četrtek, avgust 30, 2007


Ko nebo
skozi raztrgane
oblake kaplja
vame,
te najbolj
pogrešam...
Na glas.
Potiho.
Navzven in navznoter.
Kriče.
Molče.
Do zadnjega vlakna te čutim.
Do zadnjih brežin
na obalah mrtvega hrepenenja.
Čas
ne osvobaja.
Kajti ni me zasužnjil on...

(A.B.)

klik



3 komentarji:

bežeči norec pravi ...

Hmmm, vseeno pa čas spreminja vreme ;)

al1ka pravi ...

Še sreča. :)) Čeprav ga imam zelo rada (dež), preobilje njegove vodnate velikodušnosti ne deluje najboljše name.
Lp, Alenka
ps: kaj pa, če vreme spreminja čas? ;)

aleks pravi ...

kdo bo koga: vreme ali čas - zanimiva uganka ;)

občuteno, zelo.

vse dobro,
a.