Negacije

Neizprosno
hrepenenje z
neznano,
neznosno
lahkoto spodjeda
neznatne
obale mirnega
morja neke
neskončne
ljubezni…

Neslišno
odplavlja
nemilostno
ubite
nevzdržne
misli nanj,
neumorno
vtkane
v mrtvaški prt
nemočnega
upanja...

Kot
nekoč
nekdo
z odrtim,
odprtim,
od ljubezni za ljubezen
izdrtim
srcem
nekoga
neizbežno
pogreša .....

(A.B.)

(ps:slikca je z neta)

Visoke pete, granitne kocke, "painkillers", delovna terapija in rojstni dan

Kaj imajo skupnega?
Verjetno nič.
Razen tega, da so zaznamovali minuli teden.

1. Visoke pete in granitne kocke...
....definitivno niso ustvarjene za sožitje. Kar sem zelo slikovito in boleče ugotavljala v petek popoldan, ko sem kolikor se je dalo (in dalo se ni sploh!), spodobno korakala z enega konca mesta na drugega po zgoraj omenjeni podlagi. V petah seveda (nečimrnost, ime ti je ženska!). Začelo se je sila obetavno - z zmenkom za kosilo s prijateljico. Zapletlo se je pri odhodu iz službe - kljub svoji siceršnji točnosti sem iz službe odšla skoraj pol ure kasneje, kot sem sprva načrtovala. Kar je seveda pomenilo, da se je na cesti že nabrala gneča. In se mi je mudilo. In seveda (Murphy in to) ni bilo blizu nobenega prostega parkirišča. In da je ironija popolna - ko sem prišla (zelo počasi in previdno po preklemanskih kockah, grrrr) do dogovorjenega lokala, sem ugotovila, da se nisva razumeli in sva pravzaprav zmenjeni v drugem lokalu. Do katerega sem seveda spet morala po granitnih kockah. Se je kdaj že kdo vprašal, zakaj senzorna adaptacija traja tako dolgo, ko te kaj reeeees boli? No, vključila se je pravočasno, da sem potem nalašč šla še po trgovinah. Ko sem prišla do avta, sem se pred vstopom sezula. Če me je kdo videl, si je mislil....Kaj vem, kaj. Me ne zanima. Vem le, da naseldnjič ko je na sporedu hoja po mestu, obujem teniske.

2. "Painkillers"
Obstaja več načinov sproščanja frustracij, težav, napetosti, celjenja srčnih (in drugih) ran. O nekaterih sem že pisala, a obstajajo še drugi "painkillerji". Pa ne mislim tistih farmakoloških, na katerih so posebne oznake in jih je dovoljeno jemati pod zdravniškim nadzorstvom. Ne; med ženskami (mogoče tudi med moškimi) so priljubljeni tudi drugi načini, od nakupovanja, do gledanja solzavih filmov, pisanja dnevnika in/ali pesmi (pri tistih najbolj pogumnih), tolaženja s hrano in - delovne terapije. Tisto z nakupovnajem mi osebno ni blizu. Nimam rada zapravljanja ne časa ne denarja (reče nekdo, ki je sobotno popoldne preživel s sestro v Europarku :)). Čisto zares: ugotovila sem vsaj to, da ni pametno v šoping, ko nimaš kaj boljšega početi ali ko te kaj muči. Ker premosorazmerno z dolgočasjem in/ali težavami, naraščajo blagajniški zneski. Ostaneta torej tolaženje s sladkarijami in delovna terapija. Zadnjič sem po dolgem času zavila v trgovino, ki ima ugodne cene in veliko ponudbo sladke "junk-food". Ko sem doma vse zložila iz vrečke, sem ugotovila, da me nekaj hudo žre, če mislim požreti vso tisto šaro (k sreči so bili vmes na sporedu obiski in sem se nekatetih zadev že znebila, del zaloge pa vztrajno kopni). Zadnji izmed "painkillerjev" , ki je celo koristen in dobrodošel, je delovna terapija. Kar pri meni izgleda tako, da se vržem v kakšno pametno delo in ne neham, dokler skoraj ne padem okoli od utrujenosti. Ta vikend (kolikor ga je še ostalo) bo v znamenju izdelave adventnih venčkov. I know.....ne bom sploh nič dodala. :)))

