Vozi me vlak v daljave .....

...daleč tja v širni svet ...:)) No, ja - ne bo vlak, ampak bus. In tudi ne bo v kakšne blazne širjave, ampak na različne konce Slovenije, saj imajo naši učenci zaključne ekskurzije. Sama sem v skupini, ki gre v Logarsko dolino. Super, zakon! Tega sem se res veselila. Potem pa ...Ja, potem pa - naj samo kdo reče, da Murphy nekje prav zadovoljno ne živi in se redi sam na račun tega, da nas zaj**be, prasec! Namreč - kolegica, ki naj bi šla z mano (oz. jaz z njo, kot spremljevalka), zaradi višje sile ne more zraven. Bolniška in te zadeve. Tako se bom jutri naokoli vozakala v spremstvu - kako naj to napišem lepo in vljudno? Ne da se! - šolskega fosila (beri: kolegice, ki bi reeeeeeeeeeeeeees že zdavnaj morala v penzijo), šolske bojazljivke (beri: kolegice, ki se še lastne sence boji) in šolskega molčečneža (beri: kolega, ki te vpraša, kako kaj in te potem nepremično in brez besed še kakšne tri minute opazuje, po tem ko si mu že odgovoril). Če tole zveni kot ogovarjanje, se posipam s pepelom, a kar je res, je res. Kar ne pomeni, da omenjeni kolegi nimajo pozitivnih lastnosti - nedvomno jih imajo in zasebno so čisto OK, a kaj naj se človek z njimi pogovarja ves ljubi dan?!? A sploh nisem hotela o tem, s kom grem in kako se bom (zato) imela. Čeprav bom pogrešala Klaro - na zadnji ekskurizji sva se imeli svetovno, poskrbeli pa sva še za to, da je imel gospod šofer avtobusa (vsaj) mokre sanje. :) A o tem kdaj drugič. :)

Ekskurzija, torej. In to v Logarsko! Vedno sem imela rada "zaključne izlete". Tisti prijetni rajzefiber, vonj po dogodivščinah, ki tako sladko draži nosnice. Sendviči v foliji. Sokovi. Sladkarije, ki so bile najboljše na svetu, ko si jih delil s prijatelji. In potem tisti posebni občutek, da se bo nekaj zgodilo. Da bomo nekam šli, nekaj videli; da ne bo pouka in bodo še učitelji čist ljudem podobna bitja. Najbolj sem si zapomnila izleta v 7. in 8. razredu OŠ. V 7. smo šli za 2 dneva (frajerji!) na Pohorje. Peš do Peska - skoraj smo se izgubili v megli in noge so nas hudo booooooleeeeele. Na Pesku smo "prespali" . Čudno - za norije nismo bili nikoli preutrujeni - niti po 9 urah hoje. Še zdaj se spomnim, kako smo skakali po dvonadstropnih posteljah in nadvse "diskretno" dirkali po hodniku skozi vrata, ki so neusmiljeno škripala - če zdaj pomislim, je čist možno, da je bilo to namerno, saj so tako "tršice" lahko spremljale naše gibanje. Drug dan smo imeli organizirano ježo konj (kdor si je upal in jaz seveda sem si, kar je sprožilo svojevrstne reakcije pri mojih sošolcih). A najbolj bistveno je bilo nekaj povsem drugega - sprehod z mojo takratno veeeeeeliko ljubeznijo od razlgednega stolpa na Rogli nazaj do Peska. Definitivno takratni vrhunec mojega življenja. Sonce je sijalo (čist zares) in metalo sence skozi visoke smrekove vrhove. Ptice so pele, cvetje ob poti je cvetelo v vsej svoji ipično modrikasto-rdeči vznesenosti, midva pa sva se (sama!!!) lepo počasi sprehajala. Ne vem, kdaj sem se sicer "odljubila", ampak tega sprehoda pa se še spomnim.
Zaključni v osmem ni bil tako zanimiv - bili smo v Benetkah in Gardalandu, kjer smo se sicer imeli super, a sprehoda z mojo (takrat že drugo) ljubeznijo ni bilo vmes.

Jutri se mi obeta drugačne vrste ekskurzije. V drugačni vlogi, kjer bodo sprehodi in ukradeni pogledi komu drugemu ostali v spominu. Sama pa upam, da bo zdržalo vreme, da ne bomo imeli sitnega šoferja, da bo šlo vse po urniku in da bo otrokom všeč ter zanimivo.