S&S VS. S

Očitno je nekaj na tem, da ima vsak trenutek pet ljudi na svetu enako idejo. Kar pomeni, da prav v tem hipu 5 meni podobnih dušic, raztresenih nekje po našem planetu, razmišlja o enaki stvari. O spopadu zgoraj omenjenih treh S-jev. Pri čemer je prva poved današnjega zapisa delček zadnjega S-ja. Namreč S-ja kot statistike. Za katero sem na faksu slišala dovtip, ki mi je ostal v spominu (škoda, da mi ni kaj bolj koristnega), namreč da je statistika kot bikini: kar je bistvenega skriva, kar je nebistvenega, pa odkriva. In kar mene uvršča v zgornji statistični vzorec ljudi z enakimi idejami, so moja razmišljanja o sanjah. Ker sem pač prebrala nek zapis na to temo (uvodnik v zadnji Bonobn) in si rekla "Šment, spet nekdo razmišlja o podonh rečeh kot jaz."
Na statistiko se ne spoznam najboljše. Oz. se sploh ne. Zato pa sem (samooklicani in večkrat potrjeni) ekspert za druga dva S-ja iz naslova. Namreč za S-anje in S-entiment. To, da se s tretjim iz naslova ne razumem najbolje, je po svoje povsem logično in celo nujno, saj govori proti prvima dvema.
Statistka npr. govori o tem, koliko parov se loči. Ali razide. Ali se sploh ne poroči, ne živi skupaj in podobno. Moj S&S-kompas se na to požvižga. Trmasto verjame(m), da lahko sanje in čustva v navezi premagajo statistiko realnega življenja. Podobno kot pri temi varanje/zvestoba. Statistika ni naklonjena mojim sanjam o zvestobi kot zavestni, prostovoljni in zato netežavni izbiri življenja. Statistično je zanimiv tudi čas in njegov (menda) destruktivni učinek na ljubezen oz. blažilni in zdravilni učinek iste substance na pozabljanje/celjenje ran. A nekatere stvari so izven domene časa. Ljubezni, ki ne minejo, in rane, ki se ne celijo. Oboje se času upira oz. živi neko lastno življenje mimo njega. Dokaz je moja ljubezen, ki je po skoraj desetletju močnejša kot kadarkoli prej in na drugi strani rane ter brazgotine iz otroštva, ki pod navidezno krasto prav lepo skleijo.
S kot sentimen torej. Sem čustvena oseba. Včasih še preveč. A se to ne manifestira kot metanje vaz v jezi, loputanje z vrati, burno razkazovanje nežnosti v javnosti ali neustavljivo, besno jokanje ob obisku žalosti. Le s svojimi čustvi sem si zelo blizu. Jih občutim in jih znam pokazati. Kar ni bila lahka lekcija. Vsa jih poznam, vsa občutim in vsa so moja - od jeze, žalosti, veselja, (ne)moči, ljubezni, strahu .... Znam jih torej čutiti. Jih pokazati in deliti. Celo zaslutiti v drugih. Znam jih tudi skriti in potlačiti. Ne znam pa jih potvarjati. Jih igrati takrat, ko jih ni. S seznama sem pred časom črtala čustvo, ki me je - ne da bi se tega prav zavedala - zastrupljalo. Sovraštvo. Nadomestila sem ga s sočutjem do ljudi, ki zagrenjeni in neizpolnjeni delajo slabo, ker nimajo poguma, volje ali znanja, da bi se spremenili. Včasih sem koga sovražila. Tako sočno, goreče in slikovito, da sem mu privoščila vse najslabše in še več od tega, ker je pač povzročal slabo. A le do trenutka, ko sem spoznala, da takšno ravnanje ljudi izhaja iz strahu, iz jeze in zagrenjenosti. Iz trenutka v njihovem življenju, ko so obrnili hrbet svojim sanjam in postali bodisi konformisti bodisi faliranci. Zato poleg čustev, ki dajejo sol in strast in sokove mojemu življenju, verjame tudi v sanje. V njihovo neizpodbitno, prvinsko moč, zaradi katere lahko dosežemo vse, dokler jim sledimo.

Sanjam velike in majhne in čisto drobcene sanje. In vse so mi ljube. Več kot to - so neprecenljive. Niso nek abstrakten, v meglice zavit pojem, ob katerem bi vzdihovala v od vetra prebičanih nočeh, ampak so moj kompas. Moji cilji. Motivacija, da se spopadem z vsakim dnem posebej. O čem sanjam? O tem, da bom vedno zvesta sama sebi. Da bom odkrita do sebe in drugih. Da se (slej ko prej) dobre in slabe stvari v življenju obrestujejo z enako mero, kot jih storimo. Sanjam, da bom čez xy-let še vedno enako zaljubljena v Bojča (in on vame) in da bom uspela izpolniti svoje življenjsko poslanstvo, najsi bo, kakršno koli že. Sanjam, da se bom nekega dne zbudila hvaležna, ker sem živela svoje življenje in ne nekega drugega. Sanjam o otrocih, ki bi bili pol mene, pol njega.

Sanjam o mirnem življejnju sredi nemirnega sveta. In sanjam o trdnem sidrišču znotraj same sebe, ki bo ostalo neomajno sredi vseh (ne)mogočih viharjev življenja.