Tell it to my blody face!
Če me kaj na tem svetu jezi, so to ljudje, ki nimajo toliko jajc/jajčnikov, da bi ti v obraz povedali, kaj si mislijo o tebi. In potem ogovarjajo. Govorijo za hrbtom. Te prijazno pozdravijo, ko pa odneseš pete iz prostora, že brusijo jezik o tebi.
Nisem od včeraj in vem, da takšni ljudje živijo. So. Obstajajo, verjetno ne zavedaje se, kaj bi s svojo dvoličnostjo pravzaprav sploh radi dosegli. Ampak zmeraj znova pozabljam, da ne živijo samo abstraktno, pač pa tudi v moji neposredni bližini.
Hinavci in podrepniki. Ti so mi najljubši. Budno bdijo nad življenjem, delovanjem in nehanjem svojih bližnjih in komaj čakajo, da lahko o tem komu kaj povejo. Po možnosti komu njim in obrekovani osebi nadrejenemu. Ker potem to pomeni, da so pozorni na svoje kolege. (?) In seveda, da oni pa že niso takšni. Poleg tega, da so govorice in pripombe večinoma neosnovane in enostavno nesramne, se zgodi, da po nekem čudnem spletu okoliščin spet pridejo do ušes tistega, komur naj ne bi bile namenjene. "Čez 7 let se vse izve". Res je. Večno nič ne ostane skrito. Najbolj smešno mi je, ko mi kdo reče "Veš, jaz pa res ne maram, da mi kdo govori za hrbtom, tako kot to recimo počne Pepca. Veš, kaj mi je zadnjič rekla o Francki?" ..... Halo, a ni to potem povsem enako?!
Nenapisano pravilo je, da kdor ogovarja in kleveta druge pred tabo, počne enako s tabo pred kom drugim. Zato dobim kar ošpice na nevidnih delih anatomije, ko mi pristopi kdo, ki si želi olajšati tisti del svoje krhke dušice, nad katerim visi pojava iz-tega-ali-onega-razloga neznosnega/nesposobnega/nemogočega bitja. In potem ko povem, da res ne maram ogovarjanja, nekaterim še kar ne potegne, da to velja zmeraj. Da me torej ne zanima niti, kdo je "zatožil" mene ali kaj je o meni povedal.
Danes sem na konferenci tako opazovala svoje kolege. Tiste, za katere vem, da so me že "zaštihali odzadaj", čeprav mi na hodniku še vedno delijo nasmeške in se trudijo biti prijazni. Čeprav sploh ne vem, zakaj oz. čemu. Če ti nisem niti všeč, če me organsko ne prebavljaš, stay the hell away from me! Če se ne strinjaš z mojim načinom dela ali pristopom, povej. Odkrito. Ne pa da gre človek sodelavca "zatožit" k šefu/šefici, minuto pred tem pa je sam udrihal čezenj/čeznjo. Ironično pri tem je, da nadrejeni potem ne postavi stvari na svoje mesto, ampak še sam pristavi svoj piskerček. In še sam pove par cvetk, ki jih odsotni osebi seveda ni povedal. Itd., itd....
Res sem jezna. In kar je huje - razočarana. Ker svet in ljudi presojam po sebi. Po tem, da se nasmehnem komu, ki mi je res všeč in za tem ni skrivnih motivov. Da povem, kar mislim, ne da bi prej preračunala, ali bom od tega kaj imela. Da ne hodim na pot tistim, ki mi niso všeč in se tega niti ne trudim skriti. Predvsem pa zato, ker sem do sedaj imela občutek, da je kolegialnost v našem kolektivu nekako vrednota in da sprenevedanje ni ravno pravilo. I guess I was wrong.
3 komentarji:
Al1ka, šolske klopi so bile tudi moj dom nekdaj, ko sem še poučevala.
Razen študentov ali dijakov nisem imela pravih zaveznikov ne prijateljev med kolegi.
Le zakaj?
ker sem vedno hotela argumente, zakaj se ne strinjajo z načinom dela in javno povedala, da so hinavci tisti, ki opravljajo za tvojim hrbtom in šleve.
Da profesor, ki v učencu vzpodbuja nove načine mišljenja,ki mu razbija okostenela prepričanja, pol resnice, ki ne zahteva blesavih podatkov, ki jih prinese vsak priročnik, ampak gre v biostvo problematike v svojem delu, JE DOBER profesor,
Vsi ostali so zgolj učitelji piflarije.
In večina je takih, kretenov dobesedno, ki zgolj zatirajo dijake s svojimi nesposobnostmi biti učitelj in biti vzgojitelj.
Koliko šikaniranj sem dala jaz skozi, pa sem se na vse požvižgala.
Dijaki in njihovi starši so bili vedno moji največji prijatelji. Nikoli zbornica, še manj kakšni šefi.
In ponosna bodi, če te okosteneli profi ne marajo, važno je, da boš svojim dijakom dala tisto, kar jim bo v življenju največ koristilo in seveda samozavest in pokončno hrbtenico.
:)))
neikka
Poleg par zabavnih oslarij, ki sem jih uspel zagrešiti v šoli, so pravzaprav edino dobri učitelji in profesorji tisti, ki se jih danes še spominjam iz šole. Tistih poštenih, doslednih, zahtevnih in malo samosvojih.
Glede opravljanja vedno pravim, če bi se ljudje toliko brigali zase, kot se za druge, bi bil svet lepši, boljši, in vsak bi imel dovolj dela. Sem pa opazil še en fenomen, namreč, da dosti ljudi kar nekako misli, da so imuni pred strupenimi jeziki opravljivcev, ki pred njimi veselo opravljajo druge.
Sam opravljanja ne maram, in če mi kdo že po naključju kaj prinese na nos, tam tudi ostane. Drugače pa ponavadi povem, da me take stvari ne zanimajo. No ja, pač še en dokaz, da sem "čuden", a ne :))))).
@neikka: res je, kar praviš: človek se mora požvižgati na to, kar pravijo drugi in delati po svoji (zdravi) pameti, a za to mora najprej dobiti dovolj trdno kožo in se v določenih situacijah znati postaviti zase. Tega se še učim. Kot tudi tega, da dam učencem dobro popotnico za življenje - in tudi tega se je potrebno naučiti: biti dober pedagog. Verjamem, da mi bo vsaj delno uspelo, a če mi slučajno ne bo, upam tudi, da bom začutila, kdaj je pravi čas za umik.
@Ravno danes sem v zbornici spet poslušala "trače" in se po hitrem postopku pobrala od tam. Zato sem menda "važna", a bi mi bilo "čudna" celo ljubše. :)
Objavite komentar