dovolim prahu patine in naraščajočih dni, da odenejo spomine v mehak kokon minulosti, a vendar vse ostane ob/v meni. Kajti brez strahu in sence dvoma vem, da je moje srce neskončna poljana ljubezni in brezmejna reka trdne vere vanjo.
In hvaležna sem, da obstaja nekdo, ki verjame enako. Hvala, sonce. :)

2 komentarja:

neikka pravi ...

Draga Alenka,

dobro jutro, polnoc je proc, prebrala sem tvoj zapis na mojem blogu in takoj pohitela k tebi.
Vceraj smo praznovali hcerin rojstni dan, danes tetin, 80 let in ko sem prebirala tvoje razmisljanje o poslavljanju, spominih, sem uzrla v tebi zrelo in modro zensko, ki ve, da ni izgubila nicesar od tistega, kar bo z ljubeznijo hranila v sebi.
...
Nic nasega nam ni vzeto, dokler ostane nas odnos do preteklosti poln ljubezni.

Jutri pa bom pokomentirala pesmi.

Bodi lepo Alka in kako fajn , da si se vrnila. Objem, n

al1ka pravi ...

Hvala....
Med vsemi obračuni s samo seboj in preteklostjo na vseh relacijah sem prišla do osvobajajočega zaključka: v meni je dovolj ljubezni za vse. Vse spomine, vsa nova doživetja, bivšo ljubezen, bodočega moža, družino, prijatelje, za vse, kar mi je pomembno in kar skrbno čuvam v sebi kot tisto, kar je - moje pravo bogastvo.

Upam, da ste lepo praznovali. :)
In - lepo je biti nazaj. :)
Lep pozrav, Alenka