Brez naslova
Ne vem, kako bi naslovila ta post, zato naj bo brez naslova.
Naš oče je izgubil boj z levkemijo. Umrl je. Je mrtev in že tudi pokopan. Dokončno nekje drugje. Med prispelimi sožalnimi mislimi je bila ena o dokončnosti meja. "Od vseh meja, ki nam jih postavlja življenje, je smrt najbolj dokončna." Res je. Po njej ni ničesar več. Le spomini, v katerih živi človek naprej.
Vedno se mi je zdelo, da čas tako hitro beži. V minulih dneh pa sem občutila, kako prekleto dolg in težek zna biti. Kako počasi minevajo ure, ko človek čaka na klic iz bolnice. Kako dolge so minute, ko čaka na slovo. Hvaležna sem, da sem se lahko poslovila od očeta, ko je bil še živ. In od njegovega trupla, preden so ga odpeljali v tiste hladne patološke hladilnike. Hvaležna sem, da ni trpel. Da je šlo vse tako hitro. V ponedeljek je še nameraval domov, poln upanja, volje, načrtov. Pogovarjala sva se o knjigah, ki naj mu jih sposodim v knjižnici. O cvetočih češnjah in travi, ki jo bo treba pokositi. O pikniku, ki ga bomo naredili, ko bo prišel za prvomajske praznike domov na dopust. V četrtek je bil mrtev. Še kar ne morem verjeti. In čeprav je mimo že vse, še kar jočem. Razum je že sprejel dejstvo, da je bilo tako zanj verjetno najboljše - ničesar ni slutil in ni trpel bolečin. Neki nevidni generatorček žalosti v meni pa kar gori in gori in se poganja naprej in ne more verjeti. Samo to. Ne more verjeti. Nekdo tako močan, pokončen in poln optimizma, ugasne kot drobna svečka. Vem, da začnemo ugašati v trenutku, ko se rodimo, a vendar boli, ko človek izgubi koga bližnjih. Res me tolaži misel, da v trenutku, ko so ga odpeljali na intenzivno nego, ni niti slučajno vedel, za kaj gre. Kot pravzaprav nismo niti mi. Vendar obstajajo neke nevidne povezave med ljudmi. Nekaj, kar ti sporoča o stanju bližnjega. Ne znam tega natančno poimenovati niti opisati, sploh zdaj ne, ko sem v nekem čudnem krču žalosti in šele polzavedanja, da ga res ni, a vseeno. V torek, ko se mu je stanje poslabšalo, sem mu šla prižgat svečke. Za upanje. Za moč. V sredo so se zle slutnje nadaljevale in ko sem ga videla še pri zavesti in se je še lahko pogovarjal z mano, sem nekje čisto globoko v sebi slutila, da je to slovo. Zato sem debelo požirala solze, da se nisem razjokala pred njim. A nisem hotela, da bi to bilo slovo, zato sem vseeno planirala dopust. Mislila sem, da se mu bo stanje izboljšalo, če se mu ne bomo vsi prepustili A se mu ni. In ves čas, ko sem pakirala stvari, sem imela občutek, kot da me nekaj zadržuje in mi govori, naj ne odhajam. Šli smo resda na pot, a sama načrtovane in pričakovane Italije nisem videla. Mama me je poklicala tik za italijansko mejo in obrnili smo se nazaj proti Ljubljani, od koder sem se z vlakom vrnila domov. Vso pot sem si samo želela, naj počaka, naj ne umre, preden se ne poslovim od njega. In je počakal. Da sem mu zadnjič povedala, da ga imam rada, ga pobožala in mu povedala, da smo vedno z njim. Bil je v komi in priklopjen na vse mogoče aparature, a vseeno verjamem, da me je slišal. Imela sem občutek, da hoče nekaj reči; povedati, da tako vegetiranje ni zanj in da enostavno mora proč. In je res dobre 4 ure zatem odšel. Zaradi praznikov je bil pogreb komaj v sredo in ves vmesni čas je bil nov dan smrti: kot da bi z vsakim obiskom, z vsako razlago, znova umrl. Kot da bi živela v morastih sanjah, ki se nikakor nočejo končati. A so se. In življenje gre dalje.
Dnašnja zapis je najverjetneje prava zmeda. A trenutno ne spravim skupaj ničesar drugega.
6 komentarjev:
Lep zapis je ...
Moje sožalje.
Sozalje.
Alenka!
Moje sožalje!
Nekako sem slutila, kaj je razlog tvoje odsotnosti. Sploh, ko sem slišala zvonove, ko sem se peljala mimo.
Drži se! Končal je trpljenje. Vi boste pa tudi šli sčasoma naprej. Z lepimi spomini nanj.
Draga Alenka. Post, ki me je danes pretresel do srca.
Življenje in smrt imata pač svojo moč nad nami in včasih lahko pred njima samo sklonimo glavo.
Bolečina otopi, spomini v srcu ostanejo. Tisti spomini, zaradi katerih nekdo ostaja z nami za zmeraj.
Naj te varuje tvoja zvezda.
Vse dobro,
Aleks
Vsem lahko rečem le hvala. Bolj ko se borim(o) z žalostjo, bolj ko skušam(o) to bolečo izkušnjo predelati in živeti naprej, bolj se horizont pomirjenja odmika. Ob vski smrti se pač žal najde nekdo, ki trenutek izkoristi za svoje podle namene. Sploh nimam besed ob početju moje tete, ki je danes objavila osmrtnico, da so očeta "ubili brezvestni ljudje". UBILI.??????? Ne vem sploh, kaj naj na to napišem. Kako naj reagiram. Nič. Popolna otopelost. Sploh po tem, ko smo z mamo redno obiskovale zdravnike, spremljale zdravljenje, vse so nam razložili, druga kemoterapija je potekala brez vsakega zapleta....In danes tak šok s tako osmrtnico ................
Alenka, iskreno sožalje.
Vse kar lahko rečem je, da žaluj pri sebi in z ljudmi, ki so ti blizu.
Podle namene in misli prepusti tistim, ki se z njimi ukvarjajo, saj je dovolj, da obremenjujejo že njih. Nobene potrebe pa ni, da se bi z njimi ukvarjala tudi ti. Ni vredno.
Objavite komentar