Iz ene skrajnosti v drugo
Potem ko sem bila nekaj mesecev naravnost "naspidirana" od energije, ko nisem doma zdržala niti minute in sem svojemu skoraj 15-letnemu biciklu naredila precej dodatnih kilometrov ter sem spala komaj nekaj ur na noč, sem sedaj naenkrat čisto brez energije. Čisto. In popolnoma. Do skrajnosti. Lahko bi kar naprej spala, kar mi sploh ni podobno. Vse, kar bi morala narediti, kar nekam odlašam in se delam, da imam še za vse veeeeeliko časa. Je normalno, da je človek neprestano na smrt utrujen? Ne samo zaspan, ampak naravnost boleče/bolezensko utrujen, ko se že govorjenje zdi napor.... Rada bi se samo do sitega naspala.
Btw: ko sem nazadnje (enkrat lani) vzela Sanval - 1 tableto - sem doživela popoln black-out. Pa tisti dan nisem pila nič alkoholnega; enostavno se od zaužitja tablete do jutra ne spomnin popolnoma ničesar. Mogoče prav to potrebujem: en konkreten black-out in potem resetrianje s popolnoma praznim diskom. :)
3 komentarji:
to so pač ta "post-" whatever obdobja...
sam blackout imaš pa božanski ;)))
lepo se imej (aktivno ali počivajoče),
a.
Pri meni je že vse življenje eno samo "post"-something obdobje. Or so it seems.;) Sicer pa hvala. Sem nepopisno "crknjena", a še kar bluzim po netu (in svetu.)
Hvala za tvoj krasni blog in prispevke na njem. Večkrat se vračam k tvojim zapisom in si z njimi egoistično polnim dušo.
:)
Lp in vse dobro, Alenka
hvala... uffff... nerodn... grem hitr dol
(sej je tvoj tud super :)))
Objavite komentar