Novoletne zaobljube
Letos sem se za spremembo odločila, da se soočanja z minulim in s prihajajočim letom lotim čisto zares. Doslej sem se namreč takšnemu in drugačnemu delanju resnih zaključkov in/ali načrtov ter zaobljub izogibala. Ker se konec koncev večinoma izkaže, da vsako odhajajoče leto - ko človek pod njim potegne črto - ni bilo tako slabo. In da so se načrti za prihodnje uresničili na vseh drugih področjih, razen tam, kjer si najbolj želimo.
Zaobljube, torej. Najprej sem se zamislila nad imenom. ZAobljube; menda ne skrivajo svoje implicitne usode, da jih običajno zaobidemo? Zaobljube menda izvirajo že iz rimskih časov in so povezane z meni silno ljubo temo - grškimi oz. rimskimi bogovi. Tako je januar, prvi mesec poimenovan po rimskem bogu Janusu, ki je imel dva obraza - lahko je gledal v preteklost in v prihodnost hkrati. In Janus je (tako sem prebrala) postal simbol za novoletne zaobljube ter hkrati posodil ime prvemu mesecu v letu. Mogoče zato, ker se le prvi mesec spominjamo zaobljub, ki (si) jih damo? Ali zato, ker jih kasneje tako ne uspemo realizirati in imamo na voljo torej samo en mesec, da se resno lotimo tega, kar nameravamo?
10-krat DA za 2008:
1. potrudila se bom (brez fige v srcu) zares sprejeti takšno, kot sem
2. boljše bom skrbela za svoje zdravje
3. več časa bom namenila športu in naravi
4. več bom brala in bolj red(s)no pisala
5. več časa bom namenila družini in prijateljem in zbiranju nepozabnih trenutkov
6. preizkusila bom vsaj eno stvar, ki je še nisem
7. več se bom smejala
8. naučila se bom reči "ne" brez slabe vesti
9. vpisala se bom v plesni tečaj
10. vsak mesec sproti bom dodala eno drobceno, majceno stvar, po kateri si bom ta mesec zapomnila
10-krat NE za 2008:
1. ne bom skrbela in se jezila zaradi malenkosti in stvari, na katere ne morem vplivati
2. ne bom se obremenjevala zaradi pripomb o tik-takajoči biološki uri ("nisi več taako mlada za otroke"; taaaaaaako stara pa še tudi ne, halo?!)
3. ne bom skušala vsem ustreči
4. ne bom rezala kril svojim sanjam in gradila jezov na reki hrepenenja
5. ne bom zanikala svojih čustev niti se jih sramovala, jih opravičevala ali racionalizirala
6. ne bom se obremenjevala s preteklostjo/prihodnostjo
7. ne bom obupavala nad življenjem/ljubeznijo/ljudmi (vesolje je popolno in deluje)
8. ne bom nosila službenih skrbi domov
9. ne bom prevzemala tujih odgovornosti
10. ne bom kupovala stvari, ki jih res ne potrebujem/želim (+11., izjemoma dodana 1.1.2008: nikoli več ne bom tako pijana, kot sem bila zadnji dan minulega leta; močno odsvetujem pitje žganih pijač na osnovo penine)
10 pomnikov 2007:
1. odhod, za katerega nikoli ne bi slutila, da se bo dejansko zgodil, in čustva ob tem
2. v času zamrznjeni trenutki ob ob morju, z nogami v valovih in mislimi pod krili galebov nekem
3. imela sem srečo in čast spoznati nekaj čudovitih novorejenih otročičkov
4. postala sem razredničarka
5. trenutek, ko sem začutila, da sem se zares pomirila z očetom in mu vse oprostila
ps: seznami so narejeni po sistemu "brain-storming" in ne odražajo nikakršnih prioritet
nedelja, december 30, 2007
petek, december 28, 2007
Namesto inventure: "in vino veritas" ali bolj ga pijemo, boljši smo in lepše 'zgledamo
Konec leta je čas obdarovanj. Čas oziranja nazaj. Samorefleksije. Novoletnih sklepov. Zorenja novih misli. In čas zabav. "Čag". Katerih silna ljubiteljica resnici na ljubo (trenutno) ravno nisem. Sploh ne kolektivnih, ki so običajno zasnovane na konceptu čim več zabave za čim manj denarja. S čimer načeloma ni nič narobe; le da nas je tak koncept že pripeljal v neko predpotopno socialisitčno halo bivšega TAM-a z okraski iz bog-ve-katerega desetletja prejšnjega stoletja, igral nam je "trio-adijo", družbo so nam delali priletni zajetni gospodje, ki so že na zabavo prišli rahlo okajeni in morebiti ravno zato niso opazili ne mojih let ne moje višine, ampak se vztrajno prosili za ples, kateremu sem se seveda taktno izognila in po najhitrejšem postopku takoj po večerji (vključno s kolegicami) zapustila "zabavo". No, tako je bilo.
Ker smo vedeli, da letos slabše ne more biti, smo se odločili (namreč jaz, moja malenkost in jaz), da se bomo imeli kar se da v redu. Lokacija ni bila "sumljiva", priprave pa obetajoče (jeap, ko se ženskam obeta zabava, je čisto vseeno, kako neobetavno zveni - vseeno je pomembno, kaj bo katera oblekla in kakšno frizuro bo imela). Letos sem sicer trdno sklenila (in sklep tudi držala, 10 točk zame!), da si ničesar, ampak prav ničesar ne kupim za zabavo. Zato sem tri dni pred "čago" napol naga skakala pred omaro, vlekla nase vse mogoče kombinacije (celo girlande za jelko sem spremenila v pas - brez skrbi: na koncu vseeno nisem šla ovita v novoletno okrasje :)) in seveda nobena ni bila primerna. Nečimernost, ime ti je ženska! Kaj hočemo. :) Na koncu sem vseeno odšla dostojno oblečena, za vsak slučaj v nesramno visokih petah. Zakaj? Priznanje št. kdo-ve-katero: ne maram plesa z neznanci. In pika. Običajno moja višina samodejno poskrbi za to, da moški - razen če so izdatno podprti z rujnim ali pa sami visoki - sploh ne pridejo na idejo po plesu z mano. No, takšni primerki so se znašli na naši zabavi. Oboji. Celo oboji v isti osebi. A o tem čisto majčkeno kasneje.
Z občutno zamudo (khm-nečimrnost&co) sem dočakala svojo kolegico&prijateljico, da z združenimi silami narediva iz večera največ, kar se da. Obe "uštimani v nulo" lepo elegantno priplujeva v restavracijo, kjer so že silvestrovali.....upokojenci. :))) In nek ženski kolektiv ter neka druga poparčkana družba. Da ne bo pomote - nobena ni iskala ne princa svojih sanj ne česa drugega, vsekakor pa je bolj zanimivo, če je zanimiva tudi družba. :) Po aperitivu in nazdravljanju in nazdravljanju (in še enemu nazdravljanju) se mi je počasi začelo svitati, zakaj se ljudje na tovrstnih zabavah dejansko zabavajo (beri naslov). Po prvem ali drugem skupnem plesu so v restavracijo "priorali" neki gospodje rahlo dobre volje (le-ta se je skozi večer drastično boljšala - očitno so imeli enake izkušnje s prenašanjem zabav kot jaz in so vedeli, da se lahko imaš fajn, če ti je pač fajn :)). Med temi gospodi sva si po ne vem kateri milosti s K. nemudoma prislužili dva občudovalca, naše omizje pa hvaležno temo za zabavo in pogovore - še po zabavi. No, najina občudovalca nista izgubljala časa, ampak sta seveda takoj "zaprosila za ples". Ki mu je potem sledil še eden. Pa še eden. In še eden. In morje koplimentov, s katerimi je bil radodaren zlastin K.-in soplesalec. Od tega, da si ne more kaj, da mu ni všeč, ko pa ima "najlepše škornje (!), najlepšo frizuro, najlepši nasmeh, najlepšo obleko", najlepše sploh vse; do tega, koliko ji manjka do penzije (! približno toliko kot meni in to je še veeeeeeliko). Revček se je celo tako ogrel, da bi jo kar slikal s telefonom, se prisedel k naši mizi in sploh najraje kar z očmi požrl vsakega, ki je samo pogeldal K. Malo, čisto majčkeno sva bili predrzni in sva včasih plesali brez najinih "občudovalcev", ki sta medtem za mizo vzdihovala, da takšnih žensk še nista videla/plesala z njimi in podobne romantične izjave. Zadeva sama po sebi danes verjetno ni več smešna, takrat pa je bilo zabavno, kako se odrasli moški zaradi malce vina spremenijo v vrelec romantičnih izjav, zaljubljenih pogledov in koprnečih želja po (seveda zgolj) plesu. Svojemu soplesalcu sem morala nakloniti vsaj še kak ples, ko me je tako vljudno prosil pred vso mizo. Čeprav ni bil tako izviren kot K-in, ki je prišel do nje z "gospodična t'ršica, smem prosit za ples?" A ker je moje stališče do plesa z neznanci (četudi so visoki in temni) takšno, kot je, sem se potem zahvalila - očitno nisem dovolj spila. :) K-in soplesalec je bil iz minute v miutno bolj zaljubljen in bolj pijan (pa naj kdo reče, da nesrečna ljubezen ni pogubna!) ter vse bolj hvaležna tema pogovora. S svojo vročekrvno predanostjo, plesom po kolenih, neprestanim zrenjem v obličje svoje nesrečne ljubezni je bil po svoje zabaven. Če bi mu takrat K. rekla, naj stopi pred mimovozeči avto, bi to brez pomišljanja in/ali obotavljanja napravil.
Med zmagovalne izjave večera sodijo gotovo tiste o penziji (K-in soplesalec; mlajši od naju, a ima "še par let"), o izgubljeni peti na plesišču ("Kaj pa kupuješ čevlje na kramarskem sejmu!" - K-in soplesalec minuto zatem, ko se je zaljubil v K-ine škornje), o barvi nakita (K-in črni prstan je črn zato, ker se ona ni umila) .....
Bilo je skratka zabavno. In poučno. Iz vsaj dveh razlogov.
Prvič: v take zabave se mora človek samo vživeti in ne preveč razmišljati. O ničemer. Še najmanj o pesmih, ki se jih "rola" ("ne gane me&ne grem na kolena" - Need I say more? :)) Refošk pomaga. Preverjeno. :)
In drugič: zaradi preveč pijače se ljudem mojstrsko posreči napraviti iz samih sebe prvovrstne opice. Nekoga, ki je do določene točke zabaven, potem pa samo še patetičen (če seveda ni nasilen/nesramen, kar noben od zgoraj omenjenih gospodov ni bil). Me pa zanima, če je K-in soplesalec/goreč oboževalec naseldnji dan še vedel, od česa ima modrice na kolenih. :)
Konec leta je čas obdarovanj. Čas oziranja nazaj. Samorefleksije. Novoletnih sklepov. Zorenja novih misli. In čas zabav. "Čag". Katerih silna ljubiteljica resnici na ljubo (trenutno) ravno nisem. Sploh ne kolektivnih, ki so običajno zasnovane na konceptu čim več zabave za čim manj denarja. S čimer načeloma ni nič narobe; le da nas je tak koncept že pripeljal v neko predpotopno socialisitčno halo bivšega TAM-a z okraski iz bog-ve-katerega desetletja prejšnjega stoletja, igral nam je "trio-adijo", družbo so nam delali priletni zajetni gospodje, ki so že na zabavo prišli rahlo okajeni in morebiti ravno zato niso opazili ne mojih let ne moje višine, ampak se vztrajno prosili za ples, kateremu sem se seveda taktno izognila in po najhitrejšem postopku takoj po večerji (vključno s kolegicami) zapustila "zabavo". No, tako je bilo.
Ker smo vedeli, da letos slabše ne more biti, smo se odločili (namreč jaz, moja malenkost in jaz), da se bomo imeli kar se da v redu. Lokacija ni bila "sumljiva", priprave pa obetajoče (jeap, ko se ženskam obeta zabava, je čisto vseeno, kako neobetavno zveni - vseeno je pomembno, kaj bo katera oblekla in kakšno frizuro bo imela). Letos sem sicer trdno sklenila (in sklep tudi držala, 10 točk zame!), da si ničesar, ampak prav ničesar ne kupim za zabavo. Zato sem tri dni pred "čago" napol naga skakala pred omaro, vlekla nase vse mogoče kombinacije (celo girlande za jelko sem spremenila v pas - brez skrbi: na koncu vseeno nisem šla ovita v novoletno okrasje :)) in seveda nobena ni bila primerna. Nečimernost, ime ti je ženska! Kaj hočemo. :) Na koncu sem vseeno odšla dostojno oblečena, za vsak slučaj v nesramno visokih petah. Zakaj? Priznanje št. kdo-ve-katero: ne maram plesa z neznanci. In pika. Običajno moja višina samodejno poskrbi za to, da moški - razen če so izdatno podprti z rujnim ali pa sami visoki - sploh ne pridejo na idejo po plesu z mano. No, takšni primerki so se znašli na naši zabavi. Oboji. Celo oboji v isti osebi. A o tem čisto majčkeno kasneje.
