My middle name ...

...is Mrs. Žulj. :) Potem ko sem končno dojela - kot največji amater, btw - , da res ni pametno odhajati na Pohorje v teniskah brez nogavic (krvavi žulji ob spustu - doma sem si jih dobesedno odlepila s copati vred, posledice pa so ostale, čeprav je od takrat že skoraj mesec) in potem ko sem ugotovila, da podobno pravilo velja tudi za krajše "ture" ter se sprijaznila, da je iz estetskih razlogov trenutno mogoče pametneje nositi kakšne bolj zaprte čevlje, sem dobila žulje še na drugih delih telesa. Na prstih. Ne na rokah, točno na prstih. Tri: palec, sredinec in prstanec imajo lepe mehurjaste dodatke. Največjega ima sredinec (če to ni ironija). :) Asociacije dovoljene. :) Vzrok pa sila prozaičen: od škarij za obrezovanje trte. Tako je; razširila sem spekter svojih razburljivih prostočasnih dejavnosti, ki so do sedaj vključevale dela, kot so obnovitvena in pleskarska dejavnost, podiranje (khm - starih stavb oz. njihovih delov), pomožna zidarska dela, vzdrževanje okolja (košnja&co) in še kaj bi se našlo. Na primer obrezovanje trte. Vedno bolj ko se - khm - staram (resnica boli), vedno bolj ugotavljam, koliko sem človek narave. Zemlje. Prsti in trav in kamenja in dreves. Kako zelo potrebujem stik z zemljo, z materijo, z vsem, kar me obdaja. Vedno raje delam stvari, v duhu katerih so me vzgajali in čeprav sem jih kot majhna vse prej kot ljubila, sem zdaj hvaležna staršem, da so me obogatili za to izkušnjo. Ob tem sem ravno včeraj med delom v vinogradu (mat'r, ima ta učiteljica napete počitnice!:)) razmišljala, kako dvorezen meč je vzgoja in vse, povezano z njo. Pri meni se je recimo določeno siljenje v delo obrestovalo v ; pri moji sestri je zbudilo odpor za vse življenje. Kar samo potrjuje dejstvo, da smo si res popolnoma različni in da enakega "recepta" vzgoje ni mogoče uporabljati niti pri otrocih iste družine.

Spet me je zaneslo v drugo smer, hotela pa sem se samo potožiti, kako sem uboga, ker imam žulje. Spet. :))