Tisto nekaj

Oni dan sem obsedela pred računalniškim zaslonom z neprijetnim občutkom. Najprej cmok v grlu, potem je pospešilo srce, nato tiščanje v želodcu. Občutki, ki jih do nedavna nisem poznala. Ozirom jih prepoznala. Sporočila moje duše, ki moja čustva vse bolj mojstrsko spreminjajo v fizične občutke in mi dajejo vedeti, kdaj nisem v sozvočju s seboj. Na koncu sem od računalnika vstala s težo nevidnega bremena na ramenih, ki bi ga lahko (če bi bila v fizični obliki) le s težavo dvignila in umaknila ter razbremenila hrbet. Čutila sem, da imam na ramenih skoraj otipljivo breme. Razlog? Tisti prej opisani opomin duše, da nisem v sozvočju. Da sem se utišala. Mogoče izgubila. Pozabila. Pozabila sem se spomniti, kdo sem. Nekje po poti let (je to "odraščanje"? Rutina? Komoditeta? Resignacija ob spoznanju minljivosti vsega in vseh ter lastne neznantosti?) sem pozabila nase. Na svoj glas. Na to, da je nekoč, pred časom, obstajalo celo prostranstvo misli, idej in besed, ki so včasih spale, drugič vrele iz mene, a bile so vedno in zmeraj tukaj, ob meni. Kot dokaz, da sem. Kot odraz tega, kar razmišljam. Da razmišljam. Da s svojimi mislimi dodajam tisto nekaj neznatnega, kar mogoče komu kdaj polepša dan ali mu da vedeti, da ni sam.
V času, ko je moj spletni "jaz" spal, moj dejanski jaz seveda ni. Postal je žena. Mama. V veliko pogledih drugačen človek, kot sem bila pred 10, 20 ali več leti. A nekaj ostaja isto. Tisto pod vsemi vlogami, maskami, obveznostmi; pod kopico spoznanj in kljub gomili razočaranj. Tisto, kar me je oni dan pritisnilo k tlom, da sem težko zadihala in mi je bilo melo nerodno pred samo seboj. Tisto nekaj, kar verjamem spi v vsakem izmed nas, a vsak to drugače poimenuje. Duša? Ego? Prvinski jaz? Tisto nekaj, ker presega koordinate vidnega, predvidljivega in pričakovanega. Kar nas dela več, kot seštevek zadolžitev, vlog in obveznosti, ki jih imamo ter opravljamo. Kar koli že to je in kakor koli že to imenujemo, spet je tukaj. Ob meni in z mano. In tokrat bom bolj skrbna, da ne izgine.