Z občutno zamudo (khm-nečimrnost&co) sem dočakala svojo kolegico&prijateljico, da z združenimi silami narediva iz večera največ, kar se da. Obe "uštimani v nulo" lepo elegantno priplujeva v restavracijo, kjer so že silvestrovali.....upokojenci. :))) In nek ženski kolektiv ter neka druga poparčkana družba. Da ne bo pomote - nobena ni iskala ne princa svojih sanj ne česa drugega, vsekakor pa je bolj zanimivo, če je zanimiva tudi družba. :) Po aperitivu in nazdravljanju in nazdravljanju (in še enemu nazdravljanju) se mi je počasi začelo svitati, zakaj se ljudje na tovrstnih zabavah dejansko zabavajo (beri naslov). Po prvem ali drugem skupnem plesu so v restavracijo "priorali" neki gospodje rahlo dobre volje (le-ta se je skozi večer drastično boljšala - očitno so imeli enake izkušnje s prenašanjem zabav kot jaz in so vedeli, da se lahko imaš fajn, če ti je pač fajn :)). Med temi gospodi sva si po ne vem kateri milosti s K. nemudoma prislužili dva občudovalca, naše omizje pa hvaležno temo za zabavo in pogovore - še po zabavi. No, najina občudovalca nista izgubljala časa, ampak sta seveda takoj "zaprosila za ples". Ki mu je potem sledil še eden. Pa še eden. In še eden. In morje koplimentov, s katerimi je bil radodaren zlastin K.-in soplesalec. Od tega, da si ne more kaj, da mu ni všeč, ko pa ima "najlepše škornje (!), najlepšo frizuro, najlepši nasmeh, najlepšo obleko", najlepše sploh vse; do tega, koliko ji manjka do penzije (! približno toliko kot meni in to je še veeeeeeliko). Revček se je celo tako ogrel, da bi jo kar slikal s telefonom, se prisedel k naši mizi in sploh najraje kar z očmi požrl vsakega, ki je samo pogeldal K. Malo, čisto majčkeno sva bili predrzni in sva včasih plesali brez najinih "občudovalcev", ki sta medtem za mizo vzdihovala, da takšnih žensk še nista videla/plesala z njimi in podobne romantične izjave. Zadeva sama po sebi danes verjetno ni več smešna, takrat pa je bilo zabavno, kako se odrasli moški zaradi malce vina spremenijo v vrelec romantičnih izjav, zaljubljenih pogledov in koprnečih želja po (seveda zgolj) plesu. Svojemu soplesalcu sem morala nakloniti vsaj še kak ples, ko me je tako vljudno prosil pred vso mizo. Čeprav ni bil tako izviren kot K-in, ki je prišel do nje z "gospodična t'ršica, smem prosit za ples?" A ker je moje stališče do plesa z neznanci (četudi so visoki in temni) takšno, kot je, sem se potem zahvalila - očitno nisem dovolj spila. :) K-in soplesalec je bil iz minute v miutno bolj zaljubljen in bolj pijan (pa naj kdo reče, da nesrečna ljubezen ni pogubna!) ter vse bolj hvaležna tema pogovora. S svojo vročekrvno predanostjo, plesom po kolenih, neprestanim zrenjem v obličje svoje nesrečne ljubezni je bil po svoje zabaven. Če bi mu takrat K. rekla, naj stopi pred mimovozeči avto, bi to brez pomišljanja in/ali obotavljanja napravil.
Med zmagovalne izjave večera sodijo gotovo tiste o penziji (K-in soplesalec; mlajši od naju, a ima "še par let"), o izgubljeni peti na plesišču ("Kaj pa kupuješ čevlje na kramarskem sejmu!" - K-in soplesalec minuto zatem, ko se je zaljubil v K-ine škornje), o barvi nakita (K-in črni prstan je črn zato, ker se ona ni umila) .....
Bilo je skratka zabavno. In poučno. Iz vsaj dveh razlogov.
Prvič: v take zabave se mora človek samo vživeti in ne preveč razmišljati. O ničemer. Še najmanj o pesmih, ki se jih "rola" ("ne gane me&ne grem na kolena" - Need I say more? :)) Refošk pomaga. Preverjeno. :)
In drugič: zaradi preveč pijače se ljudem mojstrsko posreči napraviti iz samih sebe prvovrstne opice. Nekoga, ki je do določene točke zabaven, potem pa samo še patetičen (če seveda ni nasilen/nesramen, kar noben od zgoraj omenjenih gospodov ni bil). Me pa zanima, če je K-in soplesalec/goreč oboževalec naseldnji dan še vedel, od česa ima modrice na kolenih. :)
torek, december 25, 2007
sobota, december 22, 2007
ponedeljek, december 10, 2007
Potem
Potem
ko bodo vse
besede izrečene,
nebo ne bo jokalo
mojih solz namesto mene.
Potem
ko bo vse spet na videz
mirno in končano,
ne bom preklinjala usode,
saj mi je usojeno
slediti ji kot romar vdano.
Potem
ko me boš slekel
iz svojega objema,
ne bom nosila črnine,
ne bom grebla
po opustelih prostranstvih
tvoje oddaljene bližine...
Potem
ko boš osvobodil moje dlani,
bom le še drobna
vreznina na povrhnjici srca,
ki počasi bledi.
Potem
moja domovina
ne bo imela imena,
saj bo v drobni vdolbini
pod tvojo levo ramo
nova ljubezen naseljena.
Potem…
… bom spet brezdomka …
(A.B.)
ponedeljek, november 26, 2007
Negacije
Neizprosno
hrepenenje z
neznano,
neznosno
lahkoto spodjeda
neznatne
obale mirnega
morja neke
neskončne
ljubezni…
Neslišno
odplavlja
nemilostno
ubite
nevzdržne
misli nanj,
neumorno
vtkane
v mrtvaški prt
nemočnega
upanja...
Kot
nekoč
nekdo
z odrtim,
odprtim,
od ljubezni za ljubezen
izdrtim
srcem
nekoga
neizbežno
pogreša .....
(ps:slikca je z neta)
nedelja, november 25, 2007
Visoke pete, granitne kocke, "painkillers", delovna terapija in rojstni dan
Kaj imajo skupnega?
Verjetno nič.
Razen tega, da so zaznamovali minuli teden.
1. Visoke pete in granitne kocke...
....definitivno niso ustvarjene za sožitje. Kar sem zelo slikovito in boleče ugotavljala v petek popoldan, ko sem kolikor se je dalo (in dalo se ni sploh!), spodobno korakala z enega konca mesta na drugega po zgoraj omenjeni podlagi. V petah seveda (nečimrnost, ime ti je ženska!). Začelo se je sila obetavno - z zmenkom za kosilo s prijateljico. Zapletlo se je pri odhodu iz službe - kljub svoji siceršnji točnosti sem iz službe odšla skoraj pol ure kasneje, kot sem sprva načrtovala. Kar je seveda pomenilo, da se je na cesti že nabrala gneča. In se mi je mudilo. In seveda (Murphy in to) ni bilo blizu nobenega prostega parkirišča. In da je ironija popolna - ko sem prišla (zelo počasi in previdno po preklemanskih kockah, grrrr) do dogovorjenega lokala, sem ugotovila, da se nisva razumeli in sva pravzaprav zmenjeni v drugem lokalu. Do katerega sem seveda spet morala po granitnih kockah. Se je kdaj že kdo vprašal, zakaj senzorna adaptacija traja tako dolgo, ko te kaj reeeees boli? No, vključila se je pravočasno, da sem potem nalašč šla še po trgovinah. Ko sem prišla do avta, sem se pred vstopom sezula. Če me je kdo videl, si je mislil....Kaj vem, kaj. Me ne zanima. Vem le, da naseldnjič ko je na sporedu hoja po mestu, obujem teniske.
2. "Painkillers"
Obstaja več načinov sproščanja frustracij, težav, napetosti, celjenja srčnih (in drugih) ran. O nekaterih sem že pisala, a obstajajo še drugi "painkillerji". Pa ne mislim tistih farmakoloških, na katerih so posebne oznake in jih je dovoljeno jemati pod zdravniškim nadzorstvom. Ne; med ženskami (mogoče tudi med moškimi) so priljubljeni tudi drugi načini, od nakupovanja, do gledanja solzavih filmov, pisanja dnevnika in/ali pesmi (pri tistih najbolj pogumnih), tolaženja s hrano in - delovne terapije. Tisto z nakupovnajem mi osebno ni blizu. Nimam rada zapravljanja ne časa ne denarja (reče nekdo, ki je sobotno popoldne preživel s sestro v Europarku :)). Čisto zares: ugotovila sem vsaj to, da ni pametno v šoping, ko nimaš kaj boljšega početi ali ko te kaj muči. Ker premosorazmerno z dolgočasjem in/ali težavami, naraščajo blagajniški zneski. Ostaneta torej tolaženje s sladkarijami in delovna terapija. Zadnjič sem po dolgem času zavila v trgovino, ki ima ugodne cene in veliko ponudbo sladke "junk-food". Ko sem doma vse zložila iz vrečke, sem ugotovila, da me nekaj hudo žre, če mislim požreti vso tisto šaro (k sreči so bili vmes na sporedu obiski in sem se nekatetih zadev že znebila, del zaloge pa vztrajno kopni). Zadnji izmed "painkillerjev" , ki je celo koristen in dobrodošel, je delovna terapija. Kar pri meni izgleda tako, da se vržem v kakšno pametno delo in ne neham, dokler skoraj ne padem okoli od utrujenosti. Ta vikend (kolikor ga je še ostalo) bo v znamenju izdelave adventnih venčkov. I know.....ne bom sploh nič dodala. :)))
3. Rojstni dan
Mojega sončka...Ki bo kmalu prerasel to oznako, ker je obrnil svojo prvo okroglo (ob)letnico. Desetko. Moj nečak. Včasih se šalim, da bi ga kar posovojila, takšnega "že izdelanega". Nobenih plenic, kolik, dojenja, navajanja na kahlico itd. Čeprav sem bila pri njem ob vsem tem zraven. Bila sem prva, ki ga je čuvala. Ga previjala, vozila na sprehode, se z njim ukvarjala, igrala in zadnje čase učila. Vesela sem, da je tak, kot je, obenem pa se (vsej patetiki navkljub) zavedam, da prav pri otrocih najbolj opažamo, kako hitro mineva čas in kako malo ga pravzaprav imamo v tem svojem življenju....
Kaj imajo skupnega?
Verjetno nič.
Razen tega, da so zaznamovali minuli teden.
1. Visoke pete in granitne kocke...
....definitivno niso ustvarjene za sožitje. Kar sem zelo slikovito in boleče ugotavljala v petek popoldan, ko sem kolikor se je dalo (in dalo se ni sploh!), spodobno korakala z enega konca mesta na drugega po zgoraj omenjeni podlagi. V petah seveda (nečimrnost, ime ti je ženska!). Začelo se je sila obetavno - z zmenkom za kosilo s prijateljico. Zapletlo se je pri odhodu iz službe - kljub svoji siceršnji točnosti sem iz službe odšla skoraj pol ure kasneje, kot sem sprva načrtovala. Kar je seveda pomenilo, da se je na cesti že nabrala gneča. In se mi je mudilo. In seveda (Murphy in to) ni bilo blizu nobenega prostega parkirišča. In da je ironija popolna - ko sem prišla (zelo počasi in previdno po preklemanskih kockah, grrrr) do dogovorjenega lokala, sem ugotovila, da se nisva razumeli in sva pravzaprav zmenjeni v drugem lokalu. Do katerega sem seveda spet morala po granitnih kockah. Se je kdaj že kdo vprašal, zakaj senzorna adaptacija traja tako dolgo, ko te kaj reeeees boli? No, vključila se je pravočasno, da sem potem nalašč šla še po trgovinah. Ko sem prišla do avta, sem se pred vstopom sezula. Če me je kdo videl, si je mislil....Kaj vem, kaj. Me ne zanima. Vem le, da naseldnjič ko je na sporedu hoja po mestu, obujem teniske.
2. "Painkillers"
Obstaja več načinov sproščanja frustracij, težav, napetosti, celjenja srčnih (in drugih) ran. O nekaterih sem že pisala, a obstajajo še drugi "painkillerji". Pa ne mislim tistih farmakoloških, na katerih so posebne oznake in jih je dovoljeno jemati pod zdravniškim nadzorstvom. Ne; med ženskami (mogoče tudi med moškimi) so priljubljeni tudi drugi načini, od nakupovanja, do gledanja solzavih filmov, pisanja dnevnika in/ali pesmi (pri tistih najbolj pogumnih), tolaženja s hrano in - delovne terapije. Tisto z nakupovnajem mi osebno ni blizu. Nimam rada zapravljanja ne časa ne denarja (reče nekdo, ki je sobotno popoldne preživel s sestro v Europarku :)). Čisto zares: ugotovila sem vsaj to, da ni pametno v šoping, ko nimaš kaj boljšega početi ali ko te kaj muči. Ker premosorazmerno z dolgočasjem in/ali težavami, naraščajo blagajniški zneski. Ostaneta torej tolaženje s sladkarijami in delovna terapija. Zadnjič sem po dolgem času zavila v trgovino, ki ima ugodne cene in veliko ponudbo sladke "junk-food". Ko sem doma vse zložila iz vrečke, sem ugotovila, da me nekaj hudo žre, če mislim požreti vso tisto šaro (k sreči so bili vmes na sporedu obiski in sem se nekatetih zadev že znebila, del zaloge pa vztrajno kopni). Zadnji izmed "painkillerjev" , ki je celo koristen in dobrodošel, je delovna terapija. Kar pri meni izgleda tako, da se vržem v kakšno pametno delo in ne neham, dokler skoraj ne padem okoli od utrujenosti. Ta vikend (kolikor ga je še ostalo) bo v znamenju izdelave adventnih venčkov. I know.....ne bom sploh nič dodala. :)))
3. Rojstni dan
Mojega sončka...Ki bo kmalu prerasel to oznako, ker je obrnil svojo prvo okroglo (ob)letnico. Desetko. Moj nečak. Včasih se šalim, da bi ga kar posovojila, takšnega "že izdelanega". Nobenih plenic, kolik, dojenja, navajanja na kahlico itd. Čeprav sem bila pri njem ob vsem tem zraven. Bila sem prva, ki ga je čuvala. Ga previjala, vozila na sprehode, se z njim ukvarjala, igrala in zadnje čase učila. Vesela sem, da je tak, kot je, obenem pa se (vsej patetiki navkljub) zavedam, da prav pri otrocih najbolj opažamo, kako hitro mineva čas in kako malo ga pravzaprav imamo v tem svojem življenju....
