Življenje

Eden od čudežev življenja je ta, da se vedno znova poraja. Da se ne ukloni, omaga, presahne. Da je z vsakim novim drobcenim bitjem nova dogodivščina in novo darilo. Nov upor minljivosti in majhnosti in - nesmiselnosti naših lastnih življenj.

Zadnje dneve me v svoj žametno črni objem ovija žalost. Kot da me šele zdaj zares pretresa spoznanje, da je resnično in dokončno mrtev. On, moj oče. On, ki sem se ga toliko časa v življenju bala. Za katerega bi naredila vse, da bi mi pokazal, da me ima rad. Ki sem ga imela rada, čeprav sem ga včasih od jeze, nemoči in prikrajšanosti preklinjala. On, ki je odšel s toliko neodgovorjenimi vprašanji in to takrat, ko se je začel prikazovati v drugačni luči. Ko se je začel spreminjati. On, ki ga pogrešam in včasih še pričakujem, da ga bom zagledala/zaslišala ob prihodu domov. Od ne vem kod vstajajo njegove podobe, kako leži sam v tisti sobi, tako prazen, tako oddaljen, obenem pa tako ranljiv, tako resnično nepotvarjen, tako prvinsko človeški. Zdaj se spominjam, da je zunaj sijalo sonce. In da so veje tik pred oknom poganjale zelene brstiče. In sem pomislila, kako ironično je življenje - na eni strani smrt, na drugi brstenje novega življenja. Čeprav je bilo že precej očitno, da odhaja, sem še kar samo sebe prepričevala, da se bo izvlekel. Da je to samo še ena stopnja v njegovi bolezni in da se bomo čez čas temu še smejali. In takrat me je prvič tako zares in globinsko pretreslo, da hočem otroka. Da hočem ustvariti in podariti življenje. Da hočem smrti in niču in minljivosti zadati šah-mat potezo. Jim dokazati, da nimajo in ne bodo imeli zadnje besede. Spomnila sem se, kako je bil vesel, ko je dobil prvega vnuka. In da mojih otrok ne bo nikoli videl. In nočem, da se od mene poslovi še mama, ne da bi jih videla. Ne vem, zakaj se je takrat v meni zganila ta želja. Mogoče je zadaj kakšna freudovska teorija, a najsi bo odgovor karšen že koli, takrat so se zganile otroške zibelke v meni, ki tečejo pod srci žensk, odkar obstaja svet. Včasih sem bila cinik in pragmatik in sem na materinstvo gledala skoraj omalovažujoče - češ, kaj pa je to takega. Imeti otroka - no big deal, za katerega moraš žrtvovati svojo svobodo, svoje udobje, razkošje odgovornosti zgolj zase. Očitno nisem bila pripravljena na to. In očitno me je srečanje s smrtjo opomnilo, kako minljiv smo. In da je vse dobro in smiselno, kar ostane po nas, skrito v naših otrocih. Da se tako kot drobcena kapljica prelijemo v reko življenja, ki teče skozi čas in prostor proti nikoli doseženemu cilju.

Ampak .... Če ne bi bilo kakega "ampak", bi lahko tale blog preskočila in preprosto počakala, da zapišem, da sem noseča. Tako pa tisti "ampak" pomeni dve oviri, ki stojita med skoraj nepopisno željo po otroku in njegovim stvarjenjem ter rojstvom. In obe sta objektivne narave, neodvisni od globine ali intenzitete moje želje. Upam samo, da mi jih bo uspelo čim prej odstraniti. Do takrat pa delim veselje s prijateljicami, ki imajo male sončke ali pa jih pričakujejo. Z njimi prisluškujem bitju srčka pod srcem in se veselim novega čudeža Življenja.