Stekleni zvon

Naslov ni zgolj naključna aluzija na istoimensko knjigo, ampak odraža moje počutje zadnjih 10 dni. Ki je podobno tistemu v omenjeni knjigi. S to razliko, da sama (najverjetneje) pač ne bom napisala odmevne knjige in se 14 dni po izidu ubila. Počutje pa je precej identično. Kot bi ždela pod steklenim zvonom, zunaj njega bi pa pred mojimi očmi življenje mirno in neskaljeno teklo dalje. Jasno, da teče dalje. Jasno, da svet ne pade s tečajev ne zaradi msrti, ne ljubezni, ne rojstva, sploh zaradi ničesar dobrega ne slabega. A vseeno se tirnice našega mini univerzuma ob določenih situacijah malo premaknejo. Čeprav tiste zunaj ostajajo iste. Kar je vsaj toliko pomirjujoče, kot je strašljivo. Pomirjujoče, ker se človek zave, da je delček neskončnega mozaika zmeraj drugačnih, vedno ponavljajočih se permutacij življenja. In strašljivo iz prav enakega vzroka - zavesti, kako neverjetno blizu in podobni smo si. In kako neizbežno gremo proti istemu koncu. Presenetilo me je, ko sem prišla nazaj v službo in je bilo - kdo bi si mislil! - vse po starem. Vožnja v službo je bila enaka, nebo in veter in sonce in vsi ostali (ne)vremenski pojavi prav tako. Ljudje so bili kot običajno pač so. In podzavestno sem tudi jaz - enako kot pač doslej - razmišljala o tem, da grem po službi v bolnico na obisk k očetu. In v tem je (bila) bistvena razlika. Da teh obiskov ni več. Včasih me še tako mimogrede prešine nekje v notranjem žepu spomina njegova podoba na bolniški postelji. Nebogljenega. Samega. In spet se zalotim, da razmišljam o tem, kako upam, da ga ni bilo strah umreti. Da se ni mučil. Upanje, da je samo mirno zaspal ...

Sicer je življenje samo po sebi poskrbelo, da nimam preveč časa za žalovanje. Kar je mogoče dobro ali pa tudi ne. Teta je torej napisala tako "lepo" osmrtnico, a smo se s sestro in z mamo odločile, da se ne bomo spuščale na njen nivo in bomo to enostavno prezrle. Čeprav me osebno to blazno prizadene. In me jezi. Hinavščina par excelence. A škoda besed in energije za to.

Apropos škoda energije - včeraj preživela zanimiv in nadvse "ustvarjalen" dan na popravljanju NPZ-ja (nacionlani preizkus znanja). Kar je absurd. Smiselnost tega preverjanja, ki ničemur ne služi. Uradno. Zapravljanje državnega denarja za oranizacijo in izvedbo. Čeprav - delež učiteljev je zanimiv. Recimo. Ker to sodi v našo delovno obvezo. Kar seveda pomeni, da ni (posebej) plačano. Kar spet priprelje do nečesa drugega - da učitelji s svojimi obvezami niti slučajno nismo izenačeni. Geografom in zgodovinarjem in še komu se ni treba s temi rečmi ukvarjati. Mogoče se jim kdaj v prihodnjih letih sicer bo, če bo njihov predmet slučajno izbran, a nam - slavistom - to ne uide prav nobeno leto. Je to fer? Itak, da ni, a pritožb na sončni upravi ne sprejemajo, gospod Zver pa itak posluša samo neke svoje svetovalce - zakaj bi se pa utrujal s pripombami in predlogi učiteljev?

Back to normal, I guess. Normal being nadomeščanje (kar je moja naaaaaaaaajvečja ljubezen), že omenenjo popravljanje NPZ-ja (samo za ilustracijo: vsak učitelj je moral popraviti določen sklop nalog na 113 polah; mogoče ne zveni dosti, a pri tvorbnih nalogah je zbranost in objektivnost pri 113 nalogah in po 7 urah skoncentriranost vse prej kot mačji kašelj), mašenje lukenj v urniku, govorilne ure, priprava šolskega glasila, gledališke predstave in še bi se kaj našlo.