Zakaj blog(anje)?

Tale pojav blogov je prav zanimiv. Tako, kot so zanimivi različni profili zapisov. Eni znanih, drugi neznanih ljudi. Očitno imamo eni in drugi potrebo, da se izrazimo. Da smo slišani, brani, komentirani. Opaženi. Da se razkrijemo. Bolj ali manj globoko, bolj ali manj intimno. Z večjo/manjšo/nikakršno željo, da debatiramo o družbi, aktualnih dogodkih, celo politiki, financah in kakršnih koli že pomembnih svetovnih vprašanjih. Ali pa ga (blog) zgolj izrabimo v psihoterapevtske in eksibicionistične namene in se preko nevidnih nitk, stkanih na relaciji moji prsti-tvoje oko začutimo bližje svetu in s tem bližje sebi. Zato so pravzaprav koristni. Ne samo zato, ker ljudje, ki jih pišemo, zraven urimo možgane in sposobnost razmišljanja; ker ne ždimo v nekih ponavljajočih se miselnih vzorcih in tistih koliko-že različnih besedah, ki jih povprečni uporabnik slov. jezika uporablja za vsakdanje sporazumevanje, ampak tudi zato, ker v kakšnem blogu začutimo, da nam je kdo podoben. Da prepoznamo misli nekoga, ki ga nismo srečali še nikdar v življenju, a nam je tako prekleto podoben. In to nas (verjetno) tolaži. Oz. pomirja. Ker nas spominja na to, da smo vsi samo ljudje. Kljub norostim, bolečinam, iskanjem, padanjem in vstajanjem, prepričanjem, (anti)vrednotam, globoko v sebi zvedeni na enak imenovalec: željo po ljubezni in strah pred neopazno minljivostjo. Vsi želimo kar najbolje izkoristiti čas svojega življenja. Življenje, ki se ne beleži, pa ne obstaja. Življenju, ki ne prenese (samo)refleksije, umanjka tisti drug del, ki bi ga naredil smiselnega. Izkušnje. Spoznanja. Doživetja. Drobci, ki padejo neopazno kot prašni delci nekam v globino vesolja, če jih ne ulovimo v svojo dlan in jih prelijemo na papir (računalnik).

Zato nas blogi tako hitro zasvojijo. Potegnejo vase in znova ter znova silijo k temu, da pišemo. Ker tako rovarimo po sebi (arheologi duše), se razlivamo preko svojih bregov in se venomer potapljamo v medmrežni čas, ki obstaja nekje izven včeraj-danes-jutri. Je zmeraj tu.