četrtek, november 22, 2007
torek, november 20, 2007
Vonljivo me kipariš
za svoje dlani.
Mehko in voljno
me vstavljaš
v okvire svojega objema,
s svilnatimi dotiki
strojiš mojo kožo
za sedlo svojih strasti....
Ko tvoji gosti poljubi
kapljajo vame,
izginjam v tebi brez sledi...
Le tihi šepet krvi
globoko v meni
valovi,
ko me brez besed
sežigaš na oltarju
sestradane noči..
(A.B.)
za svoje dlani.
Mehko in voljno
me vstavljaš
v okvire svojega objema,
s svilnatimi dotiki
strojiš mojo kožo
za sedlo svojih strasti....
Ko tvoji gosti poljubi
kapljajo vame,
izginjam v tebi brez sledi...
Le tihi šepet krvi
globoko v meni
valovi,
ko me brez besed
sežigaš na oltarju
sestradane noči..
(A.B.)
nedelja, november 18, 2007
Bela nežnost
Sneg vedno drami zaspano nežnost v meni. Zmeraj me vrača v čas preprostosti. Čas otroštva in pravljic. Prebuja zaspane in pokopane občutke nekega belega miru, ki s snežinkami vred pada izpod neba. Nekaj spokojnega je v podobi v belo odete pokrajine, zabrisanih ostrih robov sveta, ko je vse tiho in čisto in so v snegu odtisnejne sledi tako hitro spet zasute, prekrite in nevidne. Čeprav vem, da bo na cestah spet pestro, se snega veselim. Všeč mi je, ko s posebno žametno tišino izpolnjuje okolico in z nežnimi dotiki odeva gola drevesa v hladno puhasto belino. Ko brez prestanka sipko izginja na mojih dlaneh, bi se skrila v topel objem in se delala, da čas in prostor ne obstajata in da je svet spet preprost....
"bela snežinka, ki pada,
spominja me nate...."
ps:slika je z neta
Sneg vedno drami zaspano nežnost v meni. Zmeraj me vrača v čas preprostosti. Čas otroštva in pravljic. Prebuja zaspane in pokopane občutke nekega belega miru, ki s snežinkami vred pada izpod neba. Nekaj spokojnega je v podobi v belo odete pokrajine, zabrisanih ostrih robov sveta, ko je vse tiho in čisto in so v snegu odtisnejne sledi tako hitro spet zasute, prekrite in nevidne. Čeprav vem, da bo na cestah spet pestro, se snega veselim. Všeč mi je, ko s posebno žametno tišino izpolnjuje okolico in z nežnimi dotiki odeva gola drevesa v hladno puhasto belino. Ko brez prestanka sipko izginja na mojih dlaneh, bi se skrila v topel objem in se delala, da čas in prostor ne obstajata in da je svet spet preprost....
"bela snežinka, ki pada,spominja me nate...."
ps:slika je z neta
sobota, november 17, 2007
Žalostna lepota. Lepa žalost
Zadnjič sem prelistavala TV-spored in videla, da po ne vem kolikem času na različnih programih predvajajo nekaj mojih najljubših filmov. Ki so mi ljubi, čeprav imajo nesrečen konec. Ki so lepi, čeprav ob njih jokam. Kaj je torej lepega v žalosti? Zakaj za nekatere zgodbe pravimo, da so lepe, čeprav so v resnici grozne, tragične, srce parajoče? Zakaj nas ideja romantične ljubezni, najsi bo v knjigi ali filmu, tako privlači? Zakaj jočemo, ko gledamo npr. Jesensko pripoved, a jo potem gledamo še x-krat (raje ne napišem, kolikokrat sem jo gledala v kinu; s tem, da sem celo kupila videokaseto, jo "zdrajsala" do konca in film še vedno gledam po televiziji, ko ga predvajajo), samo da lahko ponovimo vajo s čiščenjem solznih kanalov.
Mogoče so materializacija naših hrepenenj, ki se v resničnem življenju ne zgodijo. Mogoče so arhetipski ostanek želje/potrebe po katarzi, zaradi katere so Grki cenili tragedijo. Mogoče so opomin, kaj lahko izgubimo. Mogoče skozi bolečino in žalost junakov v filmih razmišljamo o svoji usodi ter si domišljamo, kako sami ne bi (ne bomo) ponovili istih napak. Kakor koli obrnem - moji najljubši filmi imajo načeloma nesrečen konec. Lepoto jim daje vse tisto pred koncem. Silna moč čustev, ki jih poseg usode dokončno uniči. Kar je verjetno (in paradoksalno) dobro. Brez konca v pravem trenutku postanejo stvari vsakdanje. Zato se pravljice končajo tam, kjer bi se morale pravzaprav začeti. Zato se vse velike ljubezni končajo na istem mestu. Na koncu samega začetka. Si predstavljate, da bi se Romeu in Juliji posrečilo, poročila bi se, imela 5 otrok in se nekega dne skregala, ker bi jima zmanjkalo denarja/bi spet prišla na obisk tast in tašča/stanovanje ne bi bilo pospravljeno? Ali da bi neka druga Julija odtalila svoj srček in uslišala našega Franceta, ta pa bi se potem zbujal poleg nje z npr. papiloti v laseh. Bi ji potem še posvetil Sonetni venec? Najlepše in najodmevnejše ljubezni ostanejo neuresničene. Sem prebrala nekje (kar je mimogrede neskončen čar knjig - trenutek, ko nekje med vrsticami preberem besede, ki so mi znane, kot bi bile moje in ki naravnost zdrknejo v moje življenje).
Zadnjič sem prelistavala TV-spored in videla, da po ne vem kolikem času na različnih programih predvajajo nekaj mojih najljubših filmov. Ki so mi ljubi, čeprav imajo nesrečen konec. Ki so lepi, čeprav ob njih jokam. Kaj je torej lepega v žalosti? Zakaj za nekatere zgodbe pravimo, da so lepe, čeprav so v resnici grozne, tragične, srce parajoče? Zakaj nas ideja romantične ljubezni, najsi bo v knjigi ali filmu, tako privlači? Zakaj jočemo, ko gledamo npr. Jesensko pripoved, a jo potem gledamo še x-krat (raje ne napišem, kolikokrat sem jo gledala v kinu; s tem, da sem celo kupila videokaseto, jo "zdrajsala" do konca in film še vedno gledam po televiziji, ko ga predvajajo), samo da lahko ponovimo vajo s čiščenjem solznih kanalov.
Mogoče so materializacija naših hrepenenj, ki se v resničnem življenju ne zgodijo. Mogoče so arhetipski ostanek želje/potrebe po katarzi, zaradi katere so Grki cenili tragedijo. Mogoče so opomin, kaj lahko izgubimo. Mogoče skozi bolečino in žalost junakov v filmih razmišljamo o svoji usodi ter si domišljamo, kako sami ne bi (ne bomo) ponovili istih napak. Kakor koli obrnem - moji najljubši filmi imajo načeloma nesrečen konec. Lepoto jim daje vse tisto pred koncem. Silna moč čustev, ki jih poseg usode dokončno uniči. Kar je verjetno (in paradoksalno) dobro. Brez konca v pravem trenutku postanejo stvari vsakdanje. Zato se pravljice končajo tam, kjer bi se morale pravzaprav začeti. Zato se vse velike ljubezni končajo na istem mestu. Na koncu samega začetka. Si predstavljate, da bi se Romeu in Juliji posrečilo, poročila bi se, imela 5 otrok in se nekega dne skregala, ker bi jima zmanjkalo denarja/bi spet prišla na obisk tast in tašča/stanovanje ne bi bilo pospravljeno? Ali da bi neka druga Julija odtalila svoj srček in uslišala našega Franceta, ta pa bi se potem zbujal poleg nje z npr. papiloti v laseh. Bi ji potem še posvetil Sonetni venec? Najlepše in najodmevnejše ljubezni ostanejo neuresničene. Sem prebrala nekje (kar je mimogrede neskončen čar knjig - trenutek, ko nekje med vrsticami preberem besede, ki so mi znane, kot bi bile moje in ki naravnost zdrknejo v moje življenje).
Naj se sliši še tako paradoksalno, a v žalostij e nekaj lepega. V tisti filmski, oddaljeni (tista resnična, življenjska, samo boli). Tisti, ki nas neposredno ne prizadene, četudi se znamo še tako vživeti. Lepota diha iz globin možnega, obetov sreče, neuničljivega hrepenenja .... Žalostna lepota ima moč, da nas očisti naših lastnih strahov in vsaj delno nahrani belo ptico hrepenenja v nas.... Četudi za nas nihče ne bi prehodil puščave, dezertiral, sklenil pakta s smrtjo, se uprl vsem družbenim normam in pravilom, je lepo verjeti, da bi nekje nekdo za nekoga to vseeno storil....
nedelja, november 11, 2007
Vetrovi s severa
Ostrijo robove dni.
Hladni poljubi
sive megle
goreče pustošijo
v jesenski brokat
odete poti.
Plahi prsti
ugaslega dneva
tipaje pripenjajo
zvezde v grivasto
črnino noči...
Medtem
topli dotiki
neusnulega hrpenenja
z mehkimi vbodljaji
izrisujejo tvoje konture
v nikoli naseljen dom -
gnezdo mojih dlani...
(A.B.)
ps: slikca je z neta
četrtek, november 08, 2007
Rumena mežikajoča stvar v avtu
Veste, o čem govorim? Zagotovo. Vsaj 90% vas je takoj pomislilo na smerokaz. Kar sem dejansko mislila. In namen, uporabnost ter smiselnost le-te nam je vsem predobro znana. Vsaj v teoriji. Ker v praksi je to nekaj povsem drugega. Nekaj, zaradi česar nastaja ta zapis. Ker nekateri (in čudežno jih je v prometu vse polno) ne vedo, da imajo tiste luštne inštrumente ob volanu zato, da jih uporabljajo. Nanje enostavno pozabljajo. Zato zavijejo levo/desno tik pred zdajci, da se jim človek kljub varnostni razdalji zlahka pripelje skozi prtljažnik, če ni previden. Ali pred križiščem niti v sanjah ne pomislijo, da bi nakazali smer, tako da vsi tisti, ki čakamo na vključitev v promet, lepo to delamo še naprej, čeprav bi lahko križišče spraznili, če bi ljudje pravočasno nakazali smer. Grrrrrr! Zadnje čase (ne samo dneve, ampak že kar tedne) opažam, da ljudje res ne vedo, čemu imajo smrokaze. In ko koga grdo pogledaš po tem, ko se je blagovolil odstraniti s ceste brez utripajoče rumene zadeve, te še čudno gleda, češ "kaj sem pa naredil narobe?!" Resda so še hujši prekrški. Veliko hujši in bolj usodni. Resda mi je ob slednjih sila neugodno in se včasih sprašujem, kdo nekatere ljudi spusti na cesto z vozniškim izpitom. Resda se tudi prav zares sprašujem, kdo presoja, kolikoletne babice so še primerne za vožnjo avtomobila (pa nimam čisto nič proti babicam in dedkom, a le dokler se po hitri cesti ne vozijo 70 na uro po prehitevalnem pasu in se nočejo/ ne upajo umakniti). Resda se sprašujem, zakaj policist, ki stoji v avtu zraven mene "ne opazi" mladca, ki spelje pri rdeči luči in "zažlajfa" skozi križišče, da nam vsem ostalim voznikom ni prav nič jasno. Ampak....Ampak zdaj so mi padli v oči blinkerji. Oz. mi niso, ker jih ljudje ne uporabljajo. A jih je tako težko vključiti pred križiščem, da tisti za/pred tabo ve, kaj nameravaš?! Ni. Torej, lepo prosim, uporabljajte smerokaze. To je konec koncev njihovo poslanstvo. :)
Veste, o čem govorim? Zagotovo. Vsaj 90% vas je takoj pomislilo na smerokaz. Kar sem dejansko mislila. In namen, uporabnost ter smiselnost le-te nam je vsem predobro znana. Vsaj v teoriji. Ker v praksi je to nekaj povsem drugega. Nekaj, zaradi česar nastaja ta zapis. Ker nekateri (in čudežno jih je v prometu vse polno) ne vedo, da imajo tiste luštne inštrumente ob volanu zato, da jih uporabljajo. Nanje enostavno pozabljajo. Zato zavijejo levo/desno tik pred zdajci, da se jim človek kljub varnostni razdalji zlahka pripelje skozi prtljažnik, če ni previden. Ali pred križiščem niti v sanjah ne pomislijo, da bi nakazali smer, tako da vsi tisti, ki čakamo na vključitev v promet, lepo to delamo še naprej, čeprav bi lahko križišče spraznili, če bi ljudje pravočasno nakazali smer. Grrrrrr! Zadnje čase (ne samo dneve, ampak že kar tedne) opažam, da ljudje res ne vedo, čemu imajo smrokaze. In ko koga grdo pogledaš po tem, ko se je blagovolil odstraniti s ceste brez utripajoče rumene zadeve, te še čudno gleda, češ "kaj sem pa naredil narobe?!" Resda so še hujši prekrški. Veliko hujši in bolj usodni. Resda mi je ob slednjih sila neugodno in se včasih sprašujem, kdo nekatere ljudi spusti na cesto z vozniškim izpitom. Resda se tudi prav zares sprašujem, kdo presoja, kolikoletne babice so še primerne za vožnjo avtomobila (pa nimam čisto nič proti babicam in dedkom, a le dokler se po hitri cesti ne vozijo 70 na uro po prehitevalnem pasu in se nočejo/ ne upajo umakniti). Resda se sprašujem, zakaj policist, ki stoji v avtu zraven mene "ne opazi" mladca, ki spelje pri rdeči luči in "zažlajfa" skozi križišče, da nam vsem ostalim voznikom ni prav nič jasno. Ampak....Ampak zdaj so mi padli v oči blinkerji. Oz. mi niso, ker jih ljudje ne uporabljajo. A jih je tako težko vključiti pred križiščem, da tisti za/pred tabo ve, kaj nameravaš?! Ni. Torej, lepo prosim, uporabljajte smerokaze. To je konec koncev njihovo poslanstvo. :)
nedelja, november 04, 2007
Znova
Prvi mrak previdno
polaga s purpurno nitjo
izvezene poljube
v naročje zrelega dneva....
