(še) Ena o svobodi
Danes me je nek preblisk pripravil do še enega - recimo mu psihoterapevtskega - zapisa. Očitno res tale zadeva s smrtjo počasi in obzirno caplja za mano. In me pripravlja do tega, da obračunavam sama s sabo tam, kjer je to najbolj boleče. In najbolj potrebno. A obljubim, da bom s tem počasi zaključila. Ker oziranje nazaj še nikomur ni prineslo nič dobrega. Čeprav je po drugi strani res, da človek ne more naprej, dokler ne vrže tistih okostnjakov iz omare skozi okno.
Odnos z očetom lahko razdelim na dve obdobji: čas pred boleznijo in čas bolezni. Ker verjamem v načelo de mortius nil nidi bene (o mrtvih nič slabega) in ker lahko kaj ostane za potencialne obiske psihoterapevtke (like that's gonna happen!), je dovolj zapis, da obdobje pred zaznamujejo strah, tesnoba in občutki nezadostnosti, neustreznosti, izgubljenosti. Obdobje po je bilo obdobje učenja odpuščanja in sprejemanja - njega in sebe. In čeprav sem mislila, da sem obe lekciji uspešno abslovirala, me določeni občutki še kar držijo v krempljih. Ne znam jih natančno opredeliti, a kot da so nekje globoko z nevidno popokovino pritrjeni name, in ne glede na to, kako zelo se trudim dokopati do te popkovine in jo pretrgati, se mi nekako vedno izmuzne. Še vedno imam namreč občutek, da sem na preži. Tako, v različni časovnih intervalih. Konstantno previdna. Pod drobnogledom, ki s kirurško natančnostjo spremlja moja dejanja in mislil. Nisem se še zares osvobodila občutka, da mi ni potrebno kar naprej skrbeti, da bo nekdo srečen in zadovoljen. Da moram izbirati besede. Biti odgovorna za srečo drugih. Da mi ni treba biti dežurni svetovalec/poslušalec/zglajevalec sporov in imeti slabe vesti, če kdaj tega ne zmorem. Sem na preži na težave. To je to. In če jih ni, sem zaskrbljena, ker jih ni. :)) Ker pač stanje brez težav ni normalno. :))
Ampak je. In po tem zapisu mi je lažje. Butasto mogoče, but who cares - itak je to moj blog! :)) In mogoče je butasto tudi to, ampak pravkar sem odkrila dodatne 3,3 pore same sebe, v katerih se počutim enako doma, kot sem o tem pisala včeraj.
2 komentarja:
Najprej, točno tako, to je tvoj blog. Piši brez zadržkov. Nič ni butasto, vse je pravilno.
Potem pa bi želel deliti moje spoznanje o odgovornosti za srečo drugih. Jaz sem zadevo rešil tako, da vsem povem kaj si mislim in potem njim prepustim kaj bodo naredili s tem. Seveda dostavo mojega mnenja prilagodim situaciji in se potrudim, da je čimmanj problematična, da ne bi samo zaradi tega prišlo do zavrnitve. Ne moreš pa nekoga prisiliti, da bo srečen. To je njegova izbira in pri tem ne moremo nič.
A veš, kaj je ironično? Da sem najbolj brez zadržkov pisala čist na začetku, ko sem bila prepirčana,da tega živi bog ne bere. Potem sem videla, da je nekaj ogledov, dobila kak komentar in si mislila "O, shit - zdaj pa se MORAM potrudit, da bom kaj pametno zvenečega skup sklamfala, sicer bo vesoljni svet vedel, da česa pametnega sploh nimam povedati!" Zdaj pa sem spet v fazi, ko pišem, kar mi po glavi predejo pajki misli. :))
Glede odgovornosti za srečo drugih: v svojo skromno obrambo (pred kom se že branim? Hmmmm ...) lahko povem, da sem bila na to temo pravi specialist: vsa sreča naše družine je nekoč ležala v mojih rokah. Če bom na vseh področjih popolna, bodo vsi srečni, drugače pa ne. Ampak j***bi ga - tega ne zmore nihče na svetu. Vsak se res odloči sam. Tako, kot sem se nekaj časa nazaj sama, da bo moja naloga osrečiti MENE; za ostale ne odgovarjam. :))
Objavite komentar