Kaj pa, če me razkrinkajo?!

Ko sem brala komentarje komentrjev na Aleksovem blogu, me je spet prešinil tisti znan občutek: "Kaj pa, če me razkrinkajo?!" Občutek, ki se je pojavil nekje daleč, daleč nazaj in me je začel drezati nekje v bližini srčne mišice vsakič, ko mi je kaj uspelo, še zlasti, če sem bila za to pohvaljena. Ko sem dobila v šoli 5, sem se včasih vprašala, če sem si jo res zaslužila. Ko sem v gimnaziji kasirala razne pohvale, sem se spraševala, kaj če je to le zato, ker pač ni nikogar boljšega in sem pač jaz "izbrana", ker nekdo mora biti. Ko smo dobili rezultate mature, sem še pol poletja živela v strahu, da ne pride z Zavoda/Ministrstva/sončne uprave obvestilo, da so se zmotili in sem v resnici pogrnila na celi črti. Ko sem začela delati izpite, sem imela podoben občutek: kaj če so se zmotili; kaj če bo nekdo lepega dne za mano na hodniku zaklical "Diletantka! Kaj sploh delaš tukaj?" Ko sem dobila štipendijo, sem spet mislila, da sem jo dobila po pomoti. Če sem dobila kak kompliment, sem se zanj z navidezno samozavestnim nasmeškom zahvalila, pri sebi pa si mislila: "Tako govoriš samo zato, ker me nisi videl(-a) v naravni jutranji "lepoti"." In še in še ...

Nikoli nisem zares verjela v svoje uspehe. V svoje sposobnosti. Saj ne, da se ne bi zares cenila (ali pač?). Tega sem se nekako mehansko naučila. Iz vseh prebranih knjig, izkušenj, doživetij. Ampak dvom je ostal. Prefrigano potuhnjen nekje v senci srca čaka na trenutek nepripravljenosti, da me spet napade. Kdo ga je zasejal in kdaj, se mi še sanja ne. Vem le, da ima globoke in trdovratne korenine, ki jih spodkopavam, izsekavam, stradam, skušam izruvati, a še kar vztrajajo.

Včasih se začutim tako uigrano s tem svojim življenjem, da se mi zdijo zgornji strahovi naravnost bedasto smešni. Spet drugič bi pa zlezla pod odejo (ali še bolje pod posteljo) in jim pusitla, da me iztisnejo kot zrelo pomarančno ter dokažejo svoj prav.

Danes ... Danes sem dovolj uigrana in drzna, da sem jih povabila na svetlo, te svoje strahove. Naj se izkažejo s svojo paleto kilavih mimogovorov in jalovih podtikanj v uho moje duše. Čas je, da se umaknejo in tam ob srcu napravijo prostor kateremu drugemu čustvu.