Časi in poglavja

Čas. Ta nevidni, igrivi, kruti deček, ki nas budi, polaga spat, nas združuje in ločuje, a nikoli ne pokaže svojega obraza. Zmeraj le našega, spremenjenega po lastnih zamislih. Ima nešteto obrazov, nešteto ritmov in strug, po katerih kroži. Kako hiter in izmuzljiv je, se spomnim običajno takrat, ko ga opazujem le še v njegov odhajajoč hrbet. Včasih stečem za njim in terjam od njega trenutek (več) zase, drugič pa se mi enostavno ne da. Pustim minutam, da narastejo v ure, uram, da nabreknejo v dneve in dnevom, da se razlezejo v tedne. In potem je naenkrat leto naokoli. Ali pa vsaj pol meseca od zadnjega zapisa na blog. Letos namerno nisem pisala nič o vrhuncih, presežkih, vzponih in padcih minulega leta. Niti o načrtih za prihajajoče. Ker me je prej omenjeni gospodič (čas) uspel podučiti, da so to nehvaležna opravila. Kar je že skril pod svoje nevidno ogrinjalo, je položeno na žrtvenik spominov. Kar skriva v desnem žepu, je presenečenje, ki pride ob (ne)pravem trenutku. Pustim se presenetiti.

Vsak čas piše svoja poglavja. O različnih minevanjih. Najbolj premočrtna so tista o minevanju dni in let. Kar presega empirijo, je običajno sivo območje, ki si ga vsakdo razlaga drugače, po svoje. In ga z lastnim neminevanjem tudi zapolni. Poglavje premolka na blogu je bilo tudi sicer obdobje premolka. Nobenih velikih svetlih misli o letu, ki prihaja. Še manj o tistem, ki je odšlo. Mogoče je prav ujetost v določenem trenutku minulega leta kriva, da moje misli in besede včasih enostavno presahnejo. Smešno, a včasih se čas izkaže za najmočnejšega šele takrat, ko se odmika. Dlje ko ostaja za nami, bolj nas bolijo nevidne roke, s katerimi nas objema in glasnejša je žalost, za katero smo verjeli, da je potihnila. Očetova smrt me še vedno spremlja. Zdi se mi, kot bi bilo včeraj. In dlje ko je od njegove smrti, bližji se mi zdi. Marsikaj mi postaja jasno šele zdaj in nekateri manjkajoči delčki iz mojega življenja končno dobivajo pravo obliko in mesto ....

Pravzaprav nisem imela namena pisati o času, ki je že mimo, ampak o tistem, ki šele prihaja. Ki je kot sladka obljuba novega dne po krasnem jutru. O času, ki je odprt kot otroška dlan, ki lovi sonce. O času življenja in porajanju le-tega. O čudežu, ki se imenuje otrok. Včeraj sem bila pri prijateljici, ki je ponosna mamica malega Vala. In vemo, da pričakuje Vesna. :)) In še dve prijateljici sta noseči. Če to ni eden (naj)lepših obetov prihodnosti, potem se vanje sploh ne splača verjeti. In v lepe obete prihodnosti človek mora verjeti, da ne spregleda poglavij v življenju, ko se čas nasmiha samo njemu.

V meni se igra otrok.
Slišim njegov glas.
Slišim smeh.
In jok in bolečino.
Poslušam
in drsim v njeno globočino.
Kot skala sem,
tiha in čuječa.
Neslišno stoječa ob oceanu časa.
Čakam,
da me prapok vesolja
napolni in razbije.
Da iz mene vzklije...

Nov dan.

A.B.

p.s.: drugič bo zadeva manj konfuzna, obljubim ... :)