Jing-jang ali zakaj je vsaka stvar za nekaj dobra

Danes je (bil) eden tistih dni, ki so značilni za obdobje, ko stvari pridejo za tabo. Ko se ti neslišno pritihotapijo za hrbet in nežno šepnejo "Bu! Si me že pozabila?" Nekako tako je z mojo žalostjo ob smrti očeta. V času vseh pogreb spremljajočih obveznosti nisem imela veliko priložnosti za žalost. Potem sem se hitro in intenzivno vrgla v delo, da bi se zamotila z drugimi rečmi in ne preveč mislila smrt. Danes pa mi je šlo kar na jok. Mogoče zato, ker je tak lep dan. In ob lepih dnevih je vedno nekaj počel okoli hiše. Kosil. Skrbel za rože. Opazoval ptice v valilnicah, ki jih je obesil na drevesa. In kup reči, ki so za zdravega človeka samoumevne. Zjutraj pa sem ga navsezgodaj obiskala na pokopališču. Pokopališča so mi bila od nekdaj všeč. Ne tista tik ob cesti, ne ob gneči zapovedanih praznikov, ampak takšna bolj odmaknjena in osamela. Prostor miru. Počitka. Lebdenja duš. Ali zgolj spominjanja na nekoga, ki ga ni, a vendar je. Še blizu, še prisoten, še živ. Dobravsko pokopališče mi je še posebej všeč. Tam res diha mir. In odgovarja veter. Vso tisto zelenje, ptice in drevesa - vse to deluje enostavno spokojno. Prav to sem začutila tam - spokojnost. In če je možno, da je komu lahko všeč, da je nekje pokopan, bo meni definitivno všeč, če (ko) bom pokopana tam.

In kako sta lahko bolezen in smrt nekaj dobrega?

Očetova bolezen je bila na nek čuden, morbidno-ironičen način tudi darilo. Darilo, ker je (mogoče prvič v življenju) začel drugače gledati na svojo družino. Darilo, ker mu je obrusila robove in ga naučila, da ni nič sramotnega jokati, prositi za pomoč, se pogovarjati o sebi in čustvih ter objeti svoje otroke. In tega je naučila tudi mene, le v obratni smeri. Tvegati in mu pustiti blizu. Ga sprejeti z vsemi njegovimi napakami. Mu pomagati. Oprostiti njemu in sebi, da ni izpolnil pričakovane vloge očeta. Sprejeti njegovo starševsko ljubezen in ga samo objeti. Žalostno je le, da je to darilo prišlo prepozno, da bi lahko v njem uživali. Bom pa vedno hvaležna za to, da sem spoznala njegovo drugo plat.


ps: očitno so dogodki minulih 3 mesecev obrusili tudi moje robove, zato nikakor ne spravim skupaj ničesar pametnega. Težke in čudne misli se prekopicavajo v moji glavi in ostajajo na bolj ali manj varni oddaljeni bližini mojega srca. Nekje, v nekem njegovem neimenovanem in nedosegljivem prekatu pa gnezdi žalost. Čaka(m), da se pod njena krila ujame veter in jo odnese nekam pod nebo ...