Zakaj sem, kdor sem, in ne kdo drug

Na mojem blogu so sicer le štirje linki tujih blogov, a dejansko jih vsaj občasno berem veliko več. Kaj morem - sem pač nenehno potrebna. Besed. Zgodb. Usod. Nevidnih paralel, zaradi katerih me ob kakem blogu zgrabi dvom, da ga ne piše kak moj alter ego - a nevarnosti verjetno ni, razen če sem izredno nadarjen shizofrenik. Poleg paralel me k blogom vleče navdušeno presenečenje, da je lahko nekdo tako drugačen od mene.

Moja pavšalna in niti slučajno strokovna ocena je, da nas tehnika oddaljuje (globokoumnost, ki sem se je domislila ob branju nekega bloga). Globalno gledano. Čeprav na kvaliteto (in kvantiteto) zares pomembnih odnosov ne vpliva. Vsaj ne bi smela. Telefonski klici ne nadomestijo živega pogovora. Elektronska pošta ne nadomesti objemov. SMS-si ne božajo tako nežno kot prave ustnice. In navigacijski sistemi ne poznajo bližnjic do najlepših razglednih točk. Vendar nas tehnika vseeno oddaljuje. Čas, ki ga tako smotrno in preudarno kreiramo, da bi nam kar najbolje služil, nas vedno hitreje (do)prehiteva. Zato nas tudi tisto, s čimer naj bi ta čas čim bolj ukrotili, lovi, namesto da bi nam služilo. In nas oddaljuje od tistega prvinskega, spontanega, krvavega v nas. Oddaljuje nas od nas samih, ki lahko v neskončnosti virtualne svobode zaživimo neko povsem durgačno, vznemirljivejše življenje. Ali pa je ravno obratno in nam zlasti vsi ti bolj ali manj novo nastali blogi omogočajo, da si prihajamo bliže? Da se z nohti in z blazinicami prstov dotaknemo lastnega srca? Nam nastavljajo ogledalo ali ponujajo masko več, za katero se lahko skrijemo?

Meni so ljubi iz zgoraj omenjenega preprostega razloga - ker živijo iz besed in z besedami. Ker se z njimi napajajo, dihajo, rastejo, razgaljajo, skrivajo, igrajo, razkazujejo, tolažijo in - ranijo. Če so besede prave, me posrkajo vase. Ne glede na to, ali se z njimi strinjam ali ne. Ne glede na to, ali pripovedujejo zgodbo ali izpovedujejo čustva. Prave pa so - ironično kot se že sliši, saj vendar govorimo o internetu! - tiste besede, ki zvenijo iskreno. Oz. prepričjivo. Con granum salis.

Moj blog se je začel kot (iz)zven nekega zamirajočega odmeva. Iz želje, da bi ga nekdo bral. Seveda Nekdo poseben. Predvsem on. Poseben s takratne perspektive, ko sem mislila (domišljava, kot sem bila), da sem bila tudi sama kaj posebnega. Potem je ta želja povsem ugasnila - sorazmerno s spoznanjem, da pač nisem bila nič posebnega in da je ta občutek pravzaprav recipročen. Vzniknila je želja, da bi ga bral kdor koli pač že. Da ne bi bil samo prgišče brezdomih besed, vrženih v veter internetne savane. Da bi skozi kak komentar začutila bližino več. Da bi izpraskala drobno praskico v zavesti neznanca, ki bi obvisel na kakšni moji misli. Trenutno je sogovornik več. Retorta čustev, misli in včasih dogodkov. In odkar sem našla domovinsko pravico v vsaki od celic in por svojega telesa, me misel, ali ga sploh kdo bere, ne preganja in muči več. Kot me ne muči nekoč vztrajno vrtajoče vprašanje, če so moje misli sploh omembe vredne. Če jih kdo opazi. Mogoče jih, mogoče pa tudi ne. In oboje je OK. Mogoče ... Ne - zagotovo sem zdrsnila v čas, ko sem nehala bezljati naokrog in se truditi, da bi bila izboljšana verzija nekoga drugega, zanimivejšega, pametnejšega, pomembnejšega in sploh v vseh ozirih boljšega. Sicer sem dolgo in vztrajno deklamirala, da sem zadovoljna s tem, kar sem, ampak šele zadnje čase v to zares verjamem.