Meditacija s ceste


Rada potujem. In rada (se) vozim. Ne sicer takrat, ko na vsakem ovinku nekaj delajo (kar je v naši ljubi deželici skoraj bolj pravilo kot izjema), niti takrat ko se pred mano v upočasnjenem posnetku še bolj upočasnjene vožnje vozi prestrašen nedeljski voznik ali takrat ko sem v avtu samo zaradi tekanja od enega opravka do drugega ali če sem (slučajno, seveda) pozna, v vsakem semaforju pa gori rdeča. Sicer pa naravnost obožujem trenutek, ko sedem v avto, zaloputnem z vrati in speljem po cesti, ki se pred menoj razpira kot spogledljiva ljubica neštetih presenečenj. Odhajanje na pot je skoraj ritual. Pričakovanje neznanega. Iskanje novega. Odprtost možnega in mogočega. Širjava in svoboda razmišljanja. Hitrost menjavanja misli.
Večkrat cesta postane moj tempelj, moja meditacija. Prazna cesta, umirajoče sonce v vzvratnem ogledalu, reka z veslači in racami na desni, hiše in gozdovi na levi. In vse daleč zadaj. Nekje najdlje zadaj čas. Ki ne teče proti izlivu, ampak kroži. Misli, ki prav tako krožijo. Plešejo v počasnem/pošastnem plesu s svojimi minulimi in prihodnjimi dvojčicami. In skozi nevidno rešeto presejajo zrna pozabe in spomina. Kot v kristalni retorti ostajajo nekje v meandrih spomina kristalčki ubežnih misli. O spremembah, ki prihajajo. O ljubeznih in ljudeh, ki odhajajo. O usedlinah, ki ostajajo. Nekje na dnu srca kot na dnu reke ostanejo tudi najbolj drobni kamenčki, čeprav čeznje divja neurje. In ostaja nek kamenček na dnu srca, kot kamenček v lepem čevlju: čevelj občudujejo vsi, kamenčka pa ne vidi nihče. Jajca; sploh nisem hotela napisati ničesar tako poetičnega in patetičnega! Ali pač. Kaj pametnega, potegnjenega iz globin moje duše. Kaj takega, kar se dotakne nekoga na drugi strani zaslona. Nekoga, ki je varen v zavetju vsemogočne ikone "close" in lahko v vsakem trenuku izklopi besede, ki so le permutacija nekih drugih besed. Ponovitev enakega. Zmeraj že doživetaga. Kajti konec koncev so vse naše zgodbe, najsi se zdijo še tako ekskluzivne, že videne, že doživete, že izpolnjene. Le da so sedaj naše. Vse se spreminja, a vse ostaja enako. Celo isto. In se ne spreminja. Določeni ljudje se ne. Določene poteze njihovih značajev. Enostavno se ne spremenijo. Samo postarajo se. Ljudje namreč, ne spremembe. Nekateri niti tega ne počnemo. Kar ne vem niti, če je blagoslov ali prekletstvo. Pod površjem, pod kožo ostajamo enaki, čeprav si prisežemo, da smo se spremenili. Da smo se česa naučili. Da smo končno odrasli. Da smo zdaj pa res drugačni. A nekaj ostaja nespremenjeno. Navigacijski sistem srca. Tista izdajalska krila sanj, ki nikakor nočejo ostati postrižena, čeprav jih neštetokrat pristrižemo. Svetlobna hitrost, s katero brišemo maskaro okoli objokanih oči. S spretnostjo zlate ribice, ki ima 3 sekunde dolg spomin, pozabljamo, kar smo si obljubili. Zlahka izpolnimo obljubo, ki smo jo dali komu drugemu, le na tiste, dane sebi, pozabljamo. A verjetno je v tem čar. V ostajanju zvest samemu sebi. V razkošju zavesti, da smo drugačni, čeprav smo si neverjetno podobni.

Zadnjih nekaj dni so moje misli in moji zapisi zmedeni. Skaljeni kot gladina ribnika, v katerega je naenkrat nateklo preveč dežja in so se dvignile usedline z dna. Mogoče so krivi nabrekli oblaki tam zgoraj, mogoče misel, ki je nenapovedano zarezala vame nekje med levim in desnim srčnim prekatom ... Mogoče pa ni krivo prav nič.

Je zgolj obdobje visenja v brezdanjem času ostrih robov, ko se sprehajam po enem od njih in po mačje urim doskok na tla.