sreda, november 29, 2006
Biti lep je - ah, kako zelo! - naporno!
Ker me je mati narava obdarila s precejšnjo količino centimetrov v višino ter premosorazmerno skromno količino iste enote v širino, sem se že od nekdaj spogledovala z idejo manekenstva. A le spogledovala, ker v času, ko je bilo to aktualno (beri: ko sem bila mlada. Uf, to pomeni, da sem dejansko stara oz. celo prestara, da bi se z določenimi stvarmi še sploh lahko ukvarjala. Hmmm, zanimivo...), ni bilo ne objektivnih in ne subjektivnih pogojev, da bi se v to dejansko spustila. Za kar mi sicer nikoli ni bilo žal, da ne bo pomote. No, ko pa je prišla priložnost, da kaj naredim v tej smeri, se je tudi nisem ravno branila. Včeraj konkretno. Pa ni bil kak mega "event", ampak sem bila model pri mojstrskem frizerskem izpitu. Tako sem si privoščila nezaslišano predrznost - "špricala" sem pouk in služila kot displej ročnih, vizažističnih, frizerskih in še kakšnih spretnosti. Seveda z dovoljenjem višjih instanc, ne pa tudi nižjih (zgolj v centimetrih), saj so me te "nižje instance" (še vedno govorim o centimetrih) danes obvestile, da so me pogrešale. Moji učenci namreč, s čimer so mi čisto mimogrede polepšali dan. :)
Priprave na mojo nalogo (ker nastop to pač ni bil) so se začele že pred kakšnim mesecem. Iskanje primerne (večerne) obleke, primernih ličil, pomerjanje različnih frizur in - "gojenje" nohtov. Jep, s takimi rečmi se nekateri ukvarjamo. :)) Moji so bili namreč zmeraj krhki in lomljivi in v imenu lepote sem se odločila, da temu naredim konec. Po enomesečni temeljiti notranji in zunanji kuri so moji nohti zavidanja vredni (kar je res, je res:)). Tole z nohti ima poanto, brez skrbi. Ker so morali biti "percect", me je moja svakinja (kateri sem pozirala kot model) skoraj vsakodneno spraševala po njihovem napredku/stanju. Posledično mi je v imenu višjih ciljev prepovedala gospodinjsko udejstvovanje (na moje veeeeeeliko razočaranje :)). Posledična je bila tudi skrb, da si kakšnega nohta kje ne zlomim, ker potem svakinja ne bo imela modela. In prisežem, da si nikoli v življenju nisem predstavljala, da me bo kadar koli skrbel morebitni zlomljen noht. No, vse življenje se učimo. :)
Včeraj zjutraj sem se torej otovorjena z večerno obleko, ustreznimi čevlji in drugimi potrebščinami podala dogodivščinam naproti. Po več kot enournem čakanju, da sem prišla na vrsto ter potem več kot enourni "obdelavi" (ličenje, frizura in manikura) sem globoko v sebi začutila, da to definitivno ne bi bilo zame. Skoraj prepričana sem, da bi po najkrajšem času takšnega dela znorela. Da bi morala sedeti, ko bi me ličili, frizirali .... Ali da bi morala to v nulo obvaldati sama. Da bi služila zgolj in izključno kot dispelj takšnih/drugačnih spretnosti nekoga drugega ali da bi na tak način tržila sebe ter bila ob tem podvržena ocenjevanju različnih "strokovnjakov". Ne, hvala. Poleg tega, da bi morala paziti na težo (btw: na koncu sem pristala v večerni obleki, ki sem jo imela na sebi pred 10 leti - in mi je bila prav, kar pomeni, da sem še vedno taka, kot sem bila) in videz sploh. Pa to ne pomeni, da ga sedaj zanemarjam, le moj zaslužek in/ali počutje nista odvisna od njega. Kakor koli - po minulem mesecu testiranj frizur, oblek in ličil ter poziranj in potrpežljivega sedenja na modelarskem stolčku sem ugotovila, da tudi biti lep ni niti najmanj preprosto. In da te ljudje presenečeno gledajo, če se ob 12 dopoldne pojaviš v večerni obleki in z večerno pričesko na pijači v lokalu. :) A oboje se konec koncev splača, če nekdo zato doseže kak cilj. Od včeraj naprej imamo namreč v familiji frizersko mojstrico. Čestitke! :)
ps: slike so z neta in vsaka podobnost z resničnostjo je zgolj naključna. :)
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
3 komentarji:
Al1ka, zdaj daj pa še svojo manekensko fotko gor, da te vidimo in ti zaploskamo, hehe.
:)))
Mej se, lepota telesa z leti izginja, duše, nikoli.
naj nas ta misel tolaži lepe in grde, plemenite in manj plemenite.
Lepota telesa se z leti spreminja. Izginja čar mladosti, napetost kože in elastičnost telesa, a neka druga lepota ostaja. Ko pomislim na svojo babico, se mi je vedno zdela lepa. Podobno kot mama. Ob starejših se najbolj zavedam tega, da je vse zemeljsko in telesno minljivo in da svet ter ljudi na njem vrednostimo z nekimi čisto drugimi očmi. Vsaj jaz. Zato se z videzom ne obremenjujem, res pa je, da uživam v mladosti, ki me še vedno spremlja, čeprav bolj iz zdravstvenega kot estetskega vidika.
Na tem mestu pohvale za pesmi na tvojem blogu. Pogosto jih prebiram zvečer, ko se umirja dan in potem razmišljam o tvojih verzih. Lepo je brati bloge z globino. :)
ps: priznam, da nimam dovolj "jajc", da bi svojo sliko nalimala sem gor. Navsezadnje sem dovoljkrat videla mail z naslovom "why you should never publish your pics on the internet" :))
Al1ka, hvala ti.
Videla sem, da si me dala med svoje povezave, hvala.
Jaz sem popoln ignorant glede računačništva, kar znam, sem se naučila sama in bi te tudi uvrstila med prijatelje, a tega enostavno ne znam napraviti.
Imam pa veliko pesmi, če odkrijem tvoj email, ti povem za zbirko, ki jo lahko celo kupiš pri založbi vale-novak v Lj.
Imej se lepo in še kaj spesni.
Objavite komentar