Bolj star, bolj....

...nor?
Dogodki v mojem (in še čigavem) življenju preteklih mesecev so mi dali misliti, kaj se z nami dogaja, ko se staramo. Ali vsaj zorimo. Ko odraščamo v pravem pomenu besede in se približujemo tistemu sidrišču v sebi, za katerega vemo, da bo ostalo za zmeraj več ali manj nespremenjejo, ne glede na to, kaj nam bo življenje še prineslo.

Postajamo z leti boljši? Slabši? Zmeraj bližji nečemu, kar smo hoteli biti ali temu vedno bolj oddaljeni? Postajamo konformisti, če (ko) spremenimo sistem vrednot? In če jih ne spremenimo? (O)Postanemo infantilni? Nas povozi čas in smo nekega dne tarča posmeha tistim, ki so "odrasli" in si olajšali življenje z zavrnitivjo določenih - recimo - idealov?

Nedvomno se spreminjamo. Neopazno in počasi. V izjemnih situacijah tudi zelo hitro. Včasih nas izkušnje "pokvarijo". Ubijejo del nedolžnosti v nas. Nas ranijo in napravijo previdnejše, bolj nedostopne in nezaupljive, celo bolj zagrenjene in - cinične. V glavnem se to dogaja skoraj samodejno. Tako da se potem, čez čas, presenetimo, ko v kakšni situaciji odreagiramo povsem drugače kot bi pred leti. Zase vem, da postajam bolj - recimo temu - pragmatična. Zato se mi določenih zadev enostavno ne ljubi več početi. Debatirati o stvareh iz preteklosti, ki jih ni mogoče spremeniti. Opravičevati svoja prepričanja. Svoj nepopolni obstoj. Se prilagajati samo zato, da bo nekomu enostavneje ali zato, da bom bolj všečna. Zadrževati jezo/žalost zato, ker bi koga spravila v zadrego, če bi pokazala prava čustva. Mogoče je to slabost, ne vem. To, da kljub spremembam, izkušnjam, spoznanjem, razočaranjem in "i should have known better" situacijam ostajam neponarejena. Prvobitna. Lahko bi rekli naivna, ja.

Ker svet kljub vsemu želim videti in živeti enostavno. Še huje: verjamem, da je to možno. Tako živeti. Brez strahov, nerazčiščene krame preteklosti, brez sprenevedanja; brez dvomov, če sem na pravi poti. Sem, kjer sem. Ne vem, kje bom pristala, ampak uživam v potovanju (vsaj večino časa). :)

Ne vem, če smo s časom boljši ali slabši. Smo pa vsekakor bolj avtentični. Nobena izkušnja, ne dobra ne slaba, ni sama po sebi izgovor ali opravičilo, da smo to, kar smo. Krivo je prav vse, vključno z nami. Ker se na sleherno stvar, ki se nam zgodi, odzovemo tako, kot sami izberemo. Se iz nje naučimo, kar želimo. Oz. kar smo sposobni. In včasih šele čez čas (zakaj ga je zmeraj potrebno toliko, da si ustvarimo pravo sliko?) spoznamo, v čem je bila poanta.