V svojem svetu

...živim zadnje dni. Nič ne pomaga samodiscipliniranje; znova se lovim sama s seboj po opustelih prostoranstvih svojega srca. Res sem podobna dežnim kapljicam, ki polzijo v notranjost zemlje - tudi jaz polznim nekam v notranjost same sebe in sploh ne čutim potrebe po stiku z ljudmi. Včasih moram stran od vseh, tudi od moje ljubezni. Včasih me ljudje enostavno utrujajo. Kot da vsak želi košček mene, jaz pa jim nimam več kaj dati. Takrat se navzven zaprem, pokrijem svoj obraz z neprodušno masko vljudnosti in se odklopim. Sploh ne slišim besed, ki se odbijajo od mojih ušes kot dež od okenske police. Lahko bi sikala in renčala in grizla, ker včasih potrebujem malo distance. Miru. Slednjega najbolj pogrešam, ker se je čudežno izgubil v vrvenju mojega in vseh drugih življenj, ki se z mojim prepletajo. Tisti dragoceni mir v meni, ki je (bil) sidrišče in zaradi katerega me prav nobena stvar pod soncem ni mogla spraviti s tira. In brez tega notranjega miru ga ne najdem nikjer drugje, ne glede na to, kako si ga želim. Kot da v meni igra peklenska godba na pihala in pod krvavo taktirko dirigira ritem dvomom, jezi, bolečini, obupu ...Eden z drugim se v meni oglašajo dvomi in jeza do same sebe. Zaradi vsega, kar sem. In še bolj zaradi vsega, kar nisem ...Pa sem mislila, da sem že presegla to točko ....