Čez mesto daleč spodaj
huškne kot plaha ptica
zlatih kril
zadnji sončni žarek...
S šumečega listja prši
suho zlato minulega poletja
in megleni prsti
se pritajeno tihotapijo
med vedno daljše sence dreves...
Nežnost drobenclja s tihimi koraki
skozi zamete odpadlega listja
in se izgublja na skrivnih poteh
zaspanega gozda...
Ena za drugo
se skozi krošnje dreves
prižigajo zvezde...
Večer znova
tke ostanke dneva
za tkanino sanj.
Znova je čas razsipno bogat,
zaletavo neskromen:
znova postaran,
za zmeraj neminljivo mlad.
Kot jesen zrele
misli se znova lovijo po
meandrih srca.
Le baržunasta tišina jih
nežno šepeta…
(A.B.)
(A.B.)
petek, november 02, 2007
Za konec...
...tedna
tale
V celoti:
One time - to know that it's real
one time - to know how it feels
that's all
One call - your voice on the phone
one place - a moment alone
that's all
What do you see
what do you know
one sign
what do i do
just follow your lifelines through
what if it hurts
what then
what do we do
what do you say
don't throw your lifelines away
One time - just once in my life
one time - to know it can happen twice
One shot - of a clear blue sky
one look - i see no reasons why we can't
One chance to go back
to the point where everything starts
one chance to keep it together
when things fall apart
One sign to make us believe it's true
What do you see
where do we go
one sign
how do we grow
by letting your lifelines show
what if we do
what up to now
what do you say
how do i know
don't let your lifeline go...
..in tale, ker je enostavno lepa in nežna...
S tem je uradno zaključen solzav blog-teden, ki (verjamem in se zato opravičujem) večini bralcev ni niti približno jasen. Pojasnilo sledi ob primerni priložnosti.
...tedna
tale
V celoti:
One time - to know that it's real
one time - to know how it feels
that's all
One call - your voice on the phone
one place - a moment alone
that's all
What do you see
what do you know
one sign
what do i do
just follow your lifelines through
what if it hurts
what then
what do we do
what do you say
don't throw your lifelines away
One time - just once in my life
one time - to know it can happen twice
One shot - of a clear blue sky
one look - i see no reasons why we can't
One chance to go back
to the point where everything starts
one chance to keep it together
when things fall apart
One sign to make us believe it's true
What do you see
where do we go
one sign
how do we grow
by letting your lifelines show
what if we do
what up to now
what do you say
how do i know
don't let your lifeline go...
..in tale, ker je enostavno lepa in nežna...
S tem je uradno zaključen solzav blog-teden, ki (verjamem in se zato opravičujem) večini bralcev ni niti približno jasen. Pojasnilo sledi ob primerni priložnosti.
četrtek, november 01, 2007
Nocoj prižigam sveče
Nocoj prižigam sveče
v katedrali srca.
V mrzlem mraku
bledih spominov
prižigam ogenj
za vse,
ki so umrli ali zgolj odšli.
Nocoj prižigam sveče
v opustelih svetiščih dogorelih
sanj in upepeljenih ljubezni.
Nocoj prižigam sveče
v templju nezapisanih usod
in pozabljenih prerokb.
Nocoj ne jočem solz, ampak ljubezen.
S poljubi na krilih noči jo pošiljam onstran...
Z angeli naj jih najde,
vse, vse moje:
ljubljene, izgubljene, odšle,
a nikoli pozabljene....
Naj jih z vso močjo objame.
Poljubi na trudne oči.
Naj jih - kot mene - spomni, da smrt proti ljubezni je brez moči....
Nocoj prižigam sveče
v katedrali srca.
V mrzlem mraku
bledih spominov
prižigam ogenj
za vse,
ki so umrli ali zgolj odšli.
Nocoj prižigam sveče
v opustelih svetiščih dogorelih
sanj in upepeljenih ljubezni.
Nocoj prižigam sveče
v templju nezapisanih usod
in pozabljenih prerokb.
Nocoj ne jočem solz, ampak ljubezen.
S poljubi na krilih noči jo pošiljam onstran...
Z angeli naj jih najde,
vse, vse moje:
ljubljene, izgubljene, odšle,
a nikoli pozabljene....
Naj jih z vso močjo objame.
Poljubi na trudne oči.
Naj jih - kot mene - spomni, da smrt proti ljubezni je brez moči....
(A.B.)
Četrtkova...
tale
...zaradi:
"But there's a danger in loving somebody too much
And its sad when you know its your heart you can't trust
Theres a reason why people don't stay where they are
Baby sometimes love just ain't enough....."
tale
...zaradi:
"But there's a danger in loving somebody too much
And its sad when you know its your heart you can't trust
Theres a reason why people don't stay where they are
Baby sometimes love just ain't enough....."
sreda, oktober 31, 2007
torek, oktober 30, 2007
Torkova...
... Tale: klik
Naj verzi:
"Inside my heart is breaking,
my make-up may be flaking,
but my smile still stays on...
" Whatever happens, I'll leave it all to chance.
Another heartache - another failed romance.
On and on..."
ps: malce kasneje me je prešinilo, da obeh (pevcev) več ni....Kar po svoje sodi v ta čas opominjanja, da smo vsi tako zelo minljivi.....
... Tale: klik
Naj verzi:
"Inside my heart is breaking,
my make-up may be flaking,
but my smile still stays on...
" Whatever happens, I'll leave it all to chance.
Another heartache - another failed romance.
On and on..."
ps: malce kasneje me je prešinilo, da obeh (pevcev) več ni....Kar po svoje sodi v ta čas opominjanja, da smo vsi tako zelo minljivi.....
ponedeljek, oktober 29, 2007
Glasbeno-počitniški teden
V duhu pravkar vpeljanega pravila (ki sem ga uveljavila sama zase in se ga nameravam striktno držati; no, ja, v glavnem :)), da med počitnicami ne delam aboslutno NIČ koristnega, sem se odločila, da bo ta teden glasbeni.
ps1: ker ne verjamem v naključja, je ziher "secret mesage", da link ni delal (čeprav mi ni jasno, zakaj; Hvala za opozorilo:)). Torej za nazaj ena (druga) ponedeljkova, nežna in žalostna in taaaako lepa v novi preobleki.
ps2: kriterij izbire: najljubši, najbližji ali enostavno najlepši verzi v vsaki izmed pesmi ta teden.
V duhu pravkar vpeljanega pravila (ki sem ga uveljavila sama zase in se ga nameravam striktno držati; no, ja, v glavnem :)), da med počitnicami ne delam aboslutno NIČ koristnega, sem se odločila, da bo ta teden glasbeni.
ps1: ker ne verjamem v naključja, je ziher "secret mesage", da link ni delal (čeprav mi ni jasno, zakaj; Hvala za opozorilo:)). Torej za nazaj ena (druga) ponedeljkova, nežna in žalostna in taaaako lepa v novi preobleki.
ps2: kriterij izbire: najljubši, najbližji ali enostavno najlepši verzi v vsaki izmed pesmi ta teden.
četrtek, oktober 25, 2007
Vse in povsod
Vse
Te je bilo polno:
vsak trenutek, vsaka ura,
vsak dan in
vsaka noč,
neznosno polna tvoje oddaljene bližine...
Vsaka misel,
vsak korak,
odmerjen po nekoč parnih poteh.
Vsak prizanesljiv poljub
gostega mraka v
dotikov sestradanih dlaneh...
Povsod
sem te čutila.
Kako zelo te ni,
kako si daleč.
Življenja in oceane časov
daleč proč,
ujet v krožnem plimovanju
hrepenenja pod kožo.
Povsod
sem te nosila s seboj,
v sebi
kot dete sladkih sanj
kot prvo in zadnjo skrivnost.
Potem si umrl...
Ubit od časa,
ki si mu pustil med naju.
Zadušen od neizrečenih besed,
utopljen od solz,
ki jih nisi odpoljubil iz mojih oči ...
In zdaj si...
Še vedno daleč.
Še zmeraj preblizu.
V najglobljem kotičku srca.
Kjer boš za zmeraj ostal ....
(A.B.)
nedelja, oktober 07, 2007
Kar daje barvo moji krvi....
...niso samo eritrociti. :)
Namreč:
Med včerajnšnjim popoldanskim (ki je bil podaljšek dopoldanskega) počitkom, me kliče mama. Če uganem, kdo je klical njo. Seveda nisem imela pojma in bi res lahko ugibala do konca leta in ne bi uganila. Klicala jo je namreč 87-letna gospa, katere mama je bila sestrična moje prababice po očetovi strani. Komplicirano? Tudi sama sem si morala nekajkrat ponoviti povedano, da sem doumela sorodstvene povezave. Kakor koli - stari in bolni gospe je bilo dolgčas in se je spomnila poklicati nekoga, kogar pozna sicer zgolj po imenu in reči kakšno o davno minulih časih. Tako sem začela spominsko obnavljati zgodovino naše družine (oz. obeh) in premlevati teksturo svojih genov. Kot majhni mi je oma (očetova mama) včasih kaj malega pripovedovala o svoji družini in z včerajšnjim klicem so pred mojimi očmi znova oživele podobe takratnega življenja. Ome, ki odrašča v premožni družini francoskega porekla (moj pradedek je bil Francoz), skupaj s sestro (le-ta kasneje zaradi nesrečne ljubezni stori samomor) in se ob nedeljah z belimi rokavicami s kočijo vozi k maši. Kasneje spozna oficirja nemške vojske in se z njim poroči. Kmalu po rojstvu drugega otroka ji mož v vojni umre in po koncu vojne se poroči z njegovim bratom. Nacionalizacija pobere večino zemlje, požar vzame dom in iz nekoč ponosne, lepe (po pripovedovanju in slikah sodeč) gospe postane samohranilka (drugi mož jo zapusti po rojstvu sina) s tremi otroki, ki praktično sama postavi nov dom. Spominjam se, da je še kot starka ohranila nekaj svojega ponosa. Zmeraj se je držala vzravnano, nosila je svojo dolgo kito, ki sem jo z veseljem razpletala in spletala in zdelo se mi je, da je najbolj zanimiva babica na svetu (kar se verjetno zdijo vse babice svojim vnučkom in prav je tako). Vsem tegobam navkljub je klena in ponosna dočakala visoko starost in umrla v 83. letu precej časa nazaj.
Na drugi strani mamina družina, polna drugačne žalosti. Ne dedka in ne babice nisem poznala, sploh o babici ne vem skoraj nič. Umrla je namreč, ko je bilo mami 5 let in je pustila za seboj 5 otrok, od tega najmlajšega novorojenčka. Zadnje čase velikokrat razmišljam o tej usodi. O mladi družini, ki jim umre mama. O očetu (dedku), ki ostane sam na kmetiji in kmalu zboli, da potem preostanek življenja počasi in boleče umira. Zlasti pa o babici, ki je umrla ob porodu pri 32. letih, s tem da je še prej pokopala 2 otroka. Kakšni udarci so morali to biti za mlado žensko, si raje sploh ne predstavljam. Kot niti tega, kako je bilo potem dedku, ko je ostal brez žene in matere svojih otrok. Saj je prišla druga, nadomestna mama, a ta ni zmogla nadomestiti prave mame, še zlasti ne, ko je dobila svoje otroke. In še zlasti ne v časih po vojni, ko je bilo preživetje glavna skrb, pomanjkanje na višku, dobro starševstvo pa je bilo omejeno na zagotovilo (vsaj minimalne) hrane ter obleke.
Ne vem, zakaj sem zatavala v te življenjske zgodbe - razen zaradi včerajšnjega klica. Mogoče zato, ker jih čutim. Ne kot breme, ne kot nadomestilo moje zgodbe niti ne kot naturalistično determinanto. Bolj kot zanimivo, bogato, barvito in dragoceno dediščino, ki mi približuje nek čas in neke ljudi, ki bi jih bilo lepo bolje (s)poznati.
ps: slika je z neta, je pa iz časa, ko sta živeli moji babici
...niso samo eritrociti. :)
Namreč:
Med včerajnšnjim popoldanskim (ki je bil podaljšek dopoldanskega) počitkom, me kliče mama. Če uganem, kdo je klical njo. Seveda nisem imela pojma in bi res lahko ugibala do konca leta in ne bi uganila. Klicala jo je namreč 87-letna gospa, katere mama je bila sestrična moje prababice po očetovi strani. Komplicirano? Tudi sama sem si morala nekajkrat ponoviti povedano, da sem doumela sorodstvene povezave. Kakor koli - stari in bolni gospe je bilo dolgčas in se je spomnila poklicati nekoga, kogar pozna sicer zgolj po imenu in reči kakšno o davno minulih časih. Tako sem začela spominsko obnavljati zgodovino naše družine (oz. obeh) in premlevati teksturo svojih genov. Kot majhni mi je oma (očetova mama) včasih kaj malega pripovedovala o svoji družini in z včerajšnjim klicem so pred mojimi očmi znova oživele podobe takratnega življenja. Ome, ki odrašča v premožni družini francoskega porekla (moj pradedek je bil Francoz), skupaj s sestro (le-ta kasneje zaradi nesrečne ljubezni stori samomor) in se ob nedeljah z belimi rokavicami s kočijo vozi k maši. Kasneje spozna oficirja nemške vojske in se z njim poroči. Kmalu po rojstvu drugega otroka ji mož v vojni umre in po koncu vojne se poroči z njegovim bratom. Nacionalizacija pobere večino zemlje, požar vzame dom in iz nekoč ponosne, lepe (po pripovedovanju in slikah sodeč) gospe postane samohranilka (drugi mož jo zapusti po rojstvu sina) s tremi otroki, ki praktično sama postavi nov dom. Spominjam se, da je še kot starka ohranila nekaj svojega ponosa. Zmeraj se je držala vzravnano, nosila je svojo dolgo kito, ki sem jo z veseljem razpletala in spletala in zdelo se mi je, da je najbolj zanimiva babica na svetu (kar se verjetno zdijo vse babice svojim vnučkom in prav je tako). Vsem tegobam navkljub je klena in ponosna dočakala visoko starost in umrla v 83. letu precej časa nazaj.
