Nekomu, nekoč

..biti vse. In potem spet nič.
Manj kot to.
Ime, ki ne prinaša odmeva.
Se ne dotakne srca.
Kaj je to, kar boli?

Izguba?
Ali zavest, da smo vsi - vendarle, nekoč, nekje –
spomin, ki bledi?

Nekoč, nekomu ...
biti vse.
Je preveč.
In boli.
Ker "nekoč" mine.
"Nekdo" odide.
In tebe spet ni ..

Danes me je nek pobegli in izgubljeni mail spomnil na to. Na ime, ki ti ga od nekod prinese veter, a ga ne znaš takoj povezati z osebo. Z doživetjem. Občutkom. Šele ko odgrneš plašč pozabe, ko spraskaš krasto s tiste komaj vidne praskice pod levim srčnim prekatom, se spomniš ... In res ne veš. Kaj je tisto, kar boli. Končnost vsega? Ali zgolj zavedanje, da se vse poti ne križajo zato, da bi dalje tekle kot ena cesta ....

Slika je sneta z neta, verzi pa iz spodnjega predala omare na mojem podstrešju.

V zagovor