Moje Pohorje

Danes sem si končno vzela čas in preletela Večerov Bonbon (o polemiki neke druge priloge oz. uvodnika v njej se mi zdi škoda zgubljati besed, ker je zadeva enostavno pod mejo dobrega okusa). Seveda mi je takoj padel v oči prispevek z naslovom Pohorje. Pod prispevkom je podpisana J. Vidmar, gospa, ki je med svojih hribolazenjem še nisem srečala, čeprav se tudi sama največkrat zapodim proti vrhu prav po Čopovi progi.
Kakor koli - zelo poznane so mi težave z iskanjem ustrezne družbe. Nekdo nima časa, nekomu je enostavno preveč, nekomu spet se ne da, nekdo bi, ampak ....Skratka - nikogar ni, ki bi bil za akcijo. Sprva me je to motilo, potem ko sem nekaj časa vztrajno lazila tja gor in potem ko je bilo to vedno pogosteje, sem ugotovila, da nikogar ne potrebujem, da gre z mano. Še huje - nikogar več niti nočem. Tako kot sem včasih iskala priložnosti, da bi koga pregovorila, naj le gre z mano, si zdaj včasih izmislim kak izgovor, da lahko grem sama. To je postala nekakšna moja meditacija, popoln odklop od večine misli. Včasih grem proti vrhu skozi gozd, kar je neprimerljivo lepše kot po progi. In včasih razločno zaslišim tišino. Nežno vibriranje zraka ob vršanju smrek. Potok, ki oblizujoč vlažne kamne pada nekam v globel. Ptice, ki za kratek trenutek utihnejo, ko jih v zavetju prvih večernih senc zmoti nepričakovan vsiljivec. In včasih se potem v takšen z mirom in spokojnostjo prepojen trenutek vrine kak popolnoma neprimeren preblisk - namreč dejstvo, da sem konec koncev sama sredi gozda (to se namreč večkrat zgodi - da daleč naokoli ni žive duše) in se mi niti ne sanja, kaj bi naredila, če bi se pred/za mano pojavila takšna ali drugačna zverina ali druga neprilika. Letos so bili recimo na Pohorju aktualni medvedi. Seveda ne tako nizko, seveda ne blizu naselij in seveda jih ni bilo 10, ampak uboga medvedka z mladičem, ki je vzel žalosten konec. Vseeno je bilo to dovolj, da so me doma gledali, kot da grem lastnoročno lovit afriške leve, ko sem rekla, da grem na Pohorje. "Kaj; a kar sama?! Kaj pa medvedi?!" Prijateljica me je opozarjala, da to pač ni dobra ideja in da se nikoli ne ve, kje je lahko medved. Kjer koli je že bil - mene (in ostalih 100+nekaj vsakodnevnih obiskovalcev Pohorja) se je očitno raje izognil. Razen skrajno stimulativnega učinka na hitrost mojega gibanja navkreber ni bilo posledic pohorskega medvedjega sindroma. Podoben učinek imajo tudi druge moje zajčje misli, ko se sredi najgalsnejše tišine spomnim kakšnega prizora iz 500 let stare in sicer že zdavnaj pozabljene grozljivke, zaradi katere me mine vsa romantika in krepko stopi v prvi plan čustvo z manj prijetno konotacijo. :)
Najbolj divja, najbolj prvinska izkušnja v zvezi z (divjimi) živalmi se mi je tudi pripetila na Pohorju, a ne med običajnim sprehodom. Bilo je kakšnih 8 let nazaj, ko sva odšla z očetom nabirat gobe. Gobraski izleti so bili vedno prave ekspidicije, na katere smo se odpravljali zgodaj zjutraj, ko so se obrisi dneva komaj slutili nekje pod puhasto meglo in zmeraj smo se odpeljali zelo daleč. Nekje čisto zgoraj, precej visoko na Pohorju, kjer človeka objame vonj po mahu in smrekovih gozdovih, kjer ni žive (človeške) duše in kjer ima človek kar slabo vest, da moti gozdni mir, sva se odpravila vsak v svojo smer. Megle so se še vedno držale smrekovih vej, sonce je bilo drobcen svetel obet med raztrganinami jutranjega mraka in ozračje so polnili glasovi živali, predvsem ptic, nekje v daljavi pa so rukali jeleni. In potem sem ga zagledala; naenkrat je vstal iz tal slabih 10 metrov od mene. Prebudila sem ga v njegovi kotanji na ležišču iz iglic pod visoko smreko. Počasi je vstal (očitno se je zavedal, kdo je vsiljivec oz. vsiljivka), očitajoče obrnil težko glavo z rogovi proti meni in na megleni kulisi, skozi katero so kot drobceni srebrni prstki tipali sončni žarki, počasi ter pokončno-elegantno odšel nekam globoblje v gozd. Jelen. Pravi, veliki jelen. Srce mi je bilo kot noro in nekaj časa nisem vedela, ali naj bom prevzeta ali naj me bo strah. Smešno; kot negativ je ostal prizor jelena v jutranji megli odtisnjen nekje na mrežnici srca....

Kot najstnica sem včasih zvečer posedala na okenski polici ter zasanjano zrla na Pohorje. In sanjarila, sanjarila (dokler nisem nekoč telebnila z balkona, pa me to še vedno ni izučilo, heh)...... Zdelo se mi je prava prispodoba življenja. Ali pa se mi to zdi šele zdaj, ko se delam, da vem o življenju več, kot sem vedela tedaj.