Še vedno ....

...sem tu. Prisluškujem. Opazujem. Pričakujem. Da se zgane kak šum ob tvojem imenu. Da se zatrese zrak ob tvojih korakih. A je vse tiho. Za zmeraj? Za zmeraj. Pustila sem času, da je napravil svoje. Prevlekel je tisto skelečo rano v prsih z debelo skorjo pozabe. Ali mogoče zgolj olajšanja. Prepustila sem se milosti ur, ki so tekle v prazno in niso vračale ničesar, razen praznega odmeva zapuščene ljubezni. Iskala sem te tam, kjer te ni bilo. Drobencljala sem po tvojih sledeh in kot v jutrišnji dan verjela, da se nekoč vendarle še srečava. Saj svet vendar ni neskončen! In vse poti se nekje stikajo. A po zakonu relativnosti se včasih celo kak dan izmuzne. In poti sekajo ovinke, ki se nikoli ne križajo. Potem pa...Naključij ni, a vendar je vse naše življenje eno samo naključje. Nič hudega sluteč sprehod v mesto. Topel veter v laseh. Tisti dolgo pogrešani občutek svobode v prsih. In nankrat te zagledam. Pet, mogoče šest korakov pred mano hodi tvoj hrbet. Tvoji koraki poplesujejo po tlakovani ulici pred teboj. Si to res ti? Ko obrneš glavo proti eni od izložb, vidim, da si čisto zares. Če bi malce pospešila korak, bi te zlahka dohitela. Mogoče bi se ti obraz razlezel v nasmeh. Mogoče bi se v očeh utrnila iskra. Mogoče...Ne; pozabljam, da bi se zazrla v tujca, s katerim ni nimava nič povedati. Upočasnim korak. Še čisto malo je do konca ulice, potem se bo razcepila na dvoje. Ni mi treba ugibati, pa vem, da ne bova šla po isti poti. Kot bi bilo celotno naključno srečanje simbol vsega, kar se je zgodilo: srečala sem te (majčkeno) prepozno ali prehitro, ostala za tabo in lahko le opazovala, kako odhajaš po drugi poti. In se ne oziraš. Tudi jaz se več ne. Ironično, pravzaprav, če človek pomisli, da je vsega kriv le slab občutek za čas: če bi se srečala malo prej, če bi stopila na tisto ulico malo prej, če bi se ti odpravil od doma nekoliko kasneje....Kdo ve.

Še vedno se svet vrti po istih tirnicah, kot se je včeraj, kot se je, preden sem vedela, da obstajaš, in kot se je v času, ko sem to pozabljala. Še vedno je nebo enako deviško modro in me spominja na tvoje oči. Še vedno čutim z vsemi čuti. Še vedno vidim prebujajoče se barve življenja. Sanjam v rumenem nedrju regratovih cvetov in z njihovimi lučkami zasejem svoje sanje na vse strani neba. In še vedno mi včasih, čisto nenapovedano, plane v srce nekaj kot čreda divjih konj sredi neskončne prerije - hrepenenje po tebi. Kakor strela z jasnega razkolje moje srce na nešteto drobnih delcev. In samo včasih nekje v meni tli občutek, da te ne bom nikoli pozabila. Prebolela, te izročila toku časa, da te odplavi daleč na neboleče obale črno-belih spominov; ti zaželela srečo, se ti nasmehnila v mislih - vse to že. Ampak - pozabila? Pozabila ne bom nikoli.
Ne zamerim ti. Da nisem bila dovolj. Počasi se odvajam to zameriti sebi. Počasi se navajm ozirati v ljudi, ne sprašujoč se, katera in kakšna neki je tista, ki je to bila. Zadostna in prava.
Še vedno so na nebu ostanki deževnih oblakov. Nakodrali so neskončno modrino in narisali nanjo bele proge, ki jih preskakujejo sončni žarki. Ptice neumorno navijajo svoje zaljubljene pesmi. Nekaj kot sladek mir diha vame izpod neba. In v meni se igrajo spomini ter se prebuja ljubezen. Še vedno.



Kaj je sploh življenje? Utvara.
Begotna senca in privid.
Saj vse življenje je le sen
in tudi sanje so zgolj sen.
(C. de la Barca)