Odklop

Kaj naj človek počne drugega, ko se nam končno nasmehne poletje, ko vabijo trave in modro nebo, kot da se odklopi?
Prav to počenjam zadnje dneve. Nekje od četrtka, ko smo se od naših devetošolcev poslovili z valeto. Kje je že moja? Khm, skoraj 15 (!!!!!!!!!!) let nazaj. Ampak samo "skoraj". Kar je zelo pomenljiv podatek, ker še nisem v klubu 30 :). Valeta je bila prav prisrčna, od drugih podobnih se je razlikovala po tem, da je bila kar v šoli. In da so se naši učenci - ki so mimogrede RES nekaj posebnega, saj je bilo med njimi (50) kar 20 takih, ki so bili vseh 9 let odlični - spomnili prav vseh učiteljev. Res so bili pridni. In meni ljubi, ker so bili prvi, ki sem jih spremljala zadnja 3 leta - ne kot razredničarka, ampak "samo" kot učiteljica. No, pa stvar ne bi bila niti kaj posebej omembe vredna zame osebno (razen tega, da sem se v družbi teh napol odraslih dobro počutila in da mi bodo ostali v dobrem spominu), če ne bi moja bistra glavca in enako bistro telesce prav v četrtek prišla na idejo, da bo malce seksi oblečena. Starši bodo itak gledali svoje otroke, učenci sošolce in tako bom lahko seksi sama zase (kasneje za Bojča) in za svoje dobre počutje (nečimrnost, ime ti je ženska!). Yeah, right! Ni minilo pol ure, ko sem že veselo "maširala" proti odru, seveda pod budnim očesom staršev, učencev in kolegov. So what! Razen tega, da se moja samozavest odloči, da me bo zapustila ravno v kriznih trenutkih in se mi potem naenkrat zazdi, da vsi vidijo samo mene (kar pri 184 cm moje višine niti ni tako nemogoče :)). Kakor koli: a word of advice for me in the future: no sexy outfits za take priložnosti. :)

Včeraj in danes sta bila dneva za piknike. Včeraj Bojčev službeni piknik pod Pohorjem, danes domač, v čast sestrinemu rojstnemu dnevu in obisku Makedoncev (žlahta po svakovi strani).
Piknik prvič: vreme sprva več kot krasno (dobesedno "več", ker me je med posedanjem po travi prijetno pobarvalo in prebudilo moje še zadnje skrite pegice), idealno za spust s Pohorje-jet (priporočam!), adrenalinski trampolin, plezanje na steber poguma ... Potem pa nas je okoli 15.00 zalilo kot iz škafa. Dobesedno. Naju z Bojanom med spustom s Pohorja. Nad nama sivi brbrajoči, z zmolkim gmenjem oteženi oblaki, pred nama od vročine dehteča zemlja, nekje v daljavi Maribor kot zamegljena packa na porumeneli razlgednici. Vendar je bila ploha vsaj enako zabavna kot osvobajajoča in prijetna. Sicer me že dolgo ni tako spral dež, a prav to je bilo dobro, saj sem že pozabila, kako nežno znajo tople dežne kapljice poljubljati razgreto kožo ... Kakor koli - dež, ki naju je pregnal spod Pohorja, se je galantno izognil Lenartu, tako da sva se samo smejala, ko sva prišla domov, kjer ni bilo ne duha ne sluha o eni sami kaplji dežja. Do začetka nogometne tekme. Potem pa je bila nevihta. Prava, ne metaforična (pa sploh še nisem uporabila znanja iz svojega preteklega čarovniškega življenja :))

Sledila je dolga in vroča noč. V stilu knjige, ki je berem, naj napišem, da bralcev ne bom utrujala z opisi tega, kako sem prišla mokra izpod tuša, se zleknila ob vroče moško telo, ki me je čakalo, prepletla najine noge in roke in kmalu še najine ustnice, jezika in zadnje vlakno najinih teles ... Bilo je skratka vroče in iz več kot enega razloga se ni dalo spati. :)

Piknik drugič: v znemenju hitrga osvajanja osnov makedonščine. Sestrinima nečaku in nečakinju ni bilo jasno, kako da je njun stric ("čiča") edini Makedonec (poleg njih, seveda). Kako se lahko pogovarja z vsemi Nemakedonci? In sploh se jim je Slovenija zdela prava Amerika proti njihovi rodni Makedoniji, kjer je toliko zelenja skupaj težko (če ne nemogoče) najti. Sporščen razširjeno družisnki piknik, ki ga je zaokrožil skok do Celja, kjer sva nabavila novega fotiča. Krstila sva ga že, zdaj pa naju čaka kak foto-sesion. :)

In potem ... Večer. Odklop drugačne vrste. Zlitje z večernim mrakom, izvezenim z pordelim nebom na zahodu, obrobljenim z vonjem po svežem senu in obutim v zveneče odmeve čričkovih pesmi. Kakšno uro sem obsedela na balkonu in pustila, da me je polnil večer. Dokler se ni med raztrganimi oblaki utrnila prva zvezda, sama pa sem čutila, da sem polna čisto do roba. Polna miru. Spokojnosti. Preproste sreče. In hvaležnosti za nevidne, vsevedne, tople dlani, ki mi segajo v lase. Za prvo kapljo noči, ki je kapnila na mojo iztegnjeno nogo. Za preplet žabjih serenad, prhuta zapoznele vrane na begu v zavetje gozda, nabijanje čričkov in mukanje krav. Hrup je počasi popolnoma vsrkala noč. Kmetje so opravili živali, luči so pogasnile in iz zemlje je vstala tanka megla. Črički so še bolj zagodli, žabe so si imele še več povedati in avtomobilske luči, ki so prerezale temo, so me spomnile, da je pravzaprav že skoraj noč. Čas, da se odprem do konca in pustim, da vame kane še zadnja kaplja danes in da prestopim svoje bregove.
Kaplja ljubezni.