Rovte

Pred slabima dvema letoma sem se preselila v rovte. Lokacija: in the middle of nowhere. Pravzaprav blizu Lenarta. Kar niti ni tako daleč od Maribora. A moja prva reakcija, ko sem pred - khm! - skoraj 10 leti prvič prišla sem, je bila: v te rovte pač ne grem! Nikjer nobene trgovine, avtobus vozi skoraj glede na letne čase (OK, pretiravam, ampak res zeeeeelo redko), sosedje raztreseni na vse vetrove, ko pogledaš skozi okno pa sami travniki in polja. In center vasi je res kot ubežnik iz kakšne Kersnikove/ Tavčarjeve vaške slike: gostilna, pošta, cerkev, šola, kmetijska zadruga in trgovina. V Pekrah pa vse na dosegu roke: Maribor itak pred nosom, trgovine blizu, gledališče blizu, knjižnica blizu, Pohorska kavarna blizu, najboljši prijateljici še bliže .... Imela sem strašne pomisleke in dvome, da bi lahko tukaj, kjer sem zdaj, sproščeno in srečno živela. Kaj pa, če bo treba npr. nenapovedano v trgovino? In nič več ne bo "skokov" do PP-ja. In kofetkanja v Mb-ju s kolegi. Smrk! Obtičala bom sredi ničesar, "pravo" življenje v "pravem" okolju pa me bo čisto izključilo in sčasoma pozabilo.


In potem .....

In potem se zgodba (seveda) začne preobračati. Počasi, a vztrajno. Ker sem se v teh rovtah zares dobro in vedno boljše počutila. Ker sem se našla tudi v teh travah in gozdovih tukaj, čeprav niso pohorski. Ker sem spoznala, da ne bližine sosedov ne trgovin ne lokalov prav nič ne pogrešam. Ker sem - tudi skozi delo tukaj - začutila, da sem tukaj lahko doma. Ne pogrešam stvari, za katere me je skrbelo, da jih bom. Nihče od ljudi, ki so mi dragi, me zaradi oddaljenosti/odmaknjenosti ni pozabil. Nič manj ni "kofetkanja", obiskovanja knjižnic, gledališča .... Ne pogrešam hrupa in utripa urbanega naselja. Pač pa sem zelo vzljubila ta konec. Še vedno mu sicer rečem rovte, a ima izključno ljubkovalni pomen. In vsakič, ko zavijem z glavne ceste Mb-Lenart proti Jurovskemu Dolu, si kar oddahnem. Da grem domov. Kjer kraljujejo tišina, zelenilo, ptice, divje (in malo manj divje) živalce in občutek svobode. Resda tudi v Pekrah ni bilo (pre)blizu nobenega soseda in do pred nekaj leti, ko se je začela na našem koncu intenzivna gradnja, smo lahko okoli hiše tudi tam skakali nagi. Sicer se ne spomnim, da kadar koli bi, ampak OK - možnost je obstajala. :) Kot obstaja tudi zdaj, ko so vsi sosedje na enako "varni" razdalji. Edini minus(ek) te lokacije (in sploh vsake lokacije na podeželju) je, da se nekajkrat letno polja in travniki zalivajo z gnojnico. Takrat RES ni fajn! Ampak sprejemem tud ta minus - navsezadnje se zadeva ne dogaja vsak dan in v primerjavi z izpušnimi plini, ki bi jih inhalirala kje v mestu, je to še vedno boljša izbira.

Sem definitivno in v celoti človek narave. Zato tudi podeželja. Zemlje. Rada zagrebem vanjo svoje dlani, jo potipam po njeni topli maternici in potem opazujem, kaj bo iz nje vzklilo. Rada se izgbubim sredi travnikov in se pustim zapeljati soncu v sanjave objeme drevesnih senc ...

ps: še anekdota o rovtah: eden naših učencev je v svojem govornem nastopu omenil, da so se pred nekaj leti preselili v "majhno, zakotno vasico". Hmmmm - moram izpisati, kje je doma? :))))