Nasilje

Sem toleranten človek. Do vsega, razen do netolerance in - nasilja. V vseh oblikah in razsežnostih. Verjetno iz tega sledi, da ne maram grozljivk. Takih nasilnih. Grafično krvavih. Izjema je kak dobri stari Hitchcock ali absolutne fantazije, v katerih strašijo vampirji in volkodlaki ter duhci vseh sort. Ampak tele novodobne pacarije - adijo, pamet! V petek je bila na enem od naših programov grozljivka, ki si res zasluži to ime: Teksaški pokol z motorko. Kolikor sem prebrala, so film posneli po "resničnih dogodkih". Nisem ga gledala prav dolgo, ampak sem po hitrem postopku zadevo "skenslala" že na začetku prvega nasilnega prizora. Zakaj? Če gre za fikcijo, se mi vedno (ampak res vedno) poraja vprašanje: kaj se podi po glavi scenarista, ki se lahko domisli tako sprevrženih, ogabnih in nizkotnih načinov mučenja ter pohabljanja ljudi?!? Ali mora človek za to študirati ali na ta način sprošča svoje latentne morilske fantazije? In če je "based on a true story", v čem je poanta? V inspiraciji morebitnih psihopatov, ki potem želijo biti podobni likom iz filmov; ki iščejo pozornost in slavo na bolne načine? Ker didaktične/psihološke/moralne note v teh filmih pri najboljši volji ne zasledim. Tega res ne razumem. Grozljivk, ki polnijo blagajne s čim bolj verističnim prikazom mučenj in ubijanj s čim več krikov ter krvi. Kot ne razumem ljudi, ki si tovrstne filme (po možnosti z veseljem) ogledujejo. Na prste lahko preštejem filme tega žanra, ki sem jih gledala v zadnjem času in nasploh. V zadnjem času je bil takole "impresiven" recimo Žaga - že v uvodni prizor sem se tako vživela, da me je film odbil za dobra dva meseca, preden sem DVD-ju (na večinoma 2-kratni hitrosti predvajanja) vseeno dovolila, da mi je pokazal to zadevo. Ker sem hotela videti, kaj je tako "posebnega" na tem filmu. Če je kje kakšno bistvo, ki sem ga morda zaradi zgroženosti nad zgodbo filma spregledala. A ga ni. Vsaj zame ne. Samo čim več ubijanja, nasilja, krvi. Podobni občutki so me obhajali ob Hostlu, ki sem ga gledala samo do prihoda mladeničev v hotel, nato pa samo preskakovala prizore in živčna ter jezna čakala, da bo že konec.

Mogoče se samo preveč vživim v film. Mogoče ne razumem bistva žanra, ki ga ne znam dojemati na pravi način. A prepričana sem, da s produciranjem in trženjem tovrstnih filmov, ki jih gledajo v veliki meri najstniki, ne njim in ne sebi ne delamo nikakršne usluge. Ker je nasilja že tako preveč. In čeprav bo kdo trdil drugače, sem osebno prepričana, da nasilni in krvavi filmi ter spremljajoče računalniške igre v otrocih in najstnikih povečujejo agresijo, obenem pa jo prikazuejejo kot nekaj "kulsekga", malo "odštekanega", a še vedno sprejemljivega.

Nam je tega res treba v svetu, kjer so že povprečne dnevne novice zadostna grozljivka, če jih poslušaš/gledaš s kančkom empatije?