Če ...

Če bi danes bil zadnji dan mojega življenja, po čem bi si ga zapomnila?

Po gneči na cesti? Po nestrpnežu v trgovini na blagajni za mano? Po ženici, ki je nadvse goreče žugala veliki sliki enega mariborskih županskih kandtidatov? Po novi-stari položnici, ki me je zjutraj čakala med kupom reklam? Po opranem perilu, pospravljaju omare, kuhanju večerje? Po prahu, ki se je nabral po kotih stanovanja od prejšnjega petka?
Ali bi si ga zapomnila po zgodnjem jutranjem soncu; po slani v kotanji pred hišo, v kateri običajno počivajo srne? Po obisku mame? Po Tjaževem klicu (ker se spomni name)? Po prihodu domov, na toplo, kjer me zmeraj objame občutek domačnosti in pripadnosti?

Kaj vse v življenju jemljemo samoumevno? S čim vse zapravljamo svojo energijo in čas, ne zavedajoč se, da nič, prav nič ni samoumevno. Da je sleherni dan našega obstoja resnično darilo, toliko bolj dragoceno, ko smo zdravi in nam nič ne manjka. Ko nimamo pravih skrbi, razen vsakdanjega bolj ali manj po(ne)srečenega življenja. Da nam je razkošje tovrstne brezskrbnosti lahko v trenutku odvzeto. Brez pojasnil in brez razloga...

Moje misli so danes žalostno-vesele. Žalostne, ker odhaja K. na operacijo. Ker vem, da jo skrbi. Ker je nepravično (kdaj pa je bolezen sploh pravična?!?). Ker se slabe stvari vedno dogajajo dobrim ljudem in ni je stvari, ki bi jo človek lahko ukrenil proti temu. Ker se zato počutim tako prekleto nemočna. In ker se zavedam, da je veliko več kot kolegica. Je prijateljica, za katero me skrbi.
A sem tudi vesela. Bolje rečeno hvaležna. Za brezpotresno/pretresno življenje. Za zdravje. Za ljubezen. Za umirjenost, ki me včasih tako radodarno preplavi. Za zavedanje, da nič ni samoumevno in da je tako lepo živeti. Preprosto to: živeti. Dihati barve in občutke; čutiti sonce in veter in ljubezen in ljudi; slišati ptice in mozaik glasov in glasbo; videti ples listja v vetru, ratzrgane oblake na nebu in najslajše nasmehe na svetu; vpijati hlad in toplino in bližino. Veliko bližine...

Zato danes ena takšna nedeklarativna, neartikulirana in navznoter brezbesedna meditacija. Molitev na dnu srca. Za zahvalo. In za (za)upanje. Da bo vse v redu. Ker drugačne enostavno ne sme biti.