Spremembe

Ob spremembah imam zelo mešane občutke. Od veselja in zavedanja, kako neizogibno potrebne so, ker se sicer stvari od silnega stanja pri miru sesedejo same vase, do odpora in upora ob toku sprememb, na katere nimam vpliva in ob katerih čutim samo nemoč nemega statista.

Včeraj sem si privoščila dan za dušo. Z mojim malim sončkom (nečakom) sva odšla na potep po pravljično zasneženem hribu nad mestom. Že od nekdaj so bili ti sprehodi samo moji. Čas, da sem očistila svoje misli nepotrebne navlake, da sem zadihala z oblaki nad seboj in se uglasila na utripanje zemlje. Tudi včeraj je bilo podobno. Čeprav je bilo malo snega in čeprav je ne več tako mali (bo res že star 9 let????!) sonček kar naprej klepetal in spraševal. Mir me je vseeno polnil. Ko sva prišla do vrha hriba, sem presenečena ostrmela nad podobo pod seboj. Večina travnikov v naši "grabi" je izginila pod velikimi in razkošnimi hišami, ki so se pojavile praktično čez noč. Skupaj z izginjanjem zemlje izginja duša tega kraja. Izginja mir in vezi med ljudmi. In ko sem tako razmišljala o tovrstnih spremembah, se nama je z Aleksom približal bradati gospod, ki živi nedaleč od nas. "A vi ste!" je vzkliknil po tem, ko me je prepoznal pod kapo. Beseda je dala besedo in presenečena sem ugotovila, da nisem edina, ki je čustveno prizadeta zaradi spremninjanja naše "grabe". Gospod, upokojen novinar, je na glas povedal to, kar sem sama premlevala ob opazovanju okolice: "Nič dobrega ne bo iz tega." Seveda za nas, "domorodce", ki smo bili med drugim navajeni tega, da so se lahko otroci (svoj čas tudi jaz) brezskrbno vozili s kolesom po cesti, se lovili in noreli, zdaj pa obstaja cela serija nevarnosti (recimo hormonsko prestrašeni mulci, ki po cesti dirkajo z avti/prirejenimi skuterji 80 in več na uro ter razni psi neznanih lastnikov, ki se veselo brez nadzora sprehajajo naokoli), zaradi katerih bodo lepo ostajali vsak za svojo ograjo. Za "mestne srajce" je nova lokacij pod Pohorjem odkritje Amerike. In tudi obnšajo se prav konkvistadorsko - seveda so izjeme, a žal sila redke. Že pozdravljanje je razkošje, ki si ga očitno ne morejo/želijo privoščiti. Po nekajminutnem pogovoru smo se poslovili in z neko čudno tesnobo sem se sprehodila mimo novih hiš nazaj domov.

Razumem, da je svet "čista dialektika". In da proti spremembam ne moremo nič. Sploh proti takim, ki niso odvisne od naše volje. A vendar jih ne maram. Ker dolgoročno ne prinašajo nič dobrega. In ker se ob njih počutim nekam zloslutno. Zanimivo ali pa zgolj smešno je, da sem o podobnih zadevah razmišljala že pred (uf!) 20 leti, ko sem bila še otrok. Kako bo nekega dne vse drugače. Kako bo narava terjala svoj davek. Pa so me takrat čudno gledali - češ, hipersenzibilen otrok. A očitno je bilo nekaj na tem.

Življenje lahko sprejmemo ali spremenimo. Če ga ne moremo sprejeti, ga spremenimo. In če ga ne moremo spremeniti, ga sprejmemo.