Na drugi strani mamina družina, polna drugačne žalosti. Ne dedka in ne babice nisem poznala, sploh o babici ne vem skoraj nič. Umrla je namreč, ko je bilo mami 5 let in je pustila za seboj 5 otrok, od tega najmlajšega novorojenčka. Zadnje čase velikokrat razmišljam o tej usodi. O mladi družini, ki jim umre mama. O očetu (dedku), ki ostane sam na kmetiji in kmalu zboli, da potem preostanek življenja počasi in boleče umira. Zlasti pa o babici, ki je umrla ob porodu pri 32. letih, s tem da je še prej pokopala 2 otroka. Kakšni udarci so morali to biti za mlado žensko, si raje sploh ne predstavljam. Kot niti tega, kako je bilo potem dedku, ko je ostal brez žene in matere svojih otrok. Saj je prišla druga, nadomestna mama, a ta ni zmogla nadomestiti prave mame, še zlasti ne, ko je dobila svoje otroke. In še zlasti ne v časih po vojni, ko je bilo preživetje glavna skrb, pomanjkanje na višku, dobro starševstvo pa je bilo omejeno na zagotovilo (vsaj minimalne) hrane ter obleke.
Ne vem, zakaj sem zatavala v te življenjske zgodbe - razen zaradi včerajšnjega klica. Mogoče zato, ker jih čutim. Ne kot breme, ne kot nadomestilo moje zgodbe niti ne kot naturalistično determinanto. Bolj kot zanimivo, bogato, barvito in dragoceno dediščino, ki mi približuje nek čas in neke ljudi, ki bi jih bilo lepo bolje (s)poznati.
ps: slika je z neta, je pa iz časa, ko sta živeli moji babici
sobota, oktober 06, 2007
U.T.R.U.J.E.N.A.
...ali jamr-blog. Ne bo jamranja, brez skrbi. Namesto tega samo načrt za tale vikend: spati, spati, spati in vmes malo počivati, nato pa spet spati. Toliko o tem. In za vse tiste, ki tega ne verjamejo oz. si tega ne znajo predstavljati: tudi učiteljevanje zna biti naporno. Recimo takrat, ko človek začenja službeni dan pred 8., zaključi ga po 6., vmes pa ima eno uro časa za kosilo.
Zeeeeh - vsaj danes sva v popolni harmoniji z vremenom. :)
...ali jamr-blog. Ne bo jamranja, brez skrbi. Namesto tega samo načrt za tale vikend: spati, spati, spati in vmes malo počivati, nato pa spet spati. Toliko o tem. In za vse tiste, ki tega ne verjamejo oz. si tega ne znajo predstavljati: tudi učiteljevanje zna biti naporno. Recimo takrat, ko človek začenja službeni dan pred 8., zaključi ga po 6., vmes pa ima eno uro časa za kosilo.
Zeeeeh - vsaj danes sva v popolni harmoniji z vremenom. :)
nedelja, september 30, 2007
Naslednjič....
...ko se bom domiselno kot minulo soboto odločila dan zapraviti za šoping pri naših severnih sosedih, bom svoje namene javno objavila, nekoga od bralcev pa naprošam, naj me takrat telepatsko (ali kakor koli drugače) ustavi, da ne uničim še enega lepega dneva. No, pa gremo lepo po vrsti.
Nisem nikakršna ljubiteljica nakupovanja in nakupovalnih središč. Sem bolj tiste vrste ženska, ki z nadzvočno hitrostjo odbrzi mimo večine izložb, pri tem spregleda znanca ali dva (da ji lahko potem očitata, kako ju ni hotela pozdraviti), zapikira naravnost v izbrano trgovino, do izbranih artikolov, do blagajne z najmanj ljudmi in potem z nadzvočno hitrostjo nazaj iz trgovine. Izjema so šoping asistence, ko se vnaprej psihično pripravim, da bom s kom od ljubih mi ljudi zapravila uro, dve, tri, pet v iskanju "taparvih" hlač, torbice ali česar koli pač že. Veliki (in manjši) šoping centri so mi zoprni. Ker so prenatrpani stvari, ki jih ne potrebujemo, ljudi, ki ne vedo, kaj pravzaprav iščejo in kam bi se dali ali pa uživajo v opazovanju drugih ob kavi pod umetno svetlobo. Ker mi - čeprav so še tako veliki - delujejo rahlo klavstrofobično. Predvsem pa skrajno neosebno in skomercializirano. Iz povedanega je menda že jasno, da tudi nakupovanja v sosednjih državah ne maram. Samo enkrat sem se pustila zvleči mojima dragima prijateljicama na t.i. "babjo soboto". Naložile smo se v malega Ford-ka in se smejalno okužene odpravile proti najbolj popularnemu šoping centru v Gradcu. Čez kakšno uro potepanja po trgovinah sem imela vsega vrh glave in sem rekla "nikoli več". Seveda sem čez približno leto pozabila na trdne sklepe pred akvarijem z morskimi psi in sem po čudnem spletu okoliščin spet pristala v istem centru z istimi občutki, le z drugačno družbo. Sledil je seveda isti sklep ("nikoli več") in spet je zdržal - eno leto. Potem me je tja "zvlekla" še sestra in potem je bil res nekaj let mir. Do včeraj. Ko sem optimistično razopložena spet stala sredi - tokrat najprej Ikee - in se spraševala, kaj pri hudiču delam sredi gomazeče se, evfoerične, tečne, prepote(nt)ne množice, ki je nujno potrebovala prav stvari iz te trgovine. Če bi bila sama (možnost česar je enaka možnosti, da naredim doktorat iz jedrske fizike), bi obrnila in peneča se odpeljala že ko po tretjem kroženju ni bilo parkirnega mesta. To bi moralo biti dovolj jasno znamenje, right? Zlahka sem se poistovetila z dojenčkom v naročju obilne mamice, ki je ves zaripel razglašal svoje ogorčenje, da mora lepo sončno soboto preživljati med "prosto po domišljiji" sestavljivimi kosi pohištva. No, dojenčkove mame ni motilo jokanje, sama pa sem dokončno in enkrat za vselej opravila z Ikeo. Vsaj ob sobotah, ko je gneča, da še dihati ne moreš prav. Nepotrebno je dodati, da je bila situacija več kot podobna v Seiersbergu. Ki je - mimogrede - odprt do petih. Halo?! Naš Europarkec do devetih, njihov mega, super-truper center pa samo do petih. Dokončno so padli v nemilost. In glede na to, da je večina tamkajšnjih trgovin res že v našem Europarku, bom naslednjič globoko dihala raje kar pri nas. Naj me kdo spomni na to, če me še kdaj popade bajna ideja, da dan, kot je bil včerajšnji, zapravim za nakupovanje. Še čisto praktičen podatek: dosti bolj všečen kot Ikea je Mömax - cene so primerljive, urejenost boljša, gneče pa NOBENE. In tipično babje: čeprav zdaj nergam, sem z zadevami, ki sem jih kupila, vseeno zadovoljna. Mogoče zato, ker so res uporabne. :)) In mogoče zato, ker sem danes nadomestila včerajšjno zapravljeno soboto s potepanjem po - dvakrat lahko ugibate, kje? - Pohorju, jaaaa. Na katerem je bilo danes menda najmanj polovica Maribora. Vsaj sodeč po avtomobilih, parkirnih ob vznožju.
Sicer pa ne morem verjeti, da je septembra konec. Po eni strani se je ta mesec tako peklensko vlekel, da to ni res (strnjen urnik je super, ker se hitro "rešim" formalnega dela dneva, vendar je odsotnost "lukenj" v urniku prav utrujajoča). Po drugi mi je ves letošnji čas neusmiljeno spolzel med prsti kot zrnca peska skozi grlo peščene ure in se mi na trenutke zazdi, da me bo kdo stresel in rekel "Zudi se!" A sem se že. Prebudila. In ne glede na to, kako milostne so sanje, z vsakim novim jutrom jih je nepreklicno konec ...
...ko se bom domiselno kot minulo soboto odločila dan zapraviti za šoping pri naših severnih sosedih, bom svoje namene javno objavila, nekoga od bralcev pa naprošam, naj me takrat telepatsko (ali kakor koli drugače) ustavi, da ne uničim še enega lepega dneva. No, pa gremo lepo po vrsti.
Nisem nikakršna ljubiteljica nakupovanja in nakupovalnih središč. Sem bolj tiste vrste ženska, ki z nadzvočno hitrostjo odbrzi mimo večine izložb, pri tem spregleda znanca ali dva (da ji lahko potem očitata, kako ju ni hotela pozdraviti), zapikira naravnost v izbrano trgovino, do izbranih artikolov, do blagajne z najmanj ljudmi in potem z nadzvočno hitrostjo nazaj iz trgovine. Izjema so šoping asistence, ko se vnaprej psihično pripravim, da bom s kom od ljubih mi ljudi zapravila uro, dve, tri, pet v iskanju "taparvih" hlač, torbice ali česar koli pač že. Veliki (in manjši) šoping centri so mi zoprni. Ker so prenatrpani stvari, ki jih ne potrebujemo, ljudi, ki ne vedo, kaj pravzaprav iščejo in kam bi se dali ali pa uživajo v opazovanju drugih ob kavi pod umetno svetlobo. Ker mi - čeprav so še tako veliki - delujejo rahlo klavstrofobično. Predvsem pa skrajno neosebno in skomercializirano. Iz povedanega je menda že jasno, da tudi nakupovanja v sosednjih državah ne maram. Samo enkrat sem se pustila zvleči mojima dragima prijateljicama na t.i. "babjo soboto". Naložile smo se v malega Ford-ka in se smejalno okužene odpravile proti najbolj popularnemu šoping centru v Gradcu. Čez kakšno uro potepanja po trgovinah sem imela vsega vrh glave in sem rekla "nikoli več". Seveda sem čez približno leto pozabila na trdne sklepe pred akvarijem z morskimi psi in sem po čudnem spletu okoliščin spet pristala v istem centru z istimi občutki, le z drugačno družbo. Sledil je seveda isti sklep ("nikoli več") in spet je zdržal - eno leto. Potem me je tja "zvlekla" še sestra in potem je bil res nekaj let mir. Do včeraj. Ko sem optimistično razopložena spet stala sredi - tokrat najprej Ikee - in se spraševala, kaj pri hudiču delam sredi gomazeče se, evfoerične, tečne, prepote(nt)ne množice, ki je nujno potrebovala prav stvari iz te trgovine. Če bi bila sama (možnost česar je enaka možnosti, da naredim doktorat iz jedrske fizike), bi obrnila in peneča se odpeljala že ko po tretjem kroženju ni bilo parkirnega mesta. To bi moralo biti dovolj jasno znamenje, right? Zlahka sem se poistovetila z dojenčkom v naročju obilne mamice, ki je ves zaripel razglašal svoje ogorčenje, da mora lepo sončno soboto preživljati med "prosto po domišljiji" sestavljivimi kosi pohištva. No, dojenčkove mame ni motilo jokanje, sama pa sem dokončno in enkrat za vselej opravila z Ikeo. Vsaj ob sobotah, ko je gneča, da še dihati ne moreš prav. Nepotrebno je dodati, da je bila situacija več kot podobna v Seiersbergu. Ki je - mimogrede - odprt do petih. Halo?! Naš Europarkec do devetih, njihov mega, super-truper center pa samo do petih. Dokončno so padli v nemilost. In glede na to, da je večina tamkajšnjih trgovin res že v našem Europarku, bom naslednjič globoko dihala raje kar pri nas. Naj me kdo spomni na to, če me še kdaj popade bajna ideja, da dan, kot je bil včerajšnji, zapravim za nakupovanje. Še čisto praktičen podatek: dosti bolj všečen kot Ikea je Mömax - cene so primerljive, urejenost boljša, gneče pa NOBENE. In tipično babje: čeprav zdaj nergam, sem z zadevami, ki sem jih kupila, vseeno zadovoljna. Mogoče zato, ker so res uporabne. :)) In mogoče zato, ker sem danes nadomestila včerajšjno zapravljeno soboto s potepanjem po - dvakrat lahko ugibate, kje? - Pohorju, jaaaa. Na katerem je bilo danes menda najmanj polovica Maribora. Vsaj sodeč po avtomobilih, parkirnih ob vznožju.
Sicer pa ne morem verjeti, da je septembra konec. Po eni strani se je ta mesec tako peklensko vlekel, da to ni res (strnjen urnik je super, ker se hitro "rešim" formalnega dela dneva, vendar je odsotnost "lukenj" v urniku prav utrujajoča). Po drugi mi je ves letošnji čas neusmiljeno spolzel med prsti kot zrnca peska skozi grlo peščene ure in se mi na trenutke zazdi, da me bo kdo stresel in rekel "Zudi se!" A sem se že. Prebudila. In ne glede na to, kako milostne so sanje, z vsakim novim jutrom jih je nepreklicno konec ...
nedelja, september 23, 2007
Gozdne refleksije
Iztekajoči se vikend je bil "kot iz čistega srebra ulit" (Kosmač). Čeprav je bil ta bolj zlat, zveneč v šelestenju jesenskih listov in poslovilnih pesmi ptic, ki se počasi odpravljajo na jug. Dan, kot bi ga naslikal neroden sliakr, ki mu je v navalu navdušenja iz odprte tube bziknil curek toplih barv čez nebo in pokrajino pod njim...