3. Rojstni dan
Mojega sončka...Ki bo kmalu prerasel to oznako, ker je obrnil svojo prvo okroglo (ob)letnico. Desetko. Moj nečak. Včasih se šalim, da bi ga kar posovojila, takšnega "že izdelanega". Nobenih plenic, kolik, dojenja, navajanja na kahlico itd. Čeprav sem bila pri njem ob vsem tem zraven. Bila sem prva, ki ga je čuvala. Ga previjala, vozila na sprehode, se z njim ukvarjala, igrala in zadnje čase učila. Vesela sem, da je tak, kot je, obenem pa se (vsej patetiki navkljub) zavedam, da prav pri otrocih najbolj opažamo, kako hitro mineva čas in kako malo ga pravzaprav imamo v tem svojem življenju....

Ko

Ko nihče ni pozoren,
sezujem korake
previdnih stopinj
in ubogam le še
zapovedi srca...

Ko nihče ne gleda,
s peščenimi solzami
gradim mavzolej
neusahle ljubezni
pod puščavskim svodom
hrepenečega neba...

Ko nihče ne posluša,
- še sam Bog ne -
tiho šepetam
blazno molitev
in prosim za oba...

(A.B.)

Vonljivo me kipariš
za svoje dlani.
Mehko in voljno
me vstavljaš
v okvire svojega objema,
s svilnatimi dotiki
strojiš mojo kožo
za sedlo svojih strasti....
Ko tvoji gosti poljubi
kapljajo vame,
izginjam v tebi brez sledi...
Le tihi šepet krvi
globoko v meni
valovi,
ko me brez besed
sežigaš na oltarju
sestradane noči..

(A.B.)

Bela nežnost

Sneg vedno drami zaspano nežnost v meni. Zmeraj me vrača v čas preprostosti. Čas otroštva in pravljic. Prebuja zaspane in pokopane občutke nekega belega miru, ki s snežinkami vred pada izpod neba. Nekaj spokojnega je v podobi v belo odete pokrajine, zabrisanih ostrih robov sveta, ko je vse tiho in čisto in so v snegu odtisnejne sledi tako hitro spet zasute, prekrite in nevidne. Čeprav vem, da bo na cestah spet pestro, se snega veselim. Všeč mi je, ko s posebno žametno tišino izpolnjuje okolico in z nežnimi dotiki odeva gola drevesa v hladno puhasto belino. Ko brez prestanka sipko izginja na mojih dlaneh, bi se skrila v topel objem in se delala, da čas in prostor ne obstajata in da je svet spet preprost....

"bela snežinka, ki pada,
spominja me nate...."

ps:slika je z neta

Žalostna lepota. Lepa žalost




Zadnjič sem prelistavala TV-spored in videla, da po ne vem kolikem času na različnih programih predvajajo nekaj mojih najljubših filmov. Ki so mi ljubi, čeprav imajo nesrečen konec. Ki so lepi, čeprav ob njih jokam. Kaj je torej lepega v žalosti? Zakaj za nekatere zgodbe pravimo, da so lepe, čeprav so v resnici grozne, tragične, srce parajoče? Zakaj nas ideja romantične ljubezni, najsi bo v knjigi ali filmu, tako privlači? Zakaj jočemo, ko gledamo npr. Jesensko pripoved, a jo potem gledamo še x-krat (raje ne napišem, kolikokrat sem jo gledala v kinu; s tem, da sem celo kupila videokaseto, jo "zdrajsala" do konca in film še vedno gledam po televiziji, ko ga predvajajo), samo da lahko ponovimo vajo s čiščenjem solznih kanalov.