Včeraj sem po domači mini trgatvi praktično ves popoldan preživela v gozdu. Več kot 4 ure, kar se mi pozna še danes. A se ne pritožujem. :)
S sestro in nečakom smo odšli po gobe (dobesedno :)). Po poteh, kjer smo se včasih potepali z očetom, ko smo tudi gobarili, nabirali kostanje ali pa kar tako - ker je v gozdu lepo. Če bom kdaj imela otroke, je to nekaj, kar jim definitivno želim približati - naravo, namreč. Občutek za povezanost z njo. Če si človek vzame čas in jo zares pogleda, je lahko vedno znova očaran in presenečen ter pomirjen hkrati. Prevzet, kako do potankosti je dovršena, usklajena. Kako smiselno je določeno mesto slehernemu drevesu, travi, bitjecu na zemlji in pod njo. Kako metaforičen je njen sleherni kotiček, obenem tako prvinski in neponarejen, živeč po enostavnem, a vendar nikoli do konca razvozalnem principu življenja. In pomirjen; najsi ga tare še takšna stiska, je ni tako velike in globoke, da je narava ne bi nekoč že videla, doživela, potolažila in - preživela ...
Ko sem tako grizla kolena v enega od številnih strmih bregov, sem se s pajčevinami nehote zapletla v misli o (ne)smislu naših življenj. O času, ki odteka in mineva zmeraj hitreje in bolj ko se tega zavedamo, bolj nemočni smo ob njegovem deročem usihanju skozi ustje minljivosti. O tem, kako in zakaj nam je dano koga ljubiti (ali pa tudi ne), izgubiti. O tem, da je svet kljub vsej lepoti tako krut, nesmislen, perfidno pokvarjen in sprevržen (novorojenček v smeteh :(((( ). In podobne - za nedolžen sprehod skrajno neprimerne - misli. Ko sem tako mislila težke misli o sr(e)čnih zadevah, mi je narava (v tolažbo, mogoče?) ponudila svoje darove. Gobice, ja. :) Čeprav nam gobarska sreča ni bila ravno naklonjena, lahko ponosno rečem, da sem gobe vseeno nabirala. :) In sicer enega res vzorčnega jurčka (ter nekaj malo manj vzorčnih) in eno simpatično "marelo". Dejstvo, da gobice niso bile v parih, razumem kot naključje in ne kot intervencijo s skrivnim sporočilom. :))
Ko se je dan počasi nagibal v mrak in so gozdne jase postajale pijano zlate od poznozrelih trav in med njihovimi bilkami razpetih pajkovih mrež, preobloženimi z neštetimi drobnimi kristalčki, je gozdni mir zmotil hrup. Neki osebki (da ne napišem kaj hujšega) so prišli na idejo, da je Pohorje idealen poligon za njihovo dirkanje s kroserji in štirikolesniki. Mislim, halo??!! Razumem, da se to zdi kul mojem 10-letnemu nečaku, ampak da odrasli niso toliko kritični (pametni??), da ne doumejo, da gozd, drevesa in "mir" niso namenjeni temu, da se tam adrenalinsko izživljajo, je pa druga (zaskrbljujoča) pesem. In potem se ljudje čudijo, da se naravi "meša" in da na zmeraj bolj grozeč način opozarja na posledice našega mačehovskega odnosa do nje .... Eh....
Gobice torej:
dokazni material št. 1:
... in 2:
ps: če bi morala kuhati za 1 osebo, bi bodisi padla v depresijo bodisi nehala jesti. Iskrene čestitke tistim, ki si kuhajo samo zase. :)
Iztekajoči se vikend je bil "kot iz čistega srebra ulit" (Kosmač). Čeprav je bil ta bolj zlat, zveneč v šelestenju jesenskih listov in poslovilnih pesmi ptic, ki se počasi odpravljajo na jug. Dan, kot bi ga naslikal neroden sliakr, ki mu je v navalu navdušenja iz odprte tube bziknil curek toplih barv čez nebo in pokrajino pod njim...
Včeraj sem po domači mini trgatvi praktično ves popoldan preživela v gozdu. Več kot 4 ure, kar se mi pozna še danes. A se ne pritožujem. :)
S sestro in nečakom smo odšli po gobe (dobesedno :)). Po poteh, kjer smo se včasih potepali z očetom, ko smo tudi gobarili, nabirali kostanje ali pa kar tako - ker je v gozdu lepo. Če bom kdaj imela otroke, je to nekaj, kar jim definitivno želim približati - naravo, namreč. Občutek za povezanost z njo. Če si človek vzame čas in jo zares pogleda, je lahko vedno znova očaran in presenečen ter pomirjen hkrati. Prevzet, kako do potankosti je dovršena, usklajena. Kako smiselno je določeno mesto slehernemu drevesu, travi, bitjecu na zemlji in pod njo. Kako metaforičen je njen sleherni kotiček, obenem tako prvinski in neponarejen, živeč po enostavnem, a vendar nikoli do konca razvozalnem principu življenja. In pomirjen; najsi ga tare še takšna stiska, je ni tako velike in globoke, da je narava ne bi nekoč že videla, doživela, potolažila in - preživela ...
Ko sem tako grizla kolena v enega od številnih strmih bregov, sem se s pajčevinami nehote zapletla v misli o (ne)smislu naših življenj. O času, ki odteka in mineva zmeraj hitreje in bolj ko se tega zavedamo, bolj nemočni smo ob njegovem deročem usihanju skozi ustje minljivosti. O tem, kako in zakaj nam je dano koga ljubiti (ali pa tudi ne), izgubiti. O tem, da je svet kljub vsej lepoti tako krut, nesmislen, perfidno pokvarjen in sprevržen (novorojenček v smeteh :(((( ). In podobne - za nedolžen sprehod skrajno neprimerne - misli. Ko sem tako mislila težke misli o sr(e)čnih zadevah, mi je narava (v tolažbo, mogoče?) ponudila svoje darove. Gobice, ja. :) Čeprav nam gobarska sreča ni bila ravno naklonjena, lahko ponosno rečem, da sem gobe vseeno nabirala. :) In sicer enega res vzorčnega jurčka (ter nekaj malo manj vzorčnih) in eno simpatično "marelo". Dejstvo, da gobice niso bile v parih, razumem kot naključje in ne kot intervencijo s skrivnim sporočilom. :))
Ko se je dan počasi nagibal v mrak in so gozdne jase postajale pijano zlate od poznozrelih trav in med njihovimi bilkami razpetih pajkovih mrež, preobloženimi z neštetimi drobnimi kristalčki, je gozdni mir zmotil hrup. Neki osebki (da ne napišem kaj hujšega) so prišli na idejo, da je Pohorje idealen poligon za njihovo dirkanje s kroserji in štirikolesniki. Mislim, halo??!! Razumem, da se to zdi kul mojem 10-letnemu nečaku, ampak da odrasli niso toliko kritični (pametni??), da ne doumejo, da gozd, drevesa in "mir" niso namenjeni temu, da se tam adrenalinsko izživljajo, je pa druga (zaskrbljujoča) pesem. In potem se ljudje čudijo, da se naravi "meša" in da na zmeraj bolj grozeč način opozarja na posledice našega mačehovskega odnosa do nje .... Eh....
Gobice torej:
dokazni material št. 1:
... in 2:
ps: če bi morala kuhati za 1 osebo, bi bodisi padla v depresijo bodisi nehala jesti. Iskrene čestitke tistim, ki si kuhajo samo zase. :)sobota, september 15, 2007
Tedenski izkupiček...
...sploh ni bil slab. Čeprav ga še ni konec. Ne tedna in ne izkupička.
Uspela sem celo dvakrat pridi do Pohorja. Popravek: uspela sem priti na Pohorje. :) Čeprav je bilo enkrat bolj instant varianta, zaradi katere sem preostanek tedna komaj čakala, da si lahko vzamem čas in privoščim konkreten sprehod (se hoja na Pohorje še lahko šteje za sprehod? Meni se zdi, da ja. :)). In res sem ga dočakala. Včeraj sem se namreč vsa vesela odločila, da grem po svoji običajni turi, vendar se je zapletlo že na parkirišču. Natančneje pred parkiriščem, saj do slednjega zaradi bajkerjev, ki so okupirali Pohorje - in očitno parkirišče - sploh nisem prišla. Tako sem avto pustila lepo precej stran (za tiste, ki se jim kaj sanja o tukajšnjih krajih - pri bivšem domu TO) in odpeketala proti Pohorju, trdno odločena, da me nič ne ustavi pri načrtovanem. Seveda sem potem ugotovila, da je Čopka zaprta, da je po gozdu kot adrenalinska pajkova mreža prepredenih kup kolesarskih prog in da mi ne preostane drugega, kot da se zadev lotim drugače kot običajno. Kar ni bilo slabo, daleč od tega. Le nekajkrat vmes sem pomislila, da se sredi največjega brega obrnem in grem lepo kar nazaj. Itak imam ful dela in v bistvu nimam časa in še nekam slabo se počutim .....:) Ampak sem vztrajala. Ne sicer čisto do vrha, ampak za to so dejansko obstajali objektvini razlogi. Sem se ob spustu imela na sumu, da danes ne bom mogla vstati, da me bodo mišice bolele do nezavesti in da mi bo sploh žal za včerajšnji pogum. Vendar se ni zgodilo nič od naštetega. Razen presenetljivega simptoma, da me danes spet vleče gor. :)
Tudi sicer je bil teden prav pester. Preživela sem svoj prvi roditeljski sestanek (imela sem tremo, ja, priznam.) Zelo blizu doma sem odkrila miren in romantičen (kaj že to pomeni?) kotiček, kjer domujejo divje race in gnezdi siva čaplja. Slišala zanimiv komentar svojega učenca ("Učitl'ca, zakaj te niste pesnica al pa pisat'lca?" - razumem ga kot kompliment :)). Spoznavala sem svoj razred; srečala prijateljico otroških dni, ki je zdaj poročena gospa, živeča nedaleč stran (ob čemer me je spet presenetilo, kako blizu smo lahko z nekaterimi, a jih enostavno ne srečamo - recimo svojih bivših sošolcev iz OŠ nisem videla že celo večnost, čeprav smo sokrajani) in še kaj bi se našlo.
Danes je za mano prvi del tipično jesenskega opravila (trgatve, jap), jutri me čaka še drugi. In vmes administrativno-birokratsko delo, o katerem se mi ni kaj prida sanjalo, preden sem postala razredničarka.
Lahko po jutrišnji nedelji dobim podaljšek vikenda, prosim? :)
...sploh ni bil slab. Čeprav ga še ni konec. Ne tedna in ne izkupička.
Uspela sem celo dvakrat pridi do Pohorja. Popravek: uspela sem priti na Pohorje. :) Čeprav je bilo enkrat bolj instant varianta, zaradi katere sem preostanek tedna komaj čakala, da si lahko vzamem čas in privoščim konkreten sprehod (se hoja na Pohorje še lahko šteje za sprehod? Meni se zdi, da ja. :)). In res sem ga dočakala. Včeraj sem se namreč vsa vesela odločila, da grem po svoji običajni turi, vendar se je zapletlo že na parkirišču. Natančneje pred parkiriščem, saj do slednjega zaradi bajkerjev, ki so okupirali Pohorje - in očitno parkirišče - sploh nisem prišla. Tako sem avto pustila lepo precej stran (za tiste, ki se jim kaj sanja o tukajšnjih krajih - pri bivšem domu TO) in odpeketala proti Pohorju, trdno odločena, da me nič ne ustavi pri načrtovanem. Seveda sem potem ugotovila, da je Čopka zaprta, da je po gozdu kot adrenalinska pajkova mreža prepredenih kup kolesarskih prog in da mi ne preostane drugega, kot da se zadev lotim drugače kot običajno. Kar ni bilo slabo, daleč od tega. Le nekajkrat vmes sem pomislila, da se sredi največjega brega obrnem in grem lepo kar nazaj. Itak imam ful dela in v bistvu nimam časa in še nekam slabo se počutim .....:) Ampak sem vztrajala. Ne sicer čisto do vrha, ampak za to so dejansko obstajali objektvini razlogi. Sem se ob spustu imela na sumu, da danes ne bom mogla vstati, da me bodo mišice bolele do nezavesti in da mi bo sploh žal za včerajšnji pogum. Vendar se ni zgodilo nič od naštetega. Razen presenetljivega simptoma, da me danes spet vleče gor. :)
Tudi sicer je bil teden prav pester. Preživela sem svoj prvi roditeljski sestanek (imela sem tremo, ja, priznam.) Zelo blizu doma sem odkrila miren in romantičen (kaj že to pomeni?) kotiček, kjer domujejo divje race in gnezdi siva čaplja. Slišala zanimiv komentar svojega učenca ("Učitl'ca, zakaj te niste pesnica al pa pisat'lca?" - razumem ga kot kompliment :)). Spoznavala sem svoj razred; srečala prijateljico otroških dni, ki je zdaj poročena gospa, živeča nedaleč stran (ob čemer me je spet presenetilo, kako blizu smo lahko z nekaterimi, a jih enostavno ne srečamo - recimo svojih bivših sošolcev iz OŠ nisem videla že celo večnost, čeprav smo sokrajani) in še kaj bi se našlo.
Danes je za mano prvi del tipično jesenskega opravila (trgatve, jap), jutri me čaka še drugi. In vmes administrativno-birokratsko delo, o katerem se mi ni kaj prida sanjalo, preden sem postala razredničarka.
Lahko po jutrišnji nedelji dobim podaljšek vikenda, prosim? :)
sobota, september 08, 2007
Všečna...
...mi je bila iz neznanega razloga, čeprav sicer nisem njen "fan". Mogoče mi je šel v ušesa ritem. Kakor koli - med brskanjem (igračkanjem) po netu naletela še na prevod tele pesmice. Nahaja se tukaj. Če kdo slučajno ne razume špansko.
Mogoče začnem še gledati popoldanske žajfnice in se učiti španščine...
Neah....:)))
...mi je bila iz neznanega razloga, čeprav sicer nisem njen "fan". Mogoče mi je šel v ušesa ritem. Kakor koli - med brskanjem (igračkanjem) po netu naletela še na prevod tele pesmice. Nahaja se tukaj. Če kdo slučajno ne razume špansko.
Mogoče začnem še gledati popoldanske žajfnice in se učiti španščine...
Neah....:)))
petek, september 07, 2007
V dežju
Spet je večer.
In dež, siv dež...
Po potih, ki sva skupaj jih hodila,
tavam sama.
Vsak hip brezupnejša razdalja
je med nama.
Siv dež in sive misli
venomer...
Kaj ni ob meni nekaj se zganilo?
Se je, se je, saj dobro sem čutila,
ko da bi se mehko me dotaknila
tvoja rama.
Ozrem se. Nič, prav nič ni bilo.
Ah, le kako in kaj me je zmotilo?
Zdaj, zdaj šele sem sama.
Ko da sem starka, je korak.
In dež, sam dež...Siv, mrzel dež.
A ta, ki iz oči mi pada,
je topel in grenak.
(M.Kačič)
A ni nenavadno, kako nas v določenem trenutku najdejo prav določene pesmi? Danes sem vzela v roke njeno zbirko in jo naključno odprla. Prav na tej strani. Prav s to pesmijo.
Da sem z dežjem poslala poljub
Spet je večer.
In dež, siv dež...
Po potih, ki sva skupaj jih hodila,
tavam sama.
Vsak hip brezupnejša razdalja
je med nama.
Siv dež in sive misli
venomer...
Kaj ni ob meni nekaj se zganilo?
Se je, se je, saj dobro sem čutila,
ko da bi se mehko me dotaknila
tvoja rama.
Ozrem se. Nič, prav nič ni bilo.
Ah, le kako in kaj me je zmotilo?
Zdaj, zdaj šele sem sama.
Ko da sem starka, je korak.
In dež, sam dež...Siv, mrzel dež.
A ta, ki iz oči mi pada,
je topel in grenak.
(M.Kačič)
A ni nenavadno, kako nas v določenem trenutku najdejo prav določene pesmi? Danes sem vzela v roke njeno zbirko in jo naključno odprla. Prav na tej strani. Prav s to pesmijo.
Da sem z dežjem poslala poljub
četrtek, september 06, 2007
Smrk!
Kam je šlo poletje?
Aja, pobrala ga je jesen.
Ki je načeloma zrela različica poletja. Indijansko poletje: eksplozije barv, žarenja plodov, obetov toplih sprehodov med šelestenjem listja in težkokategorne romantike med zrelimi travami...
Ampak!
Tako se pa ne grem! Mrzlo, mrko, deževno vreme, zaradi katerega še na moje Pohorje ne morem. In sem zato (priznam) čisto majčkeno sitna. No, ja; ne tako čisto majčkeno, ampak toliko, da se raje vsem izogibam. Čakam, da se me oblaki tam zgoraj usmilijo in lahko spet šibnem v gozd. Komaj čakam, da mine hladna fronta, ker me dež in hlad naravnost morita. Sem omenila, da pogrešam Pohorje? Res ga....
Kam je šlo poletje?
Aja, pobrala ga je jesen.
Ki je načeloma zrela različica poletja. Indijansko poletje: eksplozije barv, žarenja plodov, obetov toplih sprehodov med šelestenjem listja in težkokategorne romantike med zrelimi travami...
Ampak!
Tako se pa ne grem! Mrzlo, mrko, deževno vreme, zaradi katerega še na moje Pohorje ne morem. In sem zato (priznam) čisto majčkeno sitna. No, ja; ne tako čisto majčkeno, ampak toliko, da se raje vsem izogibam. Čakam, da se me oblaki tam zgoraj usmilijo in lahko spet šibnem v gozd. Komaj čakam, da mine hladna fronta, ker me dež in hlad naravnost morita. Sem omenila, da pogrešam Pohorje? Res ga....
ponedeljek, september 03, 2007
Se spomite svojega prvega?
Se spomnite, kako je bilo, ko ste prvič drhtečih rok in potnih dlani ostali sami pred njenim obličjem in niste prav vedeli, kaj bi sami s seboj in še manj, kaj bi z njo? Kako bi se ji približali, kaj bi rekli, kako bi to povedali, kam bi dali roke, kam bi gledali? Se spomnite negotovosti, kako bo vse skupaj izpadlo? Boste razočarani? Kaj če bo polomija? Kaj če vas bo začetek za vedno zaznamoval, vam pokvaril veselje za vse večne čase? Kako boste popravili prvi vtis, če boste naredili napačnega? In še in še dilem....Prvi šolski dan (ste mislili, da govorim o čem drugem? Podobnost je zgolj naključna. :)).
Sama se svojega bolj megleno spomnim. Vem, da me je spremljalala babica s svojim velikim - vsaj meni se je zdelo veliko - oranžnim kolesom, da smo v jedilnici dobili hrenovko in polovičko kremšnite, da smo morali nositi rumeno rutico in kresničko ter da se mi je šola zdela zelo velika, nevarna zadeva. Spominjam se tudi svoje prve razredničarke (ki se mi je takrat zdela staaaara, a očitno ni bila, ker je gospa "stara" v kronološkem pomenu besede komaj v sedanjosti) in veselja, da sem ostala v istem razredu s prijateljico iz vrtca.
Letos je bil po dolgem času zame tudi "prvi" šolski dan, ki so ga spremljali metulji v trebuhu, nemirno spanje zadnji teden in (skoraj) vsa v izhodišču našteta vprašanja. Prvič sem namreč stala pred razredom kot razredničarka. Poleg tega, da sem se počutila nekako slovesno, ko sem pred šolo poklicala svoj razred in da se mi je zdelo lepo, ko sem jih peljala do naše učilnice, priznam, da sem imela tremo. Ker vem, kako pomembno je, da se kot razrednik ujameš z otroki, da daš maksimalno vse od sebe; tako poklicno kot človeško. Da ne delaš (prevelikih) napak, da znaš dovolj dobro poslušati. Ker vem, da so nekateri otroci izgubljeni, prav vsak pa je drugačen in do nekaterih bo težko najti pravo pot. Ker bi rada, da dobro sodelujemo; konec koncev bodo "moji" - in jaz njihova - naslednja 4 leta. Je pa zanimivo: ko sem pred 4 leti začenjala, sem nekatere teh otrok imela v podaljšanem bivanju. Takrat sem si mislila, da bi bilo prav lepo, če bi jim bila razredničarka. In glej ga, zlomka: nekako so me "počakali", da sem jih res dobila .To je verjetno dobro znamenje, ne? :)
Kakor koli: led je prebit, predstavili smo se, sedaj pa se začenja čisto zaresno delo. Novo poglavje v pestri prihodnosti moje učiteljske kariere. Poudarek na "pestri". :))
ps. s čisto drobnimi fonti: malce treme imam še vedno. Saj to je normalno, mar ne? ;))
Se spomnite, kako je bilo, ko ste prvič drhtečih rok in potnih dlani ostali sami pred njenim obličjem in niste prav vedeli, kaj bi sami s seboj in še manj, kaj bi z njo? Kako bi se ji približali, kaj bi rekli, kako bi to povedali, kam bi dali roke, kam bi gledali? Se spomnite negotovosti, kako bo vse skupaj izpadlo? Boste razočarani? Kaj če bo polomija? Kaj če vas bo začetek za vedno zaznamoval, vam pokvaril veselje za vse večne čase? Kako boste popravili prvi vtis, če boste naredili napačnega? In še in še dilem....Prvi šolski dan (ste mislili, da govorim o čem drugem? Podobnost je zgolj naključna. :)).
Sama se svojega bolj megleno spomnim. Vem, da me je spremljalala babica s svojim velikim - vsaj meni se je zdelo veliko - oranžnim kolesom, da smo v jedilnici dobili hrenovko in polovičko kremšnite, da smo morali nositi rumeno rutico in kresničko ter da se mi je šola zdela zelo velika, nevarna zadeva. Spominjam se tudi svoje prve razredničarke (ki se mi je takrat zdela staaaara, a očitno ni bila, ker je gospa "stara" v kronološkem pomenu besede komaj v sedanjosti) in veselja, da sem ostala v istem razredu s prijateljico iz vrtca.
Letos je bil po dolgem času zame tudi "prvi" šolski dan, ki so ga spremljali metulji v trebuhu, nemirno spanje zadnji teden in (skoraj) vsa v izhodišču našteta vprašanja. Prvič sem namreč stala pred razredom kot razredničarka. Poleg tega, da sem se počutila nekako slovesno, ko sem pred šolo poklicala svoj razred in da se mi je zdelo lepo, ko sem jih peljala do naše učilnice, priznam, da sem imela tremo. Ker vem, kako pomembno je, da se kot razrednik ujameš z otroki, da daš maksimalno vse od sebe; tako poklicno kot človeško. Da ne delaš (prevelikih) napak, da znaš dovolj dobro poslušati. Ker vem, da so nekateri otroci izgubljeni, prav vsak pa je drugačen in do nekaterih bo težko najti pravo pot. Ker bi rada, da dobro sodelujemo; konec koncev bodo "moji" - in jaz njihova - naslednja 4 leta. Je pa zanimivo: ko sem pred 4 leti začenjala, sem nekatere teh otrok imela v podaljšanem bivanju. Takrat sem si mislila, da bi bilo prav lepo, če bi jim bila razredničarka. In glej ga, zlomka: nekako so me "počakali", da sem jih res dobila .To je verjetno dobro znamenje, ne? :)
Kakor koli: led je prebit, predstavili smo se, sedaj pa se začenja čisto zaresno delo. Novo poglavje v pestri prihodnosti moje učiteljske kariere. Poudarek na "pestri". :))
ps. s čisto drobnimi fonti: malce treme imam še vedno. Saj to je normalno, mar ne? ;))
sobota, september 01, 2007
Od vseh podob
... odtisnjenih
v spominsko tkanino srca
je ostala ena sama.
Ti,
rahlo sklonjen med podobji vrat.
Ob ograji odcvetel rumen
cvet vrtnice na ozadju
cvetočega španskega bezga.
Tvoj obraz prešine smehljaj,
medtem ko zrak dehti
pijan
od nabreklih cvetov.
Kasneje udarjanje vetra
ob okno.
Tvoja glava v mojem naročju.
In potem dež...
(A.B.)
četrtek, avgust 30, 2007
Ko nebo
skozi raztrgane
oblake kaplja
vame,
te najbolj
pogrešam...
Na glas.
Potiho.
Navzven in navznoter.
Kriče.
Molče.
Do zadnjega vlakna te čutim.
Do zadnjih brežin
na obalah mrtvega hrepenenja.
Čas
ne osvobaja.
Kajti ni me zasužnjil on...
(A.B.)
klik
skozi raztrgane
oblake kaplja
vame,
te najbolj
pogrešam...
Na glas.
Potiho.
Navzven in navznoter.
Kriče.
Molče.
Do zadnjega vlakna te čutim.
Do zadnjih brežin
na obalah mrtvega hrepenenja.
Čas
ne osvobaja.
Kajti ni me zasužnjil on...
(A.B.)
klik
ponedeljek, avgust 27, 2007
Skoraj
V igri
ugašajoče luči
razpostavljam predse
šopek tvojih
zapuščenih stvari.
Kot osuli cvetovi
nemo venijo v
spominsko razkošje
dosanjanih dni.
V zibelko v sebi
polagam
objeme, dotike, poljube...
Za uspavanko hrepenenju
ponavljam
poglede, smehljaje, obljube...
Besede
brišem,
kot da jih ni bilo
in jih ni.
Begoten "zbogom" ,
navržen med vrati.
"Oprosti" kot največ,
kar zmogel si dati.
Že čisto pri molku
me "skoraj" spreleti.
Skoraj usoden.
Skoraj resničen.
Ta(k), ki rani
do krvi.
(A.B.)
klik
V igri
ugašajoče luči
razpostavljam predse
šopek tvojih
zapuščenih stvari.
Kot osuli cvetovi
nemo venijo v
spominsko razkošje
dosanjanih dni.
V zibelko v sebi
polagam
objeme, dotike, poljube...
Za uspavanko hrepenenju
ponavljam
poglede, smehljaje, obljube...
Besede
brišem,
kot da jih ni bilo
in jih ni.
Begoten "zbogom" ,
navržen med vrati.
"Oprosti" kot največ,
kar zmogel si dati.
Že čisto pri molku
me "skoraj" spreleti.
Skoraj usoden.
Skoraj resničen.
Ta(k), ki rani
do krvi.
(A.B.)
klik
sobota, avgust 25, 2007
Bolj star, bolj....
...nor?
Dogodki v mojem (in še čigavem) življenju preteklih mesecev so mi dali misliti, kaj se z nami dogaja, ko se staramo. Ali vsaj zorimo. Ko odraščamo v pravem pomenu besede in se približujemo tistemu sidrišču v sebi, za katerega vemo, da bo ostalo za zmeraj več ali manj nespremenjejo, ne glede na to, kaj nam bo življenje še prineslo.