Mogoče so materializacija naših hrepenenj, ki se v resničnem življenju ne zgodijo. Mogoče so arhetipski ostanek želje/potrebe po katarzi, zaradi katere so Grki cenili tragedijo. Mogoče so opomin, kaj lahko izgubimo. Mogoče skozi bolečino in žalost junakov v filmih razmišljamo o svoji usodi ter si domišljamo, kako sami ne bi (ne bomo) ponovili istih napak. Kakor koli obrnem - moji najljubši filmi imajo načeloma nesrečen konec. Lepoto jim daje vse tisto pred koncem. Silna moč čustev, ki jih poseg usode dokončno uniči. Kar je verjetno (in paradoksalno) dobro. Brez konca v pravem trenutku postanejo stvari vsakdanje. Zato se pravljice končajo tam, kjer bi se morale pravzaprav začeti. Zato se vse velike ljubezni končajo na istem mestu. Na koncu samega začetka. Si predstavljate, da bi se Romeu in Juliji posrečilo, poročila bi se, imela 5 otrok in se nekega dne skregala, ker bi jima zmanjkalo denarja/bi spet prišla na obisk tast in tašča/stanovanje ne bi bilo pospravljeno? Ali da bi neka druga Julija odtalila svoj srček in uslišala našega Franceta, ta pa bi se potem zbujal poleg nje z npr. papiloti v laseh. Bi ji potem še posvetil Sonetni venec? Najlepše in najodmevnejše ljubezni ostanejo neuresničene. Sem prebrala nekje (kar je mimogrede neskončen čar knjig - trenutek, ko nekje med vrsticami preberem besede, ki so mi znane, kot bi bile moje in ki naravnost zdrknejo v moje življenje).

Naj se sliši še tako paradoksalno, a v žalostij e nekaj lepega. V tisti filmski, oddaljeni (tista resnična, življenjska, samo boli). Tisti, ki nas neposredno ne prizadene, četudi se znamo še tako vživeti. Lepota diha iz globin možnega, obetov sreče, neuničljivega hrepenenja .... Žalostna lepota ima moč, da nas očisti naših lastnih strahov in vsaj delno nahrani belo ptico hrepenenja v nas.... Četudi za nas nihče ne bi prehodil puščave, dezertiral, sklenil pakta s smrtjo, se uprl vsem družbenim normam in pravilom, je lepo verjeti, da bi nekje nekdo za nekoga to vseeno storil....

Vetrovi s severa
Ostrijo robove dni.
Hladni poljubi
sive megle
goreče pustošijo
v jesenski brokat
odete poti.
Plahi prsti
ugaslega dneva
tipaje pripenjajo
zvezde v grivasto
črnino noči...

Medtem
topli dotiki
neusnulega hrpenenja
z mehkimi vbodljaji
izrisujejo tvoje konture
v nikoli naseljen dom -
gnezdo mojih dlani...

(A.B.)

ps: slikca je z neta

Rumena mežikajoča stvar v avtu

Veste, o čem govorim? Zagotovo. Vsaj 90% vas je takoj pomislilo na smerokaz. Kar sem dejansko mislila. In namen, uporabnost ter smiselnost le-te nam je vsem predobro znana. Vsaj v teoriji. Ker v praksi je to nekaj povsem drugega. Nekaj, zaradi česar nastaja ta zapis. Ker nekateri (in čudežno jih je v prometu vse polno) ne vedo, da imajo tiste luštne inštrumente ob volanu zato, da jih uporabljajo. Nanje enostavno pozabljajo. Zato zavijejo levo/desno tik pred zdajci, da se jim človek kljub varnostni razdalji zlahka pripelje skozi prtljažnik, če ni previden. Ali pred križiščem niti v sanjah ne pomislijo, da bi nakazali smer, tako da vsi tisti, ki čakamo na vključitev v promet, lepo to delamo še naprej, čeprav bi lahko križišče spraznili, če bi ljudje pravočasno nakazali smer. Grrrrrr! Zadnje čase (ne samo dneve, ampak že kar tedne) opažam, da ljudje res ne vedo, čemu imajo smrokaze. In ko koga grdo pogledaš po tem, ko se je blagovolil odstraniti s ceste brez utripajoče rumene zadeve, te še čudno gleda, češ "kaj sem pa naredil narobe?!" Resda so še hujši prekrški. Veliko hujši in bolj usodni. Resda mi je ob slednjih sila neugodno in se včasih sprašujem, kdo nekatere ljudi spusti na cesto z vozniškim izpitom. Resda se tudi prav zares sprašujem, kdo presoja, kolikoletne babice so še primerne za vožnjo avtomobila (pa nimam čisto nič proti babicam in dedkom, a le dokler se po hitri cesti ne vozijo 70 na uro po prehitevalnem pasu in se nočejo/ ne upajo umakniti). Resda se sprašujem, zakaj policist, ki stoji v avtu zraven mene "ne opazi" mladca, ki spelje pri rdeči luči in "zažlajfa" skozi križišče, da nam vsem ostalim voznikom ni prav nič jasno. Ampak....Ampak zdaj so mi padli v oči blinkerji. Oz. mi niso, ker jih ljudje ne uporabljajo. A jih je tako težko vključiti pred križiščem, da tisti za/pred tabo ve, kaj nameravaš?! Ni. Torej, lepo prosim, uporabljajte smerokaze. To je konec koncev njihovo poslanstvo. :)

Znova

Prvi mrak previdno
polaga s purpurno nitjo
izvezene poljube
v naročje zrelega dneva....
Čez mesto daleč spodaj
huškne kot plaha ptica
zlatih kril
zadnji sončni žarek...
S šumečega listja prši
suho zlato minulega poletja
in megleni prsti
se pritajeno tihotapijo
med vedno daljše sence dreves...
Nežnost drobenclja s tihimi koraki
skozi zamete odpadlega listja
in se izgublja na skrivnih poteh
zaspanega gozda...
Ena za drugo
se skozi krošnje dreves
prižigajo zvezde...

Večer znova
tke ostanke dneva
za tkanino sanj.
Znova je čas razsipno bogat,
zaletavo neskromen:
znova postaran,
za zmeraj neminljivo mlad.
Kot jesen zrele
misli se znova lovijo po
meandrih srca.
Le baržunasta tišina jih
nežno šepeta…

(A.B.)

...kot spomin...

(A.B.)

Za konec...

...tedna

tale

V celoti:
One time - to know that it's real
one time - to know how it feels
that's all

One call - your voice on the phone
one place - a moment alone
that's all

What do you see
what do you know
one sign
what do i do
just follow your lifelines through
what if it hurts
what then
what do we do
what do you say
don't throw your lifelines away

One time - just once in my life
one time - to know it can happen twice
One shot - of a clear blue sky
one look - i see no reasons why we can't

One chance to go back
to the point where everything starts
one chance to keep it together
when things fall apart

One sign to make us believe it's true

What do you see
where do we go
one sign
how do we grow
by letting your lifelines show
what if we do
what up to now
what do you say
how do i know
don't let your lifeline go...

..in tale, ker je enostavno lepa in nežna...

S tem je uradno zaključen solzav blog-teden, ki (verjamem in se zato opravičujem) večini bralcev ni niti približno jasen. Pojasnilo sledi ob primerni priložnosti.

Nocoj prižigam sveče

Nocoj prižigam sveče
v katedrali srca.
V mrzlem mraku
bledih spominov
prižigam ogenj
za vse,
ki so umrli ali zgolj odšli.
Nocoj prižigam sveče
v opustelih svetiščih dogorelih
sanj in upepeljenih ljubezni.
Nocoj prižigam sveče
v templju nezapisanih usod
in pozabljenih prerokb.
Nocoj ne jočem solz, ampak ljubezen.
S poljubi na krilih noči jo pošiljam onstran...
Z angeli naj jih najde,
vse, vse moje:
ljubljene, izgubljene, odšle,
a nikoli pozabljene....
Naj jih z vso močjo objame.
Poljubi na trudne oči.
Naj jih - kot mene - spomni, da smrt proti ljubezni je brez moči....

(A.B.)

Četrtkova...

tale

...zaradi:

"But there's a danger in loving somebody too much
And its sad when you know its your heart you can't trust
Theres a reason why people don't stay where they are
Baby sometimes love just ain't enough....."