Postajamo z leti boljši? Slabši? Zmeraj bližji nečemu, kar smo hoteli biti ali temu vedno bolj oddaljeni? Postajamo konformisti, če (ko) spremenimo sistem vrednot? In če jih ne spremenimo? (O)Postanemo infantilni? Nas povozi čas in smo nekega dne tarča posmeha tistim, ki so "odrasli" in si olajšali življenje z zavrnitivjo določenih - recimo - idealov?
Nedvomno se spreminjamo. Neopazno in počasi. V izjemnih situacijah tudi zelo hitro. Včasih nas izkušnje "pokvarijo". Ubijejo del nedolžnosti v nas. Nas ranijo in napravijo previdnejše, bolj nedostopne in nezaupljive, celo bolj zagrenjene in - cinične. V glavnem se to dogaja skoraj samodejno. Tako da se potem, čez čas, presenetimo, ko v kakšni situaciji odreagiramo povsem drugače kot bi pred leti. Zase vem, da postajam bolj - recimo temu - pragmatična. Zato se mi določenih zadev enostavno ne ljubi več početi. Debatirati o stvareh iz preteklosti, ki jih ni mogoče spremeniti. Opravičevati svoja prepričanja. Svoj nepopolni obstoj. Se prilagajati samo zato, da bo nekomu enostavneje ali zato, da bom bolj všečna. Zadrževati jezo/žalost zato, ker bi koga spravila v zadrego, če bi pokazala prava čustva. Mogoče je to slabost, ne vem. To, da kljub spremembam, izkušnjam, spoznanjem, razočaranjem in "i should have known better" situacijam ostajam neponarejena. Prvobitna. Lahko bi rekli naivna, ja.
Ker svet kljub vsemu želim videti in živeti enostavno. Še huje: verjamem, da je to možno. Tako živeti. Brez strahov, nerazčiščene krame preteklosti, brez sprenevedanja; brez dvomov, če sem na pravi poti. Sem, kjer sem. Ne vem, kje bom pristala, ampak uživam v potovanju (vsaj večino časa). :)
Ne vem, če smo s časom boljši ali slabši. Smo pa vsekakor bolj avtentični. Nobena izkušnja, ne dobra ne slaba, ni sama po sebi izgovor ali opravičilo, da smo to, kar smo. Krivo je prav vse, vključno z nami. Ker se na sleherno stvar, ki se nam zgodi, odzovemo tako, kot sami izberemo. Se iz nje naučimo, kar želimo. Oz. kar smo sposobni. In včasih šele čez čas (zakaj ga je zmeraj potrebno toliko, da si ustvarimo pravo sliko?) spoznamo, v čem je bila poanta.
...nor?
Dogodki v mojem (in še čigavem) življenju preteklih mesecev so mi dali misliti, kaj se z nami dogaja, ko se staramo. Ali vsaj zorimo. Ko odraščamo v pravem pomenu besede in se približujemo tistemu sidrišču v sebi, za katerega vemo, da bo ostalo za zmeraj več ali manj nespremenjejo, ne glede na to, kaj nam bo življenje še prineslo.
Postajamo z leti boljši? Slabši? Zmeraj bližji nečemu, kar smo hoteli biti ali temu vedno bolj oddaljeni? Postajamo konformisti, če (ko) spremenimo sistem vrednot? In če jih ne spremenimo? (O)Postanemo infantilni? Nas povozi čas in smo nekega dne tarča posmeha tistim, ki so "odrasli" in si olajšali življenje z zavrnitivjo določenih - recimo - idealov?
Nedvomno se spreminjamo. Neopazno in počasi. V izjemnih situacijah tudi zelo hitro. Včasih nas izkušnje "pokvarijo". Ubijejo del nedolžnosti v nas. Nas ranijo in napravijo previdnejše, bolj nedostopne in nezaupljive, celo bolj zagrenjene in - cinične. V glavnem se to dogaja skoraj samodejno. Tako da se potem, čez čas, presenetimo, ko v kakšni situaciji odreagiramo povsem drugače kot bi pred leti. Zase vem, da postajam bolj - recimo temu - pragmatična. Zato se mi določenih zadev enostavno ne ljubi več početi. Debatirati o stvareh iz preteklosti, ki jih ni mogoče spremeniti. Opravičevati svoja prepričanja. Svoj nepopolni obstoj. Se prilagajati samo zato, da bo nekomu enostavneje ali zato, da bom bolj všečna. Zadrževati jezo/žalost zato, ker bi koga spravila v zadrego, če bi pokazala prava čustva. Mogoče je to slabost, ne vem. To, da kljub spremembam, izkušnjam, spoznanjem, razočaranjem in "i should have known better" situacijam ostajam neponarejena. Prvobitna. Lahko bi rekli naivna, ja.
Ker svet kljub vsemu želim videti in živeti enostavno. Še huje: verjamem, da je to možno. Tako živeti. Brez strahov, nerazčiščene krame preteklosti, brez sprenevedanja; brez dvomov, če sem na pravi poti. Sem, kjer sem. Ne vem, kje bom pristala, ampak uživam v potovanju (vsaj večino časa). :)
Ne vem, če smo s časom boljši ali slabši. Smo pa vsekakor bolj avtentični. Nobena izkušnja, ne dobra ne slaba, ni sama po sebi izgovor ali opravičilo, da smo to, kar smo. Krivo je prav vse, vključno z nami. Ker se na sleherno stvar, ki se nam zgodi, odzovemo tako, kot sami izberemo. Se iz nje naučimo, kar želimo. Oz. kar smo sposobni. In včasih šele čez čas (zakaj ga je zmeraj potrebno toliko, da si ustvarimo pravo sliko?) spoznamo, v čem je bila poanta.
četrtek, avgust 23, 2007
Next best thing...
...ali dobra alternativa (dobremu) sexu je (dobra) hrana. Zato zadnje čase pač na veliko (dobro?) kuham. :)))
Piščančja prsa pod sirom; bučkine polpete in široki rezanci z gobovo omako.
ps: ne, splooooooh nimam preveč časa. In ne, niti slučajno se ne hvalim s svojimi kuharskimi podvigi. :))
...ali dobra alternativa (dobremu) sexu je (dobra) hrana. Zato zadnje čase pač na veliko (dobro?) kuham. :)))
Iz tega:
...je nastalo tole:
Piščančja prsa pod sirom; bučkine polpete in široki rezanci z gobovo omako.
ponedeljek, avgust 20, 2007
"Včasih ko pride res gnili dan....
...ko ti gre rahlo na jok,
ko se ti zdi, da je vse zaman,
da boš ostal praznih rok /.../"
....se lahko skriješ pod odejo in čakaš, da tak dan mine. Lahko se s kom zaviješ v šal za zaljubljene (iz Predinove pesmi so tudi verzi). Lahko pa se vržeš v kuhanje. In peko. In ustvariš za svoje ljube kakšno dobro zadevo. Recimo orehove palačinke (glej slikovni material). Zadnje čase opažam, da postajam sumljivo podobna Titi iz Kot voda za čokolado. :)
In ja, zadeva je zelo kalorična. Če se kdo slučajno sprašuje. A glede na moje nenamerno kopnenje v zadnjih mesecih je menda več kot priporočljivo, da kakšno kilo spravim nazaj, sicer obstaja nevarnost, da dokončno skopnim. :)
Kreacija s podpisom :)
...ko ti gre rahlo na jok,
ko se ti zdi, da je vse zaman,
da boš ostal praznih rok /.../"
....se lahko skriješ pod odejo in čakaš, da tak dan mine. Lahko se s kom zaviješ v šal za zaljubljene (iz Predinove pesmi so tudi verzi). Lahko pa se vržeš v kuhanje. In peko. In ustvariš za svoje ljube kakšno dobro zadevo. Recimo orehove palačinke (glej slikovni material). Zadnje čase opažam, da postajam sumljivo podobna Titi iz Kot voda za čokolado. :)
In ja, zadeva je zelo kalorična. Če se kdo slučajno sprašuje. A glede na moje nenamerno kopnenje v zadnjih mesecih je menda več kot priporočljivo, da kakšno kilo spravim nazaj, sicer obstaja nevarnost, da dokončno skopnim. :)
Kreacija s podpisom :) sobota, avgust 18, 2007
Kako vemo, da bo deževalo?
Ni potrebno gledati vremenske napovedi. Ne. Tudi ni potrebno poslušati te iste napovedi po radiu ali je prebrati v časopisu. Obstaja veliko lažja pot: samo mene je treba vprašati, kdaj sem oprala avto. Tako je; vsakič (ampak res vsakič!) ko ga oprerem, dežuje!Grrrrr!
Kar lahko pomeni le dvoje:
a) da bi bilo mogoče in zgolj pogojno pametno, če bi jaz poslušala vremensko napoved (a kaj, ko se tolikokrat zmotijo!)
b) da avta sploh ne perem več.
Hmmm....Težka dilema. :))
ps: včeraj zvečer sem v največjem nalivu združila svoji dve veeeeliki ljubezni: vožnjo po temi in vožnjo po dežju (beri: v največjem nalivu z bliskanjem, grmenjem, zalito cesto in vsem ostalim sranjem). Aja - pa s skoraj praznim tankom. Dokler mi je uspelo dejansko priti domov, sem imela živce stanjšane na mikromilimetrsko debelino, k čemur so še dodatno prispevali zelo slikoviti bliski, zaradi katerih je bil sredi teme nekajkrat za par sekund dan, tako so razsvetlili nebo. Še dobro, da me ni strah neviht (yeah, sem mislila, dokler ni včeraj nekaj zeeeeeelo zabliskalo nekje zeeeelo blizu ceste - udara nisem slišala, a glede na to, da je v avtu zamižalo vse, kar je na elektriko in da je crknil radio, si upam stavit, da je nekje zeeeelo blizu počilo). Pa naj še kdo reče, da so nevihte "v živo" romantične, kot so nekje iz varnega zavetja pod odejo na suhem in toplem. :)
Ni potrebno gledati vremenske napovedi. Ne. Tudi ni potrebno poslušati te iste napovedi po radiu ali je prebrati v časopisu. Obstaja veliko lažja pot: samo mene je treba vprašati, kdaj sem oprala avto. Tako je; vsakič (ampak res vsakič!) ko ga oprerem, dežuje!Grrrrr!
Kar lahko pomeni le dvoje:
a) da bi bilo mogoče in zgolj pogojno pametno, če bi jaz poslušala vremensko napoved (a kaj, ko se tolikokrat zmotijo!)
b) da avta sploh ne perem več.
Hmmm....Težka dilema. :))
ps: včeraj zvečer sem v največjem nalivu združila svoji dve veeeeliki ljubezni: vožnjo po temi in vožnjo po dežju (beri: v največjem nalivu z bliskanjem, grmenjem, zalito cesto in vsem ostalim sranjem). Aja - pa s skoraj praznim tankom. Dokler mi je uspelo dejansko priti domov, sem imela živce stanjšane na mikromilimetrsko debelino, k čemur so še dodatno prispevali zelo slikoviti bliski, zaradi katerih je bil sredi teme nekajkrat za par sekund dan, tako so razsvetlili nebo. Še dobro, da me ni strah neviht (yeah, sem mislila, dokler ni včeraj nekaj zeeeeeelo zabliskalo nekje zeeeelo blizu ceste - udara nisem slišala, a glede na to, da je v avtu zamižalo vse, kar je na elektriko in da je crknil radio, si upam stavit, da je nekje zeeeelo blizu počilo). Pa naj še kdo reče, da so nevihte "v živo" romantične, kot so nekje iz varnega zavetja pod odejo na suhem in toplem. :)
sreda, avgust 15, 2007
Dodatna oprema
Kdaj začne človek razmišljati o nabavi dodatne opreme? Ko skoraj povozi srno. S kolesom. :) Torej gre za nakup kolesarske dodatne opreme (beri: čelade). Dvomim sicer, da bi mi v primeru še bližnjega srečanja s sicer plaho (a očitno ne preveč brihtno) živalco kaj pomagala, mogoče pa vendarle. Ko človek določene dogodke gleda retreospektivno, se zdijo sicer sila zabavni (nič hudega sluteča jaz na biciklu; veter okoli ušes; prazna cesta; naenkrat nekaj zašumi med drevjem na desni; utrip poskoči in tik zatem na cesto skoči srna; katera od naju se je bolj ustrašila, prepuščam v presojo višjim instancam), a ideja o srni na bilanci v praksi ni tako zabavna kot zna biti v teoriji. Mogoče bi morala nabaviti še tisti "odganjalec divjadi", ki se dobi za na avto in spušča neke visokofrekvenčne zvoke, ki menda odganjajo divjad.
Vsekakor bom v prihodnje vozila malo počasneje - vsaj tam, kjer obstaja možnost naleta na srne. :)
Kdaj začne človek razmišljati o nabavi dodatne opreme? Ko skoraj povozi srno. S kolesom. :) Torej gre za nakup kolesarske dodatne opreme (beri: čelade). Dvomim sicer, da bi mi v primeru še bližnjega srečanja s sicer plaho (a očitno ne preveč brihtno) živalco kaj pomagala, mogoče pa vendarle. Ko človek določene dogodke gleda retreospektivno, se zdijo sicer sila zabavni (nič hudega sluteča jaz na biciklu; veter okoli ušes; prazna cesta; naenkrat nekaj zašumi med drevjem na desni; utrip poskoči in tik zatem na cesto skoči srna; katera od naju se je bolj ustrašila, prepuščam v presojo višjim instancam), a ideja o srni na bilanci v praksi ni tako zabavna kot zna biti v teoriji. Mogoče bi morala nabaviti še tisti "odganjalec divjadi", ki se dobi za na avto in spušča neke visokofrekvenčne zvoke, ki menda odganjajo divjad.
Vsekakor bom v prihodnje vozila malo počasneje - vsaj tam, kjer obstaja možnost naleta na srne. :)
Naročite se na:
Objave